Jedro

Za kršitev 14. člena Ustave v odločbi o kazenski sankciji bi šlo le, če bi se izkazalo, da je bila obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1.

Obsojeni A. P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 41479/2010 z dne 21. 12. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo kazen 2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora in kazen prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije za čas 1 (enega) leta. Sodišče je ugodilo oškodovankinemu premoženjskopravnemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 20.000 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi smrti sina. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.000 EUR napotilo na pravdo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da v pretežnem delu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in primernost izrečene kazenske sankcije. V zvezi z ostalimi očitanimi kršitvami zakona pa vrhovni državni tožilce ugotavlja, da niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Obe sodbi sta se obširno opredelili do vseh odločilnih dejstev, prav tako ima izrek sodbe konkretizirane vse očitane kršitve pravil Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ki so v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. V zvezi z izpodbijanjem vzročne zveze, vrhovni državni tožilec ugotavlja, da zagovorniki izhajajo iz napačnih predpostavk glede možnosti zaustavitve motornega vozila. Sodišče je namreč s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke ugotovilo, da obsojenec ni ravnal tako kot bi moral, saj se je zaustavil na liniji zaustavitve, to je na mestu, kjer ni imel preglednosti nad gibanjem vozil po prednostni cesti, ne pa na liniji preglednosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovorniki obsojenca vztrajajo pri navedbah vložene zahteve in dodajajo, da ne drži, da je oškodovanec pripeljal po prednostni cesti z obsojenčeve desne strani, temveč z njegove leve, zato je veljalo pravilo desnega, prav tako se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je oškodovanec motorno kolo vozil brez vozniškega izpita.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta nižji sodišči v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ugotovili sledeča pravno relevantna dejstva: a) prometna nesreča se je zgodila na križišču Cankarjeve ulice in Partizanske ceste v Mariboru, v nočnem času, ko semaforju niso delovali; b) oškodovanec je z motornim kolesom v okviru dovoljene hitrosti pripeljal po prednostni Partizanski cesti; c) obsojenec je s svojim osebnim vozilom vozil po neprednostni Cankarjevi ulici in zavijal v levo na Partizansko cesto; č) Cankarjeva ulica je enosmerna ulica z dvoma ločenima voznima pasovoma, obsojenec je vozil po levem voznem pasu; d) znak „križišče s prednostno cesto“ se je nahajal na desni strani cestišča Cankarjeve ulice; e) obsojenec je oškodovancu odvzel prednost, ta pa je prometno nesrečo želel preprečiti z zaviranjem motornega kolesa, kar mu ni uspelo, padel je in z motornim kolesom 11,7 m drsel po vozišču Partizanske ceste; f) do trka med oškodovančevim motornim kolesom in obsojenčevim osebnim vozilom je prišlo na oškodovančevem voznem pasu; g) oškodovanec je v prometni nesreči umrl. 6. Po mnenju zagovornikov sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj niti iz izreka niti iz obrazložitve ne izhaja, da je obdolženec vozil po neprednostni cesti. Obsojenec je vozil po levem voznem pasu Cankarjeve ulice, ki je enosmerna cesta z dvema ločenima pasovoma. Izvedenec prometne stroke je izrecno pojasnil, da bi v takem primeru znak odvzema prednosti moral stati na obeh straneh cestišča, da bi se štelo, da gre za neprednostno cesto. Sodišče je ugotovilo, da na levem voznem pasu tega znaka ni bilo, pa je kljub temu štelo, da je obsojenec vozil po neprednostni cesti, čeprav gre glede na ugotovljene okoliščine šteti, da se je nesreča zgodilo na križišču enakovrednih cest, kjer velja pravilo desnega.

7. Izvedenec cestnoprometne stroke je zaslišan res izjavil, da bi moral biti na enosmernem cestišču z dvema voznima pasovoma znak „križišče s prednostno cesto“ postavljen na obeh straneh cestišča. Kljub takšnemu stališču izvedenca prometne stroke, Vrhovno sodišče ne sledi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da sta obsojenec in oškodovanec, glede na dejanske ugotovite sodišča prve stopnje, vozila v križišču enakovrednih cest. Naloga izvedenca v kazenskem postopku je, da s svojim strokovnim znanjem pomaga sodiščem ugotoviti dejstva, ki so pomembna za kazenski postopek, predmet izvedenstva pa ne more biti razjasnitev pravnih vprašanj. Z ugotovitvijo, da bi moral biti po cestnoprometnih pravilih prometni znak „križišče s prednostno cesto“ postavljen na obeh straneh cestišča, pa je izvedenec storil prav to in v tem delu prevzel vlogo sodnika. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. l. RS, št. 46/2000, 110/2006) v 89. členu določa, da mora biti prometna signalizacija na javnih cestiščih postavljena tako, da se lahko od udeležencev v cestnem prometu pričakuje, da jo bodo zlahka in pravočasno opazili in dojeli njen pomen. Nižji sodišči sta veliko pozornosti posvetili vprašanju, ali je bila prometna signalizacija na križišču, kjer je prišlo do prometne nesreče, urejena tako, da je obsojenec lahko dojel, da vozi po neprednostni cesti. Ugotovljeno je bilo, da je bil znak „križišče s prednostno cesto“ postavljen na desni strani vozišča, zato je edino smiselno, da velja za vse voznike, ki se nahajajo na Cankarjevi ulici, ne glede na smer v katero zavijajo. Vrhovno sodišče se v celoti strinja s presojo nižjih sodišč, da prometni režim ni puščal prav nobenega dvoma, da je Cankarjeva ulica neprednostna cesta. Z navedbami, da se prometni znak „križišče s prednostno cesto“ ni nahajal niti na desni strani cestišča, pa zagovorniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V nadaljevanju zahteve zagovorniki povzemajo ugotovitve izvedenca prometne stroke o vzroku za nastalo prometno nesrečo. Oškodovanec, ki se je gibal s hitrostjo 46,4 km/h, je bil v trenutku, ko je opazil obsojenčevo vozilo, ki je začelo manever zavijanja, od mesta trčenja oddaljen 35,7 m. Izvedenec pa je izračunal, da obsojenec z manevrom zavijanja v levo ne bi smel začeti, če bi bil oškodovanec od njega oddaljen 27,1 m. Na podlagi takšnega izračuna je izvedenec zaključil, da obstaja tehnična možnost, da obsojenec ni odvzel prednosti oškodovancu. Razlogi sodišča o tem odločilnem dejstvu, ki lahko obsojenca v celoti razbremeni kazenske odgovornosti, pa so povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem, s čimer zagovorniki uveljavljajo kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP.

9. Izvedenec cestnoprometne stroke je v svojem izvedeniškem mnenju z analizo zavarovanih podatkov ugotovil mesto trčenja ter hitrost in način gibanja obsojenca in oškodovanca pred in po trčenju. Ugotavljal je tudi, kakšne so bile v danih razmerah možnosti za preprečitev prometne nesreče in v tem okviru predstavil tudi eno izmed tehničnih možnosti, na katero se sklicujejo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Nadaljnji potek glavne obravnave in predvsem večkratno zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke sta pokazala, da obravnavana prometna nesreča ni potekala na način, kot je prikazan v tej, sicer za obsojenca najbolj ugodni tehnični možnosti. Sodišče prve stopnje je v obsežni obrazložitvi obstoja vzročne zveze ugotovilo, da je oškodovanec pred trčenjem vozil s hitrostjo 46,4 km/h, obsojenec pa je križišče prevozil s hitrostjo 18 km/h. Izvedenec je ugotovil, da je obsojenec takšno hitrost lahko dosegel na dva načina, bodisi tako, da se na liniji zaustavitve na Cankarjevi ulici ni zaustavil, temveč je neprekinjeno nadaljeval vožnjo s Cankarjeve ulice v križišče, bodisi se je na liniji zaustavitve zaustavil in nato nadaljeval vožnjo v križišče s Partizansko cesto in na enega izmed teh načinov oškodovancu odvzel prednost. S pomočjo izvedenca je sodišče izrecno izključilo možnost, da bi se obsojenec ustavil na liniji preglednosti, ki je na Cankarjevi ulici nekoliko naprej od linije zaustavitve, saj v tem primeru ne bi mogel doseči hitrosti 18 km/h, ki jo je imel v trenutku trčenja, temveč kvečjemu hitrost 14 km/h, ki bi jo lahko dosegel le s športnim speljevanjem. Sodišče je zaključek o obstoju vzročne zveze (obrazložitev na 11. in 12. strani) med obsojenčevim protipravnim ravnanjem in nastalo prometno nesrečo gradilo na ugotovitvi, da je oškodovanec po prednostni cesti vozil v okviru dovoljene hitrosti, do trka med motornim kolesom oškodovanca in osebnim vozilo obsojenca pa je prišlo še na oškodovančevem voznem pasu, kar nedvoumno kaže na to, da je obsojenec oškodovancu odvzel prednost. S pomočjo izvedenca prometne stroke je bilo tudi ugotovljeno, da bi oškodovanec nevarno situacijo, ki jo je povzročil obsojenec, lahko preprečil le z zaviranjem v sili, ki pa je za voznike povprečnih sposobnosti nevarna situacija, saj ob tem prihaja do blokiranja pnevmatik, kar lahko povzroči nestabilno gibanje motornega kolesa in posledično tudi padec. Na razdalji na kateri je oškodovanec zaznal nevarno situacijo, pa oškodovanec ni imel nobene možnosti, da bi motorno kolo lahko varno zaustavil. Na podlagi zgoraj pojasnjenega Vrhovno sodišče ne sprejema navedb obrambe, da je podano nasprotje med tem kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini izvedeniškega mnenja in zapisniki o zaslišanju izvedenca in med samim izvedeniškim mnenjem in zapisniki. Prvostopno sodišče je namreč presojalo tudi tehnično možnost, da obsojenec oškodovancu ni odvzel prednosti in prepričljivo pojasnilo, zakaj tej možnosti ne sledi, zato protispisnost v zvezi z obstojem vzročne zveze ni podana. V pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki z navedbami, da je bil obsojenec z vozilom že na svojem voznem pasu, da oškodovancu ni zapiral poti, da je oškodovanec vozil brez vozniškega izpita, nevajen vožnje motornega vozla, zato se je po nepotrebnem ustrašil in silovito zavrl, zaradi česar je padel po cestišču in drsel do obsojenčevega vozila, podajajo lastno verzijo vzroka za nastanek prometne nesreče, s tem pa tudi lastno videnje dejanskega stanja, s čimer v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti.

10. V zvezi z očitkom, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola, zagovorniki uveljavljajo, da obtožba in izrek sodbe obsojencu očitata zgolj, da je v krvi imel 0,57 g/kg alkohola, zaradi česar naj bi bil relativno nesposoben za varno udeležbo v cestnem prometu, pri čemer ostane nepojasnjeno, v kakšni vzročni zvezi naj bi to bilo z nastalo prometno nesrečo. 11. Delno gre pritrditi navedbam zagovornikov, da je sodišče s pomočjo izvedenca medicinske stroke le na splošni ravni ugotavljalo, kakšni so učinki alkohola na voznika, ki ima v organizmu takšno količino alkohola, kot ga je v času prometne nesreče imel obsojenec, iz izreka sodba pa res ni razvidno, kakšne učinke je imel alkohol v trenutku prometne nesreče na obsojenčevo vožnjo. Vožnja pod vplivom alkohola praviloma povzroči učinke, ki jih ugotavlja sodišče (podaljša se prilagajanje očesa na različno svetlobo, podaljša se reakcijski čas, prihaja do nastankov prividov ipd.), zaradi česar se pomembno poveča verjetnost nastanka prometne nesreče, vendar je res, da obsojenčeva »relativna nesposobnost za vožnjo« v izreku sodbe konkretno ni opisana. Kljub temu vzročna zveza med obsojenčevim protipravnim ravnanjem in nastalo prometno nesrečo ni izključena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo neposredni vzrok prometne nesreče, ki je v dejstvu, da je obsojenec oškodovancu odvzel prednost. Dejstvo, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola tako ni v (neposredni) vzročni zvezi, predstavlja pa okoliščino, ki to kaznivo dejanje dela težje in vpliva na izrek kazenske sankcije obsojencu. Kolikor pa zagovorniki navajajo, da obsojenec sploh ni vozil pod vplivom alkohola, ker naj bi izvedenec stopnjo alkohola v krvi obsojenca računal na podlagi napačnih podatkov, pa zagovorniki ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Zagovorniki uveljavljajo tudi, da izrečena zaporna kazen in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta nista primerni kazni glede na težo kaznivega dejanja, ker sodišče pri odmeri ni upoštevalo vrste olajševalnih okoliščin (slabe prometne ureditve križišča, sokrivde oškodovanca, obsojenčevo obžalovanje dejanja in opravičilo oškodovanki). Obsojenec kazen prestaja na odprtem oddelku in med tednom odhaja na delo, vendar za delo nujno potrebuje vozniški izpit, zato mu ta kazen, ki jo štejejo za prestrogo, onemogoča opravljanje poklica.

13. S temi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, da je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V primernost sankcije se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne spušča, zato je navedene očitke zavrnilo. Tudi stališče, da so bile v nekaterih sodbah storilcem kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom izrečene bistveno nižje kazni, ne more utemeljiti zatrjevane neenakosti pred zakonom v škodo obsojenca. Pri odločanju o kazenskih sankcijah sodišče vodi načelo individualizacije sankcij, pri katerem se upoštevajo številne različne subjektivne in objektivne okoliščine, ne le ali je oškodovanec v posledici prometne nesreče umrl. Prvostopno sodišče je kot posebej obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je obsojenec še po obravnavani prometni nesreči vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola, zato se je odločilo za nekoliko višjo zaporno kazen, kot jo je predlagalo tožilstvo. Za kršitev 14. člena Ustave bi šlo le, če bi se izkazalo, da je bila temu obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi. Zahteva v tem pogledu ne izpolnjuje potrebnih pogojev za utemeljitev zatrjevane diskriminacije.

14. Ker zahteva obsojenčevih zagovornikov ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

15.

Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.