Jedro

Zavajanje pristojnih organov in s tem zlorabljanje azilnega postopka očitno ni izhajalo iz samih prošenj tožnikov, saj je organ z zaslišanjem tožnikov ugotavljal njihovo verodostojnost. S tem pa je že začel z rednim ugotovitvenim postopkom in ni bilo več pogojev za odločanje po skrajšanem oziroma pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka prošnje tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) in odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je ocenila, da so tožniki lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo, ker naj bi bile njihove izjave v bistvenem delu kontradiktorne, zaradi česar niso izkazali svoje splošne kredibilnosti.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka z zaslišanjem tožnikov dne 19.1.2005 oziroma 14.7.2005 že začela redni azilni postopek po določbah ZAzil, saj ni odločila le na podlagi njihovih prošenj za azil. Pri zasliševanju tožnikov ni šlo le za razjasnjevanje neskladij v njihovih izjavah iz prošenj za azil. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo predlogu tožnikov, da bi prekinilo postopek in sprožilo pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil, saj je tudi po 12. členu ZAzil določeno, da lahko prosilec za azil postopek spremlja v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume, Zakon o splošnem upravnem postopku oziroma Zakon o pravdnem postopku pa ne določata, da bi bilo treba upravni akt ali odločbo tujcu vročiti v prevodu v njegov materni jezik.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi odločbo tožene stranke. Meni, da je v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, izčrpno prikazala nekonsistentnosti v izjavah tožnikov, ki so jih podali pri podaji prošenj za azil in na zaslišanjih dne 19.1.2005 in 14.7.2005 ter tako pravilno zaradi lažne predstavitve razlogov zavrnila prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Podrobno obrazloži tudi nekonsistentnosti, ugotovljene na zaslišanjih. Sklicuje se na ustavno sodno in upravno sodno prakso in svoja razmišljanja sklene, da ZAzil omogoča, da lahko pristojni organ prošnjo za azil, ki ne izpolnjuje določenih pogojev, zavrne kot očitno neutemeljeno, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila. Ni namreč smiselno, da bi moral pristojni organ izvajati redni postopek zgolj zato, ker je zaslišal prosilca za azil. Zaslišanje prosilca je namenjeno razjasnitvi določenih dejstev in če se pokaže, da prosilec za azil lažno navaja razloge za azil ali kako drugače zlorablja azilni postopek, ni smiselno, da bi pristojni organ ugotavljal razloge za mednarodno zaščito po določbah 1. člena ZAzil. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, predpisan v 2. odstavku 35. člena ZAzil, in ki ga je praksa poimenovala pospešeni azilni postopek, po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem azilnem postopku se odloča le na podlagi podatkov iz prosilčeve prošnje in morebitnih dokazov, ki jih prosilec priloži prošnji oziroma vloži v spis, iz katerih je očitno, da je taka prošnja neutemeljena. Predpogoj za uporabnost podatkov, navedenih v prošnji za azil, pa je seveda skrbno in strokovno pravilno sestavljena taka prošnja. V tem primeru, ko so izpolnjeni navedeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, toženi stranki ni treba izvajati posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da prosilca ni treba posebej zaslišati, pa tudi drugih dejstev in okoliščin v zvezi z dejanskim stanjem konkretne zadeve ni treba posebej ugotavljati z dodatnimi poročili in drugimi dokazi.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z zaslišanjem tožnikov razčiščevala medsebojne neskladnosti njihovih izjav o zatrjevanem preganjanju in s tem ugotavljala dejansko stanje. Neskladja izjav tožnikov naj bi bile glede oseb, ki so jih v izvorni državi preganjale, glede samega načina preganjanja, kot tudi glede tega, ali so bila preganjanja prijavljena policiji in kdo jih je prijavil. Zaslišanja tožnikov torej niso bila namenjena odpravljanju morebitnih napak v zapisniku, pač pa ugotavljanju neverodostojnosti tožnikov oziroma ugotovitvi, ali tožniki zavajajo organe, pristojne za odločanje o azilu in s tem tudi zlorabljajo sam azilni postopek. Zavajanje pristojnih organov in s tem zlorabljanje azilnega postopka očitno ni izhajalo iz samih prošenj tožnikov za priznanje azila. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni odločila le na podlagi prošenj tožnikov in da zato niso več obstajali pogoji za uporabo pospešenega postopka, pač pa da je tožena stranka že začela z rednim ugotovitvenim postopkom, ki bi ga morala nadaljevati in tudi odločiti po izvedbi potrebnih dokazov. To pa ne pomeni, da bi morala v nadaljnjem postopku ugotavljati vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o prošnji za azil po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi v primeru rednega ugotovitvenega postopka lahko namreč organ, pristojen za odločanje o azilu, zlasti z upoštevanjem načela ekonomičnosti, vsebovanega v 14. členu ZUP, ugotovi le tista dejstva in okoliščine in izvede le tiste dokaze, ki zadoščajo za odločitev o stvari in dajejo zadostno podlago za utemeljitev odločitve.

Pritožbeno sodišče pa ne potrjuje razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev dela tožbe, v katerem tožniki izpodbijajo odločitev tožene stranke glede prevoda povzetkov odločbe, saj ti razlogi niso skladni z določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 21/2006-2 z dne 11.1.2006, v kateri pa ne gre za enako dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.