Jedro

Z ZOdvT je določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravka, to velja tudi za število posameznih narokov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici priznala nagrado in potrebne stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 1995/2009 z dne 9. 12. 2009, v višini 783,80 EUR, povišano za 20 % DDV (156,76 EUR), kar skupaj znaša 940,56 EUR. Predlog tožnice za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 940,56 EUR je zavrnila. Tožena stranka je nagrado tožnici odmerila v skladu z odvetniško tarifo in v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/2004, s spremembami). Tožnici je priznala nagrado za postopek v višini 304,20 EUR po tarifni št. 3100 v povezavi s členom 36 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), glede na to, da je vrednost spornega predmeta 30.000 EUR (osnovna nagrada s količnikom 1,0 tako znaša 234 EUR) in enotno nagrado za narok po tarifni št. 3102 v višini 280,80 EUR, ker ZOdvT ne predvideva nagrade za vsak posamičen narok. Za sodno poravnavo je tožena stranka po tarifni št. 1111 priznala 163,80 EUR. Ugotovila je, da so vse ostale priglašene postavke v skladu z odvetniško tarifo in v skladu z ZBPP.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. V tožbi navaja, da je priglasila stroške za opravljanje odvetniške storitve v višini 3.436,70 EUR in 20 % DDV v višini 687,34 EUR, skupaj tako 4.124,04 EUR. Odločitev tožene stranke pa ni v skladu z določbami Odvetniške tarife, na katero se le ta sklicuje. Ob uporabi 36. člena ZOdvT je omejena vrednost spornega predmeta na maksimalno 30.000 EUR in določena s količnikom 1,0 določena res na 258 EUR, vendar je potrebno uporabiti tudi tarifno št. 3100 – nagrada za postopek s količnikom 1,3, kar pravilno znaša 335,40 EUR in ne 304,20 EUR, kot jo je izračunala tožena stranka. Ni tudi pravilno, da je nagrada od osnovne vrednosti spornega predmeta 30.000 EUR s količnikom 1,0 določena v znesku 234 EUR in nagrada za zastopanje na naroku po tarifni št. 3102, ki naj bi predstavljala znesek 280,80 EUR. Od osnovne vrednosti 30.000 EUR je nagrada s količnikom 1,0 v znesku 258 EUR in nagrada za narok po tarifni št. 3102 s količnikom 1,2, 309,60 EUR. Tožena stranka je nepravilno priznala le enotno nagrado za narok po tarifni št. 3102 in ne nagrade za zastopanje na vsakem posameznem naroku. Prav tako je tožena stranka nepravilno izračunala nagrado za sporazum, ki jo je priznala v znesku 163,80 EUR. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta je nagrada s količnikom 1,0, 258 EUR, po tarifni št. 1110 pa je treba uporabiti količnik 1,5, kar je nagrada za sporazum v višini 387 EUR. Pri tem je treba upoštevati, da je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen pred začetkom sodnega postopka. Tožena stranka je tudi napačno in prenizko priznala pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 v višini 15 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v višini 20 EUR. Tožena stranka bi ob pravilni uporabi ZOdvT morala priznati stroške v višini 2.021,60 EUR + 20 % DDV (404,32 EUR), skupaj torej 2.425,92 EUR. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnici izplačajo nagrade in potrebni stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 2.425,92 EUR. Pri tem naj se upošteva, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV. Predlog za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 2.425,92 EUR naj sodišče zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odmero stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodišče v Ljubljani pod opr. št. Ip 2452/2009, zaradi ugotovitve deležev na skupnem premoženju.

Vrednost spornega predmeta (30.000 EUR) med strankama ni sporna. Za tožnico pa je sporno, ali je tožena stranka ob upoštevanju 36. člena ZOdvT pravilno določila nagrado v višini 234 EUR, ali je pravilno stališče, da se prizna nagrada le za en narok, ali je tožena stranka za sodno poravnavo pravilno uporabila tarifno št. 1111 ter ali je pravilno odmerila stroške po tarifi št. 6000 in tarifni št. 6002. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da znaša nagrada, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 30.000 EUR, 234 EUR. To izhaja iz 36. člena ZOdvT, ki določa, če se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, se pri vrednosti predmeta nad 3000 EUR namesto nagrade po 12. členu tega zakona določijo nagrade s količnikom 1,0 in sicer znaša nagrada pri vrednosti predmeta do 30.000 EUR 234 EUR. Pri vrednosti nad 30.000 EUR (30.001 EUR in višji znesek) pa 36. člen ZOdvT določa, da znaša nagrada 258 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za vrednost „nad 30.000 EUR“, temveč je vrednost predmeta točno 30.000 EUR. Tožena stranka je zato pravilno določila nagrado za postopek v višini 304,20 EUR (234 EUR x 1,3 po tarifni št. 3100).

Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnice, da bi ji morala pripadati nagrada za vsak narok. Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v tretjem delu odvetniške tarife pod tarifno št. 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer je potrebno upoštevati tudi opombe v uvodu tretjega dela odvetniške tarife. V opombi tri pod točko 2 je določeno, da nagrada za narok ne nastane za zastopanje na naroku ali za sodelovanje pri govorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Po presoji sodišča je z ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je po presoji sodišča zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravka, to velja tudi za število posameznih narokov. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrednih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa prestavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku. Glede na določbo tarife tako nastane nagrada le enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo drugače, bi zakonodajalec to izrecno napisal, kot je to storil v prej citiranih primerih. Zato je tožena stranka pravilno uporabila tarifno št. 3102, ko je tožnici priznala nagrado za narok v višini 280,80 EUR (234 EUR x 1,2).

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen pred začetkom sodnega postopka. Iz spisa izhaja, da je bil prvi narok za glavno obravnavo v zadevi ugotovitve deleža na skupnem premoženju opravljen dne 6. 4. 2010 in tega dne preložen na dan 14. 7. 2010, tega dne pa je bila sklenjena sodna poravnava v zadevi, za katero je bila dodeljena redna brezplačna pravna pomoč .

Tožnica tudi neutemeljeno ugovarja, da je tožena stranka nepravilno priznala nagrado pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 v višini 15 EUR in pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št.6002 v višini 20 EUR. Tarifna št. 6002 kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev določa 20 % nagrade, vendar največ 20 EUR, to pa je znesek, ki ga je odmerila tožena stranka. Glede plačila pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000, katero je tožena stranka priznala v višini 15 EUR, sodišče ugotavlja, da je tožnica sama kot pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 določila 15 EUR.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.