Jedro

Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Po mnenju sodišča so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja (okoliščina, ki predstavlja razlog za obnovo postopka, mora biti samo verjetno izkazana - 1. odstavek 267. člena ZUP), temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko I. izreka pritožbene zadeve družbe AAAd.o.o., pod št. 426-31/1479, 1506, 1509, 1536, 1540, 1941-02, združila v en postopek, tako da je postala vodilna št. zadeve 426-31/1479-02, pod točko II. izreka pa kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklepe Carinskega urada A št. 426-25/1912-02/1300-060 z dne 14. 5. 2002, št. 426-25/1884, 1888, 1889, 1891, 1893-02/1300, vsi z dne 14. 5. 2002 (glej sklep o popravi pomote št. 426-31/1479-02/0200-020 z dne 11. 4. 2003). Z navedenimi sklepi je prvostopni organ dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotnih carinskih listinah (ECL) Carinske izpostave Terminal B št. K4-192195 z dne 3. 4. 1998, K4-12095 z dne 4. 3. 1998, K4-22197 z dne 17. 4. 1998, K4-17050 z dne 25. 3. 1998, K4-20100 z dne 7. 4. 1998 in K4-18350 z dne 31. 3. 1998, na podlagi 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik po navedenih ECL kot deklarant (polje 14) za prejemnika (polje 8) družbo BBB d.o.o., in družbo CCC, v postopku sprostitve blaga v prost promet po navedeni ECL prijavil skupno šest kosov rabljenih osebnih avtomobilov različnih znamk z EU poreklom, po potrdilih EUR. 1 št. C 615762/98, C 521350/98, C 521347/98, C 521346/98, C 542935/98 in C 542920/98 in preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %, v različnih vrednostih. Preverjanje verodostojnosti prej navedenih potrdil o poreklu blaga je bilo opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji na podlagi 31. in 32. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - Mednarodne pogodbe št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum). Iz odgovora nemških carinskih organov št. Z 4215 F-1470/00-1 z 8. 1. 2002, Z 4215F-1152/00-1 z dne 11. 12. 2000 v povezavi z Z 4215B-C2 z dne 24. 7. 2000 (GCU Augsburg) izhaja, da blago, navedeno v potrdilih o poreklu blaga EUR.1 ni blago s poreklom v smislu Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Slovenijo, bodisi sta ponarejena službeni žig in podpis v polju 11 potrdila, oziroma potrdilo samo, da firma - izvoznik ne obstaja, da sta ponarejena tako kupna pogodba kot nemška izvozna deklaracija. Na hrbtni strani vsakega v tej zadevi obravnavanega potrdila o poreklu blaga EUR. 1, pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, delavec nemškega carinskega urada označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom tega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja z dopisoma z dne 10. 4. 2002 in 11. 4. 2002 dostavil na svoj oddelek v A, ki je pripravil dokumentacijo in jo odstopil z dopisoma - predlogoma za obračun št. 231-35/63-02/0951-001 in št. 231-35/62-02/0951-001 oba z dne 10. 5. 2002 za uvedbo obnove postopka carinjenja po v teh zadevah obravnavanih ECL-ih, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu Ljubljana, ki ju je prejel 13. 5. 2002. Tožena stranka meni, da je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, ker je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bil bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, z izpodbijanimi sklepi obnovil postopek carinjenja po v tej zadevah obravnavanih ECL-ih, ker je na podlagi naknadno pridobljenih podatkov razvidno, da so potrdila o poreklu blaga neverodostojna. S predložitvijo takega potrdila je tožnik ob carinjenju izposloval, da je bila ob carinjenju odobrena uporaba preferencialne carinske stopnje. Kot neutemeljene tožena stranka oceni pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP, sploh pa ne po 1. točki, ker novi dokazi (nemški dopis) v času carinjenja sploh niso obstajali, saj je nemški dopis le dokaz o novih dejstvih, za katere carinski urad ob carinjenju ni vedel. V spisih pa so izvirniki deklaracijam pripadajočih potrdil o poreklu EUR. 1, ki imajo na hrbtni strani zapisano ugotovitev nemških carinskih oblasti, tudi v izvirniku. Iz njih pa izhaja, da te listine ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar posledično pomeni, da za zadevno blago ne veljajo ugodnosti po sporazumu, kajti le te veljajo le ob predložitvi potrdila o poreklu EUR. 1 po določilih 16. člena Protokola IV Evropskega sporazuma. Po mnenju tožene stranke podatki iz spisa izkazujejo obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. V zvezi s pritožbeno navedbo, kateri organ je v obravnavani zadevi pristojen za izdajo sklepa o obnovi postopka, tožena stranka meni, da glede na določbe 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99), je to Carinski urad A, ki je pristojen za odločitev, da bo postopek obnovljen oziroma njegova uradna oseba, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bila obnova postopka v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP začeta v okviru v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP predpisanega roka enega meseca, odkar je Carinski urad A mogel uporabiti naknadno pridobljena dejstva, da so potrdila o poreklu EUR. 1, ki jih je v obravnavanih primerih ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, dejansko neverodostojna, saj je v zvezi z gradivom, ki ga je uradno prejel dne 13. 5. 2002, izdal izpodbijane sklepe dne 14. 5. 2002 ter jih vročil tožniku dne 16. 5. in 17. 5. 2002. Absolutni rok pa je tudi v celoti spoštovan. Zato je pritožbena navedba, da je že potekel rok za začetek obnovitvenega postopka (ker naj bi bili predstojniki carinskih uradov seznanjeni s ponarejenimi potrdili o prometu že dne 27. 2. 2002) neutemeljena, saj so bili predstojniki na spornem sestanku seznanjeni le z dejstvom, kakšen je rezultat naknadnega preverjanja potrdil o prometu in da bodo carinski uradi dolžni ukrepati po uradni dolžnosti. Tudi ne gre za to, da bi carinski urad deloval po navodilih GCU, kajti postopek preverjanja verodostojnosti potrdila o poreklu se je začel na pobudo carinskega urada, ki je v postopku carinjenja posumil v njegovo pristnost. Ker verodostojnosti potrdil o prometu prvostopni organ ne more preverjati sam (direktno) pri tujem carinskem organu, je to storil s posredovanjem GCU. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene očitke v zvezi s kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP, ker niso stvar obravnavanega postopka, v katerem organ prve stopnje o stvari še ni meritorno odločil. Tožnik bo ugovore, ki se nanašajo na te kršitve, lahko uveljavljal šele v drugem delu postopka, v primeru, ko bo ugotovil, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njegove pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njegovi pravici do seznanjanja s tujimi listinami. V zvezi s pritožbeno navedbo, da carinski urad ni izvedel dokaznega postopka o vprašanju verodostojnosti potrdila o poreklu, tožena stranka pojasnjuje, da se glede verodostojnosti takega potrdila lahko izjasni tisti, ki ga je izdal in ki ga ima evidentiranega v svojih evidencah. To pa je v obravnavanem primeru Glavni carinski urad v Nemčiji oziroma Centralna služba za naknadno preverjanje porekla blaga, ki so v obravnavanem primeru ugotovili, da je potrdilo neverodostojno. Slovenski carinski organi lahko listine presojajo v okviru svojih pooblastil, ki so predpisana z zakonom. V primeru, ko jih sami ne morejo presoditi, ker gre za tuje listine, pa lahko zaprosijo pristojne tuje carinske administracije za pomoč, kar je v skladu z mednarodnimi predpisi. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe glede nepristojnosti carinske službe za izvajanje določenih postopkov v zvezi s kontrolo pristnosti listin v carinskem postopku in verodostojnosti izsledkov v tujih carinskih administracijah ter da je za ugotavljanje pristnosti carinskih listin pristojno edino, in le sodišče in to slovensko, pri čemer je potrebno dodati, da bi tudi v primeru, ko bi pristnost carinske listine ugotavljalo sodišče, moralo poiskati podatke pri tistem, ki je tako listino izdal in evidentiral. Ni pa za ta upravni postopek pomembno ugotavljati, ali je listina ponarejena, kdo jo je ponaredil in stopnjo njegove odgovornosti. Tožena stranka se strinja s pritožbeno navedbo, da bo tožnik zaradi onemogočenega poslovanja in okrnjenega poslovnega ugleda prisiljen zahtevati odškodnino, vendar pa meni, da pravice zahtevati odškodnino nima zoper tiste, ki so odkrili nezakonito poslovanje z neverodostojnimi listinami, to so slovenski carinski organi, temveč do tistih, ki so s svojim nezakonitim delovanjem (pridobitvijo neverodostojnih listin) pritožnika dejansko oškodovali.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Primarno tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila 5 pritožb zoper odločbe Carinskega urada A o katerih je že odločila z odločbo št. 426-31/1291-1/2002/0200-020 z dne 19. 12. 2002, zoper katero je tožnik prav tako vložil tožbo. Meni, da je Carinski urad A z izdajo sklepov o obnovi postopka carinjenja z dne 14. 5. 2002 zamudil prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz 263. člena ZUP, kjer je določeno, da se lahko zahteva začetek postopka obnove postopka po uradni dolžnosti v roku enega meseca od dneva, ko je bilo možno navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Carinski organi so bili s strani nemških carinskih organov obveščeni o domnevnih nepravilnostih oziroma neverodostojnosti posameznih listin - obrazec EUR. 1 - najkasneje dne 24. 7. 2000, oziroma dne 11. 12. 2000, oziroma dne 8. 1. 2002, ko so priporočeno prejeli dopise nemških carinskih organov. Glede na navedeno je potrebno upoštevati enomesečni prekluzivni rok za dopustnost začetka obnove postopka po uradni dolžnosti najkasneje od navedenih datumov. Obnova postopka po uradni dolžnosti pa je bila dovoljena s sklepi z dne 14. 5. 2002, torej po preteku enomesečnega prekluzivnega roka. Zmotna je obrazložitev izpodbijane odločbe in obrazložitev sklepa o obnovi postopka, da je carinski organ izvedel za nova dejstva in nove dokaze dne 13. 5. 2002, ko je prejel dopis GCU, Sektorja za preiskovalne zadeve. Tožeča stranka še dodaja, da izraz carinski organ, kot je opredeljen v Carinskem zakonu, pomeni tako generalni carinski urad, kot tudi posamezen carinski urad oziroma izpostavo carinskega urada - carinarnice. Glede na navedeno je treba šteti, da je bila obnova postopka po uradni dolžnosti dovoljena po poteku enomesečnega roka. Izpodbijana odločba temelji na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, podana pa je tudi kršitev določb postopka. Sklepi o obnovi postopka dejansko temeljijo na neformalnih ugotovitvah tujih carinskih organov, ki ne izhajajo iz pravnomočnih konkretnih upravnih aktov ali pravnomočnih odločb sodišč, pač pa zgolj na neformalnih obvestilih o domnevnih nepravilnostih. Določbe ZUP določajo s katerimi dokazili se dokazujejo dejstva ter natančno predpisujejo način izvajanja dokazov oziroma način ugotavljanja dejstev. Pri izdaji sklepov o obnovi postopka carinski organ sploh ni izvedel dokaznega postopka, pač pa je izdal izpodbijane sklepe na zahtevo GCU, s tem je kršil načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku, saj pred izdajo samih sklepov o obnovi carinskega postopka, carinski organ ni obvestil tožeče stranke o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, kakor je tudi ni seznanil z obvestilom nemških carinskih organov. Tožeča stranka tudi poudarja, da je v zadevnem carinskem postopku nastopala kot deklarant, kar pomeni, da je nastopala v tujem imenu in za tuj račun. Tožeča stranka je potem, ko je kot deklarant sprejela s strani naročnika naročilo in vso dokumentacijo, le to pregledala z vso potrebno skrbnostjo ter navedene listine predložila z deklaracijo slovenskim carinskim organom. Dokumentacija je bila v času predložitve ustrezno potrjena s strani tujih carinskih organov. Carinski organi so na navedeni podlagi dovolili carinjenje po predloženih carinskih deklaracijah. Tožeča stranka je bila vseskozi v dobri veri glede pristnosti oziroma verodostojnosti predloženih listin in tudi ni bila nikoli obveščena, da obstaja kakršenkoli dvom glede točnosti in verodostojnosti listine "potrdilo o poreklu blaga - obrazec EUR. 1". Nadalje tožeča stranka navaja, da Carinski urad Ljubljana v sklepu o dovolitvi obnove carinskega postopka ni opredelil obnovitvenega razloga, niti ni dokazal njegovega obstoja. Že navedeni obvestili nemških carinskih organov imata značaj kasneje pridobljenih listin, ki kot take ne štejejo za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Kolikor je carinski organ štel ugotovitev nemških carinskih organov, da listina - obrazec EUR. 1, ne izpolnjuje pogojev o verodostojnosti in točnosti, izhaja logičen sklep, da obnovitveni razlog ni podan. Drugačna ugotovitev dejstva ali drugačna pravna presoja po dokončnosti oziroma pravnomočnosti konkretnega upravnega akta, sploh ni predvidena kot obnovitveni razlog. Prav tako ni obnove postopka v primeru, če je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali ker je bila sodna ali upravna praksa v nekem pravnem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni mogoča obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Zato sklep o dovolitvi obnove carinskega postopka ni bil izdan iz razlogov ugotovljenega novega dejstva ali pridobljenega novega dokaza, saj je carinski organ pri odločanju o obnovi carinskega postopka odločal na podlagi enakih listin in prilog, kot so bile priložene k carinski deklaraciji v času carinjenja. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izvede ponujene dokaze in izpodbijano odločbo odpravi iz razloga ničnosti oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se postopek carinjenja za blago sproščeno v prost promet po obravnavani ECL ne obnovi, podrejeno pa tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep o obnovi carinskega postopka po prej navedenem ECL odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom tožene stranke na tožbo.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A09-655/2003-3-M z dne 14. 3. 2003. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožnik je v tožbi najprej opozoril na napako v zvezi z odločanjem o pritožbah zoper iste sklepe Carinskega urada A, ki pa jo je tožena stranka s sklepom o popravi pomote št. 426-31/1479-02/0200-020 z dne 11. 4. 2003 popravila. Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ, in sicer je določeno, da so s tem mišljeni med drugim organi državne uprave ali drug državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno pravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na tem upravnem področju to potrebno. Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCS-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Pri tem v obravnavanem primeru ni sporno, da je Carinski urad A z dopisom GCU, Sektorja za preiskovalne zadeve z dne 10. 5. 2002, ki ga je prejel dne 13. 5. 2002, izvedel, da blago po spornih ECL-ih ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeleženi v dopisih, ki jih omenja tožena stranka, ter v izvirniku listine EUR. 1 št. C 615762/98, C 521350/98, C 521347/98, C 521346/98, C 542935/98 in C 542920/98, to je potrdilih o poreklu blaga, ki so bila priložena pri uvoznem carinjenju in iz katerega iz polja 14 - rezultat kontrole, izhaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar je bilo potrjeno s strani nemškega carinskega organa. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu (katerega oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. odstavka 260. člena ZUP). Zato so tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja (okoliščina, ki predstavlja razlog za obnovo postopka, mora biti samo verjetno izkazana - 1. odstavek 267. člena ZUP), temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa, saj je le ta dne 13. 5. 2002 z dopisom GCU izvedel za nova dejstva, ki bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Spoštovan pa je bil tudi enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom istega člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 13. 5. 2002, sklepe pa je izdal dne 14. 5. 2002, torej pred iztekom enomesečnega roka od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V skladu z navedenim po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago, kar je bilo ugotovljeno z javno listino - EUR.1. Ne glede na to, da je javno listino izdal tuj organ, ta glede na predpisanost potrdil o poreklu (katerih vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu) dokazuje, da sporno blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Navedeno pa je po presoji sodišča tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, ker je verjetno izkazana. Tožniku pa bo v obnovljenem postopku dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so predmet obnovljenega postopka. Tožeča stranka je Ustavnemu sodišču RS posredovala ustavno pobudo za presojo ustavnosti 3. odstavka 143. člena, 150. člena in 3. odstavka 151.d člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 59/02, v nadaljevanju CZ). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004 ugotovilo, da navedene določbe CZ niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče RS ugotavlja, da glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega razmerja s pooblastiteljem), je opredelitev njegove vloge in posledičnih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno pa od izpodbijanih odločb CZ. Z vidika določitve carinskega dolžnika ni pomembno, kdaj je carinski dolg obračunan oziroma kdaj nastopijo okoliščin, zaradi katerih je treba carinski dolg obračunati. Gre namreč za razmerje, ki je nastalo zaradi izpolnitve obveznosti iz naslova javne dajatve, s katero se zagotavlja denarni priliv proračuna. Zato razmerje, ki je bilo vzpostavljeno zaradi oprave dejanj in formalnosti pred carinskim organom, nedvomno traja ves čas, dokler je carinski postopek temelj za nastanek posameznih pravic in obveznosti. Navedeno ne velja le za razmerje med carinskim dolžnikom in carinskim organom, temveč tudi za razmerje med carinskim dolžnikom kot pooblaščencem in pooblastiteljem, saj so bile pravice in obveznosti iz carinskega postopka razlog za vzpostavitev pogodbenega razmerja. Glede na povedano so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na deklarantovo obveznost, da odgovarja za carinski dolg tudi po zaključku carinjenja, neutemeljeni.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča je tako iz upravnega postopka kot tudi iz tožbe razvidno, da gre za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za obnovo postopka, to je presoje obstoja okoliščine (ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. V obravnavanem primeru je, po presoji sodišča, ta okoliščina verjetno izkazana, zato neizvedba predlaganih dokazov ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).