Jedro

V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija ali teorija aprehenzije) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na materialnopravno zmotno stališče, da je za ugotovitev o prilastitvi masla odločilno, ali ga je tožnica "iznesla iz proizvodnje" oziroma mimo varnostnika iz prostorov tožene stranke, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je e 26. 1. 2017 z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dn(I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 27. 1. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo od tega dne dalje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ji obračunati zapadla mesečna nadomestila bruto plač po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009 ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 507,90 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem A.A., ki bi lahko izpovedala, da se je tožnica ukvarjala s preprodajo izdelkov ter da je bilo tudi sporno maslo z dne 31. 12. 2016 namenjeno nadaljnji prodaji. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi lahko priča izpovedala le glede govoric, saj bi vedela izpovedovati o preprodaji spornega masla. Po njenem mnenju obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza ni bila ustrezna, zato zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz posnetkov nadzornih kamer res ni razvidno, da bi tožnica odtujila sporno maslo, vendar pa to izhaja iz drugih ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov. Posebej se sklicuje na izjavo in izpoved B.B., da je tožnica sporno maslo delila na manjše dele, kar je izpovedala tudi C.C., D.D. pa je povedal, da je sporno maslo v vrečki za skuto pripravil po naročilu tožnice. Meni, da ni pravno pomembno, da priče niso videle, kam je tožnica skrila maslo, saj so bili zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine s strani tožnice izpolnjeni v trenutku, ko je maslo pridobila v posest, to je najkasneje ob delitvi tega masla na manjše dele. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s pomočjo pri dvigovanju pokrova stroja s strani E.E. in D.D. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je s kamerami pri toženi stranki nadzorovan manjši del prostorov in da noben del skutarne, v kateri se je tožnica pogovarjala s C.C. in B.B., ni pod nadzorom kamer. Glede na to kot zmotnega graja sklep sodišča prve stopnje, da izpovedi navedenih dveh prič nista verodostojni, ker iz pregledanih posnetkov kamer ne izhaja, da bi kritičnega dne komunicirali s tožnico. Trdi, da so bili zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine s strani tožnice izpolnjeni v skutarni s tem, ko si je maslo prisvojila, in ni pomembno, ali ga je nato od tam odnesla (prek prepovedanega prehoda). Sklicuje se na izpoved C.C., ki po njenem mnenju potrjuje, da je tožnica maslo naročila in imela namen, da si ga prisvoji in odnese iz proizvodnje. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnica ni odtujila masla, ker naj ne bi bilo mogoče neopazno odnesti 5 kg masla iz proizvodnje. Meni, da iznos iz proizvodnje za izpolnitev znakov kaznivega dejanja ni potreben, poleg tega v zvezi s tem opozarja na dejstvo, da celotno proizvodnjo tožene stranke sestavlja več stavb. Trdi, da je v skutarni tožnica pridobila maslo v posest, do garderobe pa bi ga lahko neodvisno od količine prenesla mimo nadzornih kamer. Po njenem mnenju tudi ni pomembna ugotovitev, ali se po prenehanju delovnega razmerja s tožnico pri toženi stranki še vedno pojavlja odtujevanje izdelkov, ter graja ta del obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi z ugotovljeno odtujitvijo dveh 250-gramskih kosov masla, o kateri je izpovedoval F.F. pa trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je delavec ustrezno dokumentacijo za iznos imel, a jo je pozabil v garderobi oziroma na delovnem mestu. Nasprotuje tudi ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s pregledom tožnice pri vratarju in poudarja, da je ta trajal le štiri sekunde. Da ti pregledi niso natančni, po njenem mnenju izhaja tudi iz izpovedi D.D. in iz posnetkov varnostnih kamer. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je priča G.G. potrdila, da je bila tožnica spornega dne pregledana s strani varnostnika, saj je izpovedala, da je tega dne ni bilo v službi ter je izpovedovala le o tem, kar je razvidno iz posnetka. Dalje navaja, da prostor pakirnica skute pri toženi stranki ne obstaja. Kot napačnemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnica D.D. kritičnega dne naročila, naj ji da maslo. Na verodostojnost priče C.C. po njenem mnenju kaže tudi to, da ni več zaposlena pri toženi stranki. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi navedenih prič v relaciji do izpovedi tožnice in tudi ne do tega, zakaj šteje izpoved tožnice za bolj verodostojno kot izpoved treh prič, ki potrjujejo, da je bilo sporno maslo za tožnico. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo posnetka nadzorne kamere v maslarni, ki v celoti potrjuje izpoved D.D., niti, zakaj dejstvo, da se je maslo pripravljalo tudi za drugo osebo, izključuje odgovornost tožnice. Meni, da bi glede na obrazložitev izpodbijane sodbe tožena stranka lahko dokazala, da si je tožnica prilastila maslo, le tako, da bi tožnico nekdo zasledoval in spremljal vsak njen korak in tako videl, kam je skrila maslo, ali pa bi morale biti nameščene kamere v vsakem kotičku njenih prostorov. Meni, da gre za nesorazmerno in neživljenjsko zahtevo. Zatrjuje, da je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni presojalo očitkov, da ravnanje tožnice predstavlja naklepno hujšo kršitev iz 37. člena ZDR-1, 8. člena pogodbe o zaposlitvi in 7. člena Kodeksa obnašanja, ki ureja način uporabe sredstev in materialov v zasebne namene, ter nadaljnji pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pove, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je stvar ločena od drugih stvari, pri tem pa ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bil, niti da bi imel namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Meni, da je dokazala, da je imela tožnica namen prilastiti si maslo tožene stranke in ga odnesti iz poslovnih prostorov tožene stranke, na očitano dejanje pa ne vpliva dejstvo, ali je maslo odnesla iz prostorov ali ne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni dovolilo zaslišanja A.A. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedena priča ne more povedati o tem, kaj se je dogajalo 31. 12. 2016 v prostorih delodajalca. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša, da ta dokaz ni bil primeren za dokazovanje pravno relevantnih dejstev v predmetni zadevi.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala tožena stranka na podlagi določb 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13). Ugotovilo je, da tožnici očitano kaznivo dejanje tatvine iz 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 38/2016 in nasl.) ni bilo dokazano, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnica 31. 12. 2016 iz proizvodnje oziroma mimo varnostnika odnesla maslo niti ji ni bilo dokazano, da bi si maslo prilastila (ga skrila) nekje v prostorih tožene stranke, prav tako tudi ne, da bi maslo ostalo zgolj izločeno z namenom, da si ga tožnica prisvoji.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica odnesla maslo iz proizvodnje oziroma iz prostorov tožene stranke, materialnopravno zmotno. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija ali teorija aprehenzije) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 208/2016 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1048/2015, opr. št. I Ips 14452/2010 z dne 25. 4. 2013, opr. št. VIII Ips 361/2007 z dne 26. 1. 2009, opr. št. VIII Ips 479/2007 z dne 24. 3. 2009 ter odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 170/2012 z dne 19. 4. 2012). Glede na materialnopravno zmotno stališče, da je za ugotovitev o prilastitvi masla odločilno, ali ga je tožnica "iznesla iz proizvodnje" oziroma mimo varnostnika iz prostorov tožene stranke, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na to je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče se je odločilo za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "odpravo nepravilnosti" po prvem odstavku 355. člena ZPP je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravno določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnih dejstev, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, je senat pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenil, da sam ne more dopolnjevati postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, zato je razveljavil sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 355. člena ZPP, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v skladu s t. i. aprehenzijsko teorijo ugotoviti, ali si je tožnica prilastila sporno maslo, oziroma povedano drugače: ali je tožena stranka dokazala, da je tožnica sporno maslo dobila v posest (razpolaganje z maslom v smislu delitve na manjše količine bi lahko predstavljalo tako prilastitev) oziroma ali je toženi stranki onemogočila razpolaganje s tem maslom. Zato bo moralo dokazno oceniti izpovedi prič D.D., C.C. in B.B. ter na drugi strani tožnice, drugih prič ter posnetkov varnostni kamer, ob tem pa upoštevati tudi, da je tožnica delala v skutarni, ki ni pod nadzorom nadzornih kamer. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je izpoved F.F., da je tudi po tožničini odpovedi izginilo dvakrat po 250 g masla, še ne dokazuje, da si tožnica spornega masla ni prilastila.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.