Jedro

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 655/97-8 z dne 11.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, Ljubljana z dne 4.3.1997 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava M. - P. z dne 12.4.1996. Upravna enota je s to odločbo v ponovljenem postopku odločila, da je tožeča stranka dolžna izročiti skrbniku za posebne primere A.K., stanujočemu G., R.M., B.A., A., za pokojnega upravičenca I.K. odškodnino za podržavljeno nepremičnino tedanjo parcelo št. 162 k.o. K., to je obveznice v višini 232.268 DEM. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta bili v obravnavanem primeru izvedeni dve cenitvi sodno zapriseženih uradnih cenilcev, ki pa se bistveno razlikujeta kljub temu, da je bila prvotna odškodnina, ki je temeljila na cenitvi cenilca J. z upoštevanjem pripombe cenilca Č. v ponovljenem postopku na prvi stopnji že zmanjšana od 249.672 DEM na 232.268 DEM oziroma za 17.404 DEM. Tožeča stranka ima prav, ko zahteva pojasnila, zakaj je prava cenitev cenilca J. in kakšni so razlogi za zavrnitev pripomb njegovega cenilca. Razlog, naveden v izpodbijani odločbi, češ da je tožena stranka poverila vero cenilcu J. zato, ker je bil on postavljen kot uradni izvedenec v tem postopku, ni zadostno pojasnilo in odgovor na tožnikovo postavljeno zahtevo. V upravnem postopku mora organ ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so potrebna za zakonito in pravilno odločitev (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86). V ta namen ima organ, ki vodi postopek, pa nima pooblaščene uradne osebe, ki bi imela potrebno strokovno znanje, možnost, da za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za razrešitev stvari, opravi dokaz z izvedenci (183. člen ZUP/86). Po 143. členu ZUP/86 ima stranka v postopku pravico braniti svoje interese, navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami; uradna oseba pa mora dopustiti, da stranka v postopku med drugim sodeluje tudi pri izvedbi dokazov in postavlja vprašanja strankam, pričam in izvedencem, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem tudi izjavi. Nikjer v ZUP ni prepovedano, da ima stranka za strokovna vprašanja svojega pomočnika. V obravnavanem postopku tožeča stranka ni dobila odgovorov na vprašanja v zvezi z različnimi cenitvami, niti v postopku na prvi stopnji, niti v izpodbijani odločbi. V izpodbijani odločbi niso pojasnjeni vsebinski strokovni razlogi za odločitev, da je pravilna cenitev cenilca J. Ker sodišče pravilnosti odločitve sploh ne more presoditi, je ugodilo tožbi. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ jasno ugotoviti utemeljenost razlik v cenitvi in pojasniti svoje stališče do tega. Če sam nima potrebnega strokovnega znanja za to, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake. Sodišče je tožbi ugodilo in je na podlagi 2. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo.

Pritožbo je vložila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjski organ ugotovil vrednost podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, z izvedencem gradbene stroke v skladu z določbami 183. do 192. člena ZUP/86. Prvostopenjski organ ni odrekel tožniku pravice, da v skladu z določbo 143. člena ZUP/86 brani svoje interese v postopku ter navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in pravico izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njegovimi navedbami niti ni odrekel tožniku pravice do sodelovanja pri izvedbi dokazov. Upravni organ v primeru ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja v postopku denacionalizacije ugotavlja le, ali je opravil izvedenec naloženo delo v skladu z veljavnimi predpisi. Ne more pa presojati pravilnosti konkretnih strokovnih vprašanj s področja gradbene stroke, ker za to nima potrebnih strokovnih znanj, sicer izvedba dokaza po izvedencu sploh ne bi bila potrebna. Ker je ugotovljeno, da je izvedenec vrednotil podržavljeno premoženje na podlagi veljavnih predpisov, je tožena stranka, enako kot prvostopenjski organ, štela izvid izvedenca za pravilen in ga je sprejela kot dokaz. Pri tem ni štela, da gre za dokazovanje po dveh izvedencih, katerih izvida se bistveno razlikujeta, saj je dokaz izveden le po enem izvedencu. Strokovni pomočnik tožnika ni izvedenec v smislu določb zakona. S ponavljanjem dokaznega postopka bi podaljšali postopek, saj le-ta ne bo bistveno drugačen in bo po nepotrebnem povzročil vlagateljem zahtevka stroške za ponovno ugotavljanje vrednosti podržavljenih nepremičnin. Zato tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da zavrne tožbo.

Tožeča stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja posebej. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo moral upravni organ zaradi ugovorov tožeče stranke, na katere tožena stranka ni popolno odgovorila, v ponovnem postopku ugotoviti, kakšno dejansko podlago ima sporna odločitev o višini odškodnine. Če tožena stranka nima potrebnega strokovnega znanja, bo pač morala v ponovnem postopku ta sporna vprašanja razčistiti z istim ali z drugim izvedencem.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.