Jedro

Z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete. Povzročitelj škode je dolžan plačati le odškodnino za prvonavedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in največ za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 7.055,63 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi bratove smrti, za katero odgovarja toženec. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsodilnem in zavrnilnem delu za skupni znesek 5.007,51 EUR (odškodnina za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v celoti v stroškovnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje o premoženjski škodi pa je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnilo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Odločitev pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki stroške za vzdrževanja groba redno priznava. Določilo 193. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) je namreč treba razlagati v povezavi s 190. členom ZOR, ki oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Pritožbeno sodišče se pri svojem razlogovanju sklicuje le na primere iz bivše Jugoslavije in Republike Hrvaške, ki pa jih ni mogoče preveriti, zato so citati na peti strani pritožbene sodbe lahko iztrgani iz konteksta. Drugih argumentov za svojo odločitev sodišče druge stopnje ne ponudi. Revident uveljavlja tudi kršitev načela enakosti.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stroški vzdrževanja groba v zakonu niso predvideni kot samostojna oblika premoženjske škode. V preteklosti izoblikovana sodna praksa o pravici do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena ZOR, ki določa, da mora tisti, ki povzroči, da nekdo umre, povrniti običajne stroške za njegov pogreb. V sodni praksi se kot običajni stroški pogreba priznavajo: stroški za nakup oziroma zakup nagrobnega mesta, stroški pogreba, vključno s stroški nakupa cvetja oziroma vencev v skladu s krajevnimi običaji, in stroški krajevno običajnega načina obvestitve o smrti, stroški krajevno običajne pogostitve udeležencev pogrebnega obreda, stroški nakupa žalnih oblačil svojcev ter stroški ureditve in vzdrževanja groba.(1) Za odločitev o reviziji v konkretnem primeru je odločilna opredelitev pravnega standarda stroškov vzdrževanja groba kot sestavnega dela običajnih pogrebnih stroškov. Termin "vzdrževanje" zajema predvsem ureditev groba neposredno po pokopu, čiščenje in ohranjanje primerne stopnje urejenosti ter okraševanje (s cvetjem, svečami ipd.). Vprašanje pa je, v katerem obsegu in za katero obdobje je mogoče s tem nastale stroške prevaliti na povzročitelja škode. Restriktiven pristop nedvomno narekuje že poudarjena okoliščina, da priznavanje odškodnine za "vzdrževanje" groba ni neposredno urejeno z zakonom, ampak je interpretativna izpeljanka določbe prvega odstavka 193. člena ZOR; omejevalno razlago navedene norme pri prisoji odškodnine za stroške, pretrpljene zaradi izkazovanja naklonjenosti do umrlega svojca, pa narekujejo tudi moralno-etične norme in družbene vrednote. Slednje se ne nanaša toliko na stroške ureditve groba po pokopu (ker so enkratni, neizogibni in v sodni praksi praviloma neproblematični) kot na temu časovno sledeče stroške ohranjanja določenega nivoja urejenosti in krasitve (s cvetjem, svečami ipd.). Vendar pa je z vidika vprašanja, kateri del stroškov vzdrževanja groba predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo, treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranitve lastne duševne integritete (kot element oziroma sestavni del lastnega žalovanja in ohranjanja spomina na umrlega). Pri tem je po mnenju revizijskega sodišča za premoženjsko škodo, za katero je povzročitelj škode dolžan plačati odškodnino, šteti le prvo navedeno obliko, in sicer v obsegu, ki zajema stroške ureditve groba po pokopu in (ne vsakršne, ampak krajevnim razmeram primerne dostojne krasitve), največ za čas žalovanja. Ker med slednje že po naravi stvari lahko spadajo le stroški, ki so povezani s pogrebom, ne morejo zajemati tistih izdatkov, ki so sicer namenjeni obiskovanju in krasitvi groba, vendar so od njega časovno oddaljeni in se nadaljujejo po trenutku, ki zamejuje trajanje krajevno običajne pietete oziroma žalovanja. Pri tem je treba upoštevati tudi v sistem odškodninskega prava povzeto načelo zaprtega kroga oblik pravno priznane škode in zakonsko opredelitev pojma premoženjske škode iz določbe 155. člena ZOR kot "zmanjšanje nekega premoženja", ki mora biti izkazano ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Tožniku tako, ob pravilni uporabi materialnega prava, ni mogoče prisoditi odškodnine za pokritje stroškov vzdrževanja groba za zahtevanih 30 let.(2) Odločitev pritožbenega sodišča ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, zato ustavno zagotovljeno načelo enakosti ni bilo kršeno. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Po načelnem stališču 40. skupne seje bivšega Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 23. in 24. 5. 1989 so običajni pogrebni stroški umrlega iz 193. člena ZOR poleg nujnih stroškov tudi stroški pogrebnega obreda, vključno z drugimi običajnimi stroški, zvezani s pokopom, črnino za njegovega zakonca in najbližje sorodnike, kot tudi stroške ureditve groba neposredno po pokopu, stroški vzdrževanja groba, ki se v skladu s predpisi plačajo ob zagotovitvi grobnega mesta, ter stroški postavitve nagrobnika. Poročilo o sodni praski Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. 2/89, objavljeno tudi v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 994. Op. št. (2): Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 568/2006 in II Ips 146/2006.