Jedro

V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem, da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.

Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.

V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 9. 2014 in prvostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 17. 4. 2014 ter ugotovitev, da ima tožnica pravico (pravilno: priznanje pravice) do družinske pokojnine od 1. 8. 2013 dalje (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun RS (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe oziroma njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Poudarja, da je bila v letu 2012 prejemnica delne invalidske pokojnine v višini 182,55 EUR mesečno. Sodišče je v izračun dohodkovnega cenzusa neutemeljeno upoštevalo avtorski honorar, in sicer 11. 1. 2012 prejetih 95,11 EUR in 13. 2. 2012 prejetih 97,55 EUR, ker ta dva dohodka predstavljata prihodke iz dejavnosti samostojne kulturne delavke. Zmotno je upoštevalo tudi nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo v znesku 1.470,65 EUR. V letu 2012, razen prva dva meseca, ni mogla delati, saj je bila zaradi bolezni hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, kar je mogoče v skladu z načelom materialne resnice tudi dodatno preveriti. Nadomestila, ki ga je prejemala v času zdravljenja, se ne bi smelo upoštevati v njene dohodke. Iz bančnega izpiska ni razvidno, za kakšne dohodke je šlo, saj je navedeno le, da gre za izplačilo po plačilni listi. Tako je ostalo neugotovljeno, za kakšne dohodke je dejansko šlo. Sama je izpovedala le, da je prejemala nakazila od ZZZS. To nadomestilo se šteje kot nadomestilo posameznih prihodkov iz dejavnosti samostojne kulturne delavke, ki pa se ne štejejo v osnovo za odmero dohodnine.

Leta 2012 je imela status samostojne kulturne delavke. V osnovo za dohodnino se ji, podobno kot obrtnikom in samostojnim poklicem, obračunava le dobiček, ki ga v okviru svoje dejavnosti ustvari v posameznem koledarskem letu. V davčni obračun za dohodnino je bila dolžna prijaviti dohodke iz avtorskih pogodb in stroške po normiranem sistemu ali po dejanskih stroških, vendar je kot osnovo za dohodnino mogoče šteti le dobiček, ne pa posameznih prihodkov.

Sklicuje se na 2. odstavek 56. člena ZPIZ-2 in 48. člen ZDoh-2, po katerem je davčna osnova za odmero dohodka iz dejavnosti dobiček. Če je sodišče dvomilo v status kulturne delavke, bi to lahko preverilo, hkrati pa pri finančni upravi pridobilo informativni izračun dohodnine za leto 2012, iz katerega je razvidno, kakšne dohodke je imela v letu 2012, ki so se upoštevali v osnovo za odmero dohodnine. Naknadno je predložila odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport z dne 26. 7. 2012 in informativni izračun dohodnine za leto 2012. 3. Tožena stranka v odgovoru na dopolnitev pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba zakonita ter poudarja, da predloženi dokazi zaradi prekluzije ne morejo biti upoštevni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 in 45/08 ), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi očitane kršitve načela materialne resnice iz 61. člena in preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1. Že na podlagi izvedenih dokazov je bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da v predmetni zadevi ni pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Tudi sicer je zavrnilna sodba utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

6. Tožnica, ki je rojena 4. 5. 1965, je do materine smrti dne 18. 7. 2013 dopolnila že 48 let. Do 7. 10. 2013, ko je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, je bila na temelju III. kategorije invalidnosti uživalka delne invalidske pokojnine. Do nastanka zavarovanega primera, torej smrti matere 18. 7. 2013, pri tožnici ni bilo popolne nezmožnosti za delo.

V konkretni zadevi nadalje ni dokazan pogoj preživljanja. Tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 so presegli znesek 219,94 EUR. Torej 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne 18. 7. 2013, ki je po Sklepu o najnižji in najvišji pokojninski osnovi in najnižji pokojnini (Ur. l. RS, št. 52/2013) znašala 758,42 EUR. Med tožničine dohodke je poleg delne invalidske pokojnine v znesku 182,55 EUR mesečno pravilno vštetih tudi 95,11 EUR in 97,55 EUR iz naslova avtorskega honorarja ter posamezna mesečna izplačila od junija 2012 do septembra 2012 v skupni višini 1.470,65 EUR iz naslova t.i. bolniškega staleža. Pravilno je ugotovljeno, da je tožničin povprečni mesečni dohodek znašal 321,16 EUR mesečno. To pa je poleg dejstva, da na dan materine smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo, le še dodaten pravnorelevantni razlog, da ni pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

7. V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem, da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti(1).

Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.

Med dohodke družinskih članov se šteje katastrski dohodek in drugi dohodki, ki so po predpisih, ki urejajo dohodnino, osnova za odmero dohodnine(2. odstavek 57. člena). Izvzeta je le denarna socialna pomoč po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke (3. odstavek 57. člena). Pomeni, da se v dohodke iz 1. odstavka 57. člena ZPIZ-2 štejejo vsi dohodki, ki po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami) predstavljajo osnovo za odmero dohodnine.

8. Pritrditi je potrebno sicer pritožnici, da po 48. členu ZDoh-2 davčno osnovo za odmero dohodnine predstavlja dobiček(2) od dohodka iz dejavnosti. Vendar kriterij za dohodkovni cenzus iz 56. člena ZPIZ-2 ni dobiček, temveč izključno dohodki, prejeti v pravnorelevantnem obdobju. V okoliščinah konkretnega primera sta to zagotovo zneska 95,11 EUR in 97,55 EUR iz naslova avtorskega honorarja ter posamezna mesečna izplačila od junija 2012 do septembra 2012 v skupni višini 1.470,65 EUR iz naslova nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino pravno relevantno.

Pritožbeno zatrjevanje, da prejemka dne 11. 1. 2012 in 13. 2. 2012 ne predstavljata avtorskega honorarja, je protispisno. Pritožnica, zaslišana kot stranka, je sama izpovedala (list. št. 22), da je v začetku leta 2012 prejela dva avtorska honorarja, ker je učila v A. Tudi iz izpisa prometa z dne 13. 4. 2015 izhaja, da je šlo za honorar agencije B. Enako velja glede prejemkov iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz izpisa prometa z dne 13. 4. 2015 res izhaja le, da posamezni zneski predstavljajo izplačila po plačilni listi. Vendar je tožnica tudi glede tega jasno in razumljivo izpovedala, da je bila od februarja 2012 do junija 2012 hospitalizirana, in da je prejemala denarno nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela. Izrecno je potrdila, da izplačilo po plačilni listi pomeni nakazilo zavoda za zdravstveno zavarovanje. Pritožbeno zatrjevanje o nerazčiščeni naravi prejetih 1.470,45 EUR zato ni utemeljeno.

Prejeta nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni in avtorska honorarja sta vštevna v dohodke iz 2. odstavka 56. člena ZPIZ-2. 9. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve niti ni odločilno, se v zvezi s pritožbenimi navedbami le še pojasnjuje, da so v skladu z ZDoh-2 (1. odst 15. člena) obdavčeni dohodki fizične osebe, pridobljeni v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Med dohodke štejejo vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če zakon ne določa drugače (2. odstavek 15. člena). V 18. členu ZDoh-2 sta kot dohodka med drugim določena tudi dohodek iz dejavnosti in drugi dohodki. Dohodek, dosežen z avtorskim delom se sicer lahko obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, dohodek iz dejavnosti ali kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja. Po 1. odstavku 38. člena ZDoh-2 dohodek iz drugega pogodbenega razmerja vključuje vsak posamezni dohodek za opravljeno delo ali storitev. Torej tudi dohodek, prejet za stvaritev avtorskega dela in dohodek za izvedbo avtorskega ali folklornega dela, ne glede na vrsto pogodbe, ki je podlaga za izplačilo navedenih dohodkov (2. odstavek 38. člena). V dohodke iz 56. člena ZPIZ-2 je zato potrebno šteti tudi avtorski honorar kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja.

Glede na 1. odstavek 23. člena ZDoh-2 se dohodnina ne plača od dohodkov, ki jih v obliki povračil stroškov, storitev ali drugih ugodnosti v naravi prejmejo upravičenci na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zdravstvenega zavarovanja, razen dohodkov, ki predstavljajo redni dohodek na podlagi navedenega zavarovanja. Med dohodke iz delovnega razmerja štejejo tudi nadomestila iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja (37. člen ZDoh-2). Torej se tudi nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela kot redni dohodek na podlagi zdravstvenega zavarovanja, od katerega se plačuje dohodnina, šteje v dohodke iz 56. člena ZPIZ-2. 10. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb ter priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrnjen, je iz istih dejanskih in pravnih razlogov potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica, ki jo v pritožbenem postopku zastopa odvetnica na podlagi odločbe Službe za brezplačno pravno pomoč, št. BPP 863/2015 z dne 2. 12. 2015, s pritožbo ni uspela, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. (1) Pogoja sta predpisana kumulativno! Pomeni, da morata biti izpolnjena sočasno.

(2) Oseb, ki opravljajo dejavnost s. p.;dejavnost samostojnega kulturnega delavca itd.