Jedro

Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje se začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko izda le v primerih, ko gre za prisilno izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe, kar v obravnavani zadevi ni podano. Ker gre za negativni izrek s tožbo izpodbijane odločbe, to je „da se ne opusti cepljenje“, predlagana odložitvena začasna odredba vsebinsko tako ni smiselna, regulatorne začasne odredbe pa tožeča stranka ni predlagala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadržalo izvršitev odločbe tožene stranke z dne 18. 5. 2011, izdano ob predlogu tožeče stranke, da se pri A.A., roj. ..., cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s Haemophilus influenzae tipa B s cepivom Infanrix, IPV + Hib ali cepivom Pentaxim, ne opusti, prav tako se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom M-M-RVaxPro ali cepivom Priorix.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožeča stranka zahteva izdajo suspenzivne odredbe, ta pa je možna le v primerih, ko gre za prisilno izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodna praksa drugačna. Sklicuje se na sklep sodišča prve stopnje II U 51/2011 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2009 z dne 1. 10. 2009; v obeh zadevah je bilo v podobnih primerih zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in da pritožbeno sodišče samo izda predlagano začasno odredbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z negativno odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo, je tožena stranka odločila, da se ne opusti cepljenje mladoletnega sina tožeče stranke proti boleznim, za katere se z Zakonom o nalezljivih boleznih (ZNB) v 22. členu določa obvezno cepljenje.

7. Pravilna je presoja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe izrecno na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej suspenzivno začasno odredbo, s katero naj bi se do pravnomočne odločitve o upravnem sporu odložila izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe.

8. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje se začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko izda le v primerih, ko gre za prisilno izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe, kar v obravnavani zadevi ni podano. Ker gre za negativni izrek s tožbo izpodbijane odločbe, to je „da se ne opusti cepljenje“, predlagana odložitvena začasna odredba vsebinsko tako ni smiselna, regulatorne začasne odredbe pa tožeča stranka ni predlagala.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Res je, da je v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka, Vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče, podobno je bilo (ob upoštevanju te sodbe) odločeno na prvi stopnji tudi v zadevi II U 51/2011, vendar so bile okoliščine primera drugačne kot pri sklepu Vrhovnega sodišča z dne 17. marca 2011, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

10. Ker začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (v skladu s sedaj uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča RS) v obravnavanem primeru ni mogoče izdati, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).