Jedro

Strokovnega mnenja, ki ga je dal kot strokovna služba Center za kriminalističnoteshnične preiskave (prvi odstavek 247. člena ZKP), ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 135/2003 z dne 27.10.2008 M.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine ga je oprostilo. Obtožbo za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca po prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ je po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter del potrebnih izdatkov obsojenca in njegovega zagovornika ter nagrade zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 76/2009 z dne 20.10.2009 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi vseh kršitev po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi utemeljenost zahteve in izda sodbo, s katero bo spremenilo pravnomočno odločbo in spoznalo obsojenca za nedolžnega. Predlaga tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do rešitve predmetne zahteve.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da zahteva sicer uveljavlja materialno kršitev zakona, vendar po vsebini nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča v zvezi z oceno obsojenčeve prištevnosti. Glede kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker mnenje Centra za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije ni dovoljen dokaz, ugotavlja, da je takšno stališče sodna praksa že presegla. Sicer pa v konkretnem primeru ni relevantno, saj se sodba opira na mnenje izvedenca W.L., ki je bilo izdelano na podlagi vzorca, ki ga je v skladu s svojimi pooblastili odvzela policija. Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zahteva v bistvu zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se z zahtevo ne more uveljavljati.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti.

B-2

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo uveljavlja enake kršitve kot že v pritožbi, ki jih je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

6. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona (smiselno 2. točke 372. člena ZKP), ker naj bi bile v času prometne nesreče bile podane okoliščine, ki so izključevale kazensko odgovornost obsojenca. Navaja, da sta bili v postopku izdelani dve mnenji, izvedenca nevrologa dr. M.D. in izvedenca psihiatra dr. S.Z., ki ju povzema. Sprejema mnenje dr. M.D., ki je potrdil, da je zaradi poškodbe glave, ki jo je obsojenec utrpel v prometni nesreči z dne 4.8.1999, nezmožen presoje, ne pa mnenja dr. S.Z., ki je ugotovil, da je bil obsojenec na dan storitve kaznivega dejanja prišteven. Navaja, da tudi iz mnenja dr. J.F., izdelanega za potrebe drugega postopka, izhaja, da je pri obsojencu obstajala trajna duševna motnja, zaradi katere ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja in se imeti v razumski oblasti. Glede na to meni, da je podan utemeljen dvom v mnenje izvedenca dr. S.Z. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč skuša vzbuditi dvom v prištevnost obsojenca in po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Z očitkom, da bi bilo treba razčistiti vsa nasprotja med mnenji dr. M.D. in dr. S.Z., če že ne slediti mnenju izvedenca dr. M.D., pa smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedeni očitek zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo do izvedenskih mnenj dr. M.D., dr. S.Z. in dr. J.F. ter za prepričljivejše in bolj logične sprejelo zaključke izvedenca dr. S.Z. Pritožbenih navedb, da bi bilo potrebno nasprotja med mnenji razjasniti na glavni obravnavi, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da sta bila izvedenca dr. M.D. in dr. S.Z. na glavni obravnavi zaslišana tudi v zvezi z nasprotujočimi si ugotovitvami v svojih mnenjih (stran 5 in 6 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj obeh izvedencev in njunega hkratnega zaslišanja zaključilo, da je bila razumska presoja obsojenca 27.10.1999 zmanjšana, vendar ne bistveno. Izvedenec dr. D. je govoril o pomembni okrnjenosti presoje, vendar ne o bistveni (stran 31 sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 258. členom ZKP, saj je z zaslišanjem obeh izvedencev odpravilo nasprotja v njunih mnenjih, zato mnenje drugih izvedencev ni bilo potrebno. Nestrinjanje obrambe s tem, da je sodišče oceno glede prištevnosti obsojenca oprlo predvsem na mnenje dr. S.Z., pa ni razlog za pridobitev novega mnenja. Očitana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Kršitvi 22. člena Ustave in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zahteva vidi v tem, da je izvedensko mnenje glede primerjave laka na levih vratih obsojenčevega avtomobila in kolesa oškodovanke podal Center za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije, kar mu kot organu pregona ne more biti zaupano in zato ni dovoljen dokaz. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče kontakt med vozili ugotavljalo na podlagi strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, izdelanega v predkazenskem postopku (19.6.2000), izvedenskega mnenja Centra za forenzične preiskave z dne 17.10.2002, izvedenskega mnenja Kemijskega inštituta z dne 25.8.2004, ki ga je izdelal dr. B.O., ter mnenja izvedenca W.L. iz W. z dne 25.3.2008. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do obravnavanega trčenja zato, ker je vrata avtomobila odprl obsojenec in z njimi zadel kolesarko, oprt na pisno izvedensko mnenje W.L. in na njegovo izpovedbo na glavni obravnavi. Tako je v prvostopenjski sodbi navedlo, da iz mnenja izvedenca W.L. izhaja, da je bil na oškodovankinem kolesu najden originalni lak avtomobilov A., ki je zagotovo lak z obsojenčevega osebnega vozila. Mnenje pa ocenilo kot zelo strokovno, oprto s strokovnim izvajanjem forenzičnih preiskav, ki jih je opravil in se pokriva tudi z drugimi izvedenimi dokazi (stran 23 in 24 sodbe sodišča prve stopnje). Glede očitka zahteve, da je W.L. izdelal mnenje na podlagi vzorcev, odvzetih s strani Centra za forenzične preiskave, je že pritožbeno sodišče ugotovilo, da odvzem vzorcev ne pomeni izdelave izvedenskega mnenja, zato zgolj dejstvo, da je primerjalne delce laka za preiskavo odvzel strokovnjak Centra za forenzične preiskave, ki je bil organizacijsko del policije, samo po sebi ne pomeni, da je dokaz neverodostojen (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). To je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, ki je v svojih odločbah (I Ips 59/99, I Ips 369/2002) že večkrat ugotovilo, da strokovnega mnenja, ki ga je dal kot strokovna služba Center za kriminalističnoteshnične preiskave (prvi odstavek 247. člena ZKP), ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca. Takšno strokovno mnenje ocenjuje sodišče kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. V tem primeru torej ne gre za izvedensko mnenje, zato ne pride v poštev razlaga zahteve, ki povzema odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (z dne 8.1.1998), s katero je v zvezi z ustavno presojo določbe 2. odstavka 249. člena ZKP zavzelo stališče, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati.

9. Obstoj kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik utemeljuje s trditvami, da so v obeh mnenjih Centra za forenzične preiskave nasprotja, da je na neprimernost svojega dela v prvem mnenju opozoril sam organ, s čemer meče sum na resničnost ugotovitev v teh mnenjih in s tem na nepristranskost, je zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da si pritožnik mnenji napačno razlaga, saj je organ v prvem mnenju le pojasnil, da primerjalni delci niso bili odvzeti na najbolj primernem mestu. Glede odvzetih primerjalnih vzorcev laka pa je ugotovilo, da jih obramba v postopku na prvi stopnji ni izpodbijala in tega argumentirano ne navaja niti v pritožbi, zato ni imelo pomislekov glede njihove dokazne vrednosti (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje). Očitno pa obramba takšne presoje sodišča druge stopnje ne sprejema, saj v zahtevi vztraja pri trditvah, da kasnejša izvedenska mnenja ne bi smela biti izdelana na podlagi napačno vzetih vzorcev, saj obsojenec ni imel možnosti preveriti, kateri vzorci so bili poslani (neutemeljeno, saj je iz izvedenskega mnenja razvidno na katere vzorcih temelji) in ni imel možnosti sodelovati pri zavarovanju vzorcev, s tem pa izpodbija v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje, zato je treba zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

10. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja tudi s trditvami, da se sodba opira na domneve, saj se iz dokazov, ki jih je zavarovala policija, ne da ničesar razbrati. Navaja, da priče niso ničesar videle, da v celotnem kazenskem postopku nikoli ni bilo ugotovljeno, da je obsojenec z vrati zadel oškodovanko (za tak zaključek kontakt njegovega avtomobila in kolesa ne zadostuje) in da oškodovankina smer vožnje ni bila ugotovljena. Vložnik sicer pri tem uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav je enako zatrjeval v pritožbi v okviru zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih je pritožbeno sodišče v celoti presodilo in ugotovilo, da niso utemeljene, ker ima sodba prepričljive in logične zaključke, temelječe na izvedenih dokazih o tem, kako je prišlo do zadetja oškodovanke z vrati obsojenčevega vozila (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje).

C.

11. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno v tem postopku. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.R. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.