Jedro

Vprašanje neprave retroaktivnosti ZDoh-2, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, je opredeljeno le na načelni ravni, ki zahteva le splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, zato revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po pooblaščencu vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, Izpostave Idrija z dne 9. 3. 2009, s katero mu je bila odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin v znesku 13.736,85 EUR. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo z dne 3. 9. 2009, zavrnil revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010, X Ips 206/2010 z dne 27. 5. 2010). Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje dopustnosti povratnega učinkovanja Zakona o dohodnini – ZDoh-2, s katerim naj bi bilo poseženo v davčni položaj posameznika, ki je kapital pridobil na podlagi zaupanja v določila ZDoh, zato je treba pri uporabi predpisa upoštevati čas nastanka kapitala in ne čas nastanka davčne obveznosti. To bi v obravnavanem primeru pomenilo odmero davka na podlagi določb ZDoh in upoštevanje vrednosti revidentovega lastnega dela.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve tega sklepa. Opredelil ga je le na načelni ravni, ki zahteva le splošne odgovore, pri tem pa ni izkazal, da bi to vprašanje v pravni teoriji in praksi sprožalo posebne dileme. Odločitev v obravnavani zadevi temelji na določbah ZDoh-2, ki so veljale za obdavčitev dobička iz kapitala ob odsvojitvi nepremičnine, torej takrat, ko je nastala davčna obveznost. Zato ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS), saj ZDoh-2 ni posegel v pravice revidenta, ampak kvečjemu v njegova pričakovanja, da bodo določbe o obdavčitvi kapitalskih dobičkov ob odsvojitvi nepremičnine enake, kot so bile ob njeni pridobitvi (tako imenovana neprava retroaktivnost). Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, kakšno je stališče pravne teorije glede pravnega vprašanja neprave retroaktivnosti ter zakaj določbe ZDoh-2 ne predstavljajo nedopustnega posega v revidentove pričakovane pravice in zasebno lastnino. Ustavno sodišče RS je v podobni zadevi (odločba U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005) zavzelo stališče, da ni mogoče pričakovati nespremenljivosti zakonodaje. To še posebej velja za davčno področje, saj so davki vir financiranja države, poleg tega pa tudi sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik. Zato po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni vprašanje, ki bi v praksi oziroma teoriji povzročalo posebne dileme in ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako je revizijsko sodišče odločilo v podobni dohodninski zadevi X Ips 57/2009, v kateri je bilo v zvezi z dovoljenostjo revizije izpostavljeno smiselno enako pravno vprašanje.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.