Jedro

Glede na to, da lahko lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvuje služnostno pot le v obsegu, kot jo je dejansko izvrševal, jo je tožnica po presoji sodišča druge stopnje lahko priposestvovala le v dolžini 15 m. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo dolžino celotne parcele namesto dolžine dejansko izvrševane poti, zmotno uporabilo materialno pravo.

To pomeni, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico sanirati služnostno pot, vendar je pritrditi pritožbi, da je treba to pravico izvrševati v luči prvega odstavka 219. člena SPZ, v skladu s katerim se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Služnostna pravica namreč pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se dolžina poti 18,50 m nadomesti z dolžino 15 m, v presežku (nad 15 m) pa se tožbeni zahtevek zavrne, v drugem in tretjem odstavku I. točke in v III. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu prvega odstavka I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po poti dolžine 18,50 m in širine 2,55 m, ki poteka od vzhoda proti zahodu ter se v naravi nahaja na skrajnem severu parcele št. 1018/2, k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 1017, k.o. ... (prvi odstavek I. točke izreka), ugotovilo, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) spomladi 2020 s tem, ko nista dovolila, da si tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) uredi pot na svoje stroške tako, da bi bila prevozna v vseh vremenskih razmerah, vznemirjala tožnico in je tožencema prepovedalo tovrstna in podobna bodoča ravnanja (drugi odstavek I. točke izreka) ter tožencema naložilo, da sta dolžna dopustiti, da si tožnica na svoje stroške uredi služnostno pot tako, da bo prevozna v vseh vremenskih razmerah (tretji odstavek I. točke izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nadomestitev sodne odločbe glede pravnega posla kot podlage za vpis služnosti poti v zemljiško knjigo in ki se nanaša na postavitev kovinskih kolov na pot in nasutje zemlje (II. točka izreka) ter odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 2.272,75 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo sta vložila pravočasno pritožbo toženca. S pritožbo izpodbijata ugodilni del sodbe (I. točka izreko) in odločitev o stroških (III. točko izreka). Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da napadano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Navajata, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, saj je vse dokaze presodilo v korist tožnice. Zatrjujeta, da izrek sodbe v drugem in tretjem odstavku I. točke izreka ni razumljiv in izvršljiv, ker ni naveden način ureditve poti. Navajata, da sta že v odgovoru na tožbo opozorila na nesklepčnost tožbe, ker se je kot podlaga navajala nujna pot in na neizvršljivost zaradi nedoločnosti zahtevka. Sprememb tožbenega zahtevka, s katerimi je tožnica spreminjala dolžino poti do zadnje dolžine 18,5 m, sodišča prve stopnje ne bi smelo dovoliti, saj sta jim nasprotovala. Kot izhaja iz fotografij iz ogleda z dne 16. 3. 2023 in kot je ugotovil sam sodnik na ogledu, se je vozilo le v dolžini 15 m. Toženca uporabe poti nikoli nista ovirala in omejevala dostopa do tožničine parcele ter uporabi nasprotovala, tako tožnice tudi nista vznemirjala. Toženca sta zgolj zahtevala vzpostavitev v prejšnje stanje, ker izvajalec vodovoda ni imel pravice razkopati poti in položiti mletega asfalta. Toženca sta le zahtevala odstranitev asfalta. Opozarjata, da se morajo služnosti utesnjevati v skladu s prvim odstavkom 219. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se služnost mora izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Podajata svojo dokazno oceno izpovedb tožnice in prič, da je bila pot gramozirana in po sredini zatravljena. Posebej izpostavljata neresničnost izpovedbe A. A., da je bilo s posutjem mletega asfalta vzpostavljeno prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se služnost s priposestvovanjem pridobi zgolj v obsegu dejanskega izvrševanja. Priglašata pritožbene stroške.

3.Tožnica ni podala odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka, je pa zagrešilo pritožbeno uveljavljane kršitve postopka in delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede spremembe tožbe

7.Sprememba tožbenega zahtevka in s tem tožbe, ki se je nanašala le na spremembo navedbe dolžine služnostne poti (nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2023), je bila pravilno dovoljena. Dokončna ureditev spornega razmerja med strankama je zadosten razlog za dovolitev spremembe tožbe, četudi ji druga stranka nasprotuje (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Drugačno pritožbeno naziranje ni utemeljeno.

Glede priposestvovanja stvarne služnosti poti

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je nastala služnost poti na podlagi priposestvovanja na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ, v skladu s katerim stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Pri tem pa, kot je določeno v tretjem odstavku 217. člena SPZ, ne sme iti za nepošteno posestno stanje (zloraba zaupanja, sila ali zvijača) ali prekarij (služnost dovoljena do preklica). V sodni praksi je ustaljeno stališče, da ne sme iti za enostransko (samovoljno) pridobitev, ampak ta mora biti posledica volje lastnika služečega zemljišča in poštenega posestnega stanja.

9.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica res navajala trditve glede več pravnih podlag (poleg priposestvovanja tudi nujno pot), vendar je pri tem hkrati zatrjevala neovirano uporabo poti 40 let. Taka tožba, dopolnjena s pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2022, v kateri je bil postavljen zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti poti, je bila po pojasnjenem sklepčna. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. V obravnavani zadevi so izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za priposestvovanje, saj toženca dejanskega stanja v tej zvezi v pritožbi niti ne grajata, ko pojasnjujeta, da izvrševanju služnosti poti nikoli nista nasprotovala in preprečevala dostopa do tožničine parcele.

10.Toženca pa v pritožbi pravilno grajata, da je sodišče prve stopnje pri določanju dolžine služnostne poti neutemeljeno upoštevalo dolžino celotne služeče parcele 18,5 m, čeprav je, kot izhaja iz fotografij na ogledu z dne 16. 3. 2023 (priloga C8, fotografiji 25 in 26) in iz zapisnika o ogledu, izmerjena dolžina poti v naravi le 15 m, iz česar je izhajala tudi tožnica v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2023, s čimer je bila dejanska dolžina izvrševane poti med strankama nesporna. Glede na to, da lahko lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvuje služnostno pot le v obsegu, kot jo je dejansko izvrševal, jo je tožnica po presoji sodišča druge stopnje lahko priposestvovala le v dolžini 15 m. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo dolžino celotne parcele namesto dolžine dejansko izvrševane poti, zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede motenja pri izvrševanju služnosti

11.Nadaljnji tožbeni zahtevki, ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo (drugi in tretji odstavek I. točke izreka), se nanašajo na vznemirjanje pri uporabi služnosti poti s strani tožencev, prepoved nadaljnjega motenja in naložitev obveznosti tožencema, da tožnici dopustita sanacijo služnostne poti. Materialnopravno podlago navedenih zahtevkov predstavljata 212. in 219. člen SPZ. V skladu z 212. členom SPZ v primeru, če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da motenje preneha, pri čemer se smiselno uporabljajo določila glede vznemirjanja lastninske pravice (212. člen SPZ), po katerih je ob zahtevku na prenehanje vznemirjanja dopustno uveljaviti tudi zahtevek glede prepovedi prihodnjega vznemirjanja. Na podlagi drugega odstavka 219. člena SPZ v primeru, če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, krije stroške vzdrževanje ali takega dejanja lastnik gospodujoče stvari. To pomeni, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico sanirati služnostno pot, vendar je pritrditi pritožbi, da je treba to pravico izvrševati v luči prvega odstavka 219. člena SPZ, v skladu s katerim se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Služnostna pravica namreč pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju.

12.Sodišče druge stopnje pritrjuje tožencema, da tožbeni zahtevki v tej zvezi niso bili dovolj določno opredeljeni glede načina ureditve poti in glede prepovedi bodočega vznemirjanja, navedena pomanjkljivost pa je sedaj obremenila tudi izrek obravnavane sodbe, v katerem je bilo o takih zahtevkih vsebinsko odločeno. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva odpravo vznemirjanja na način, da se zagotovi prevoznost poti v vseh vremenskih razmerah, je nedoločen. Namreč ni vseeno, ali se prevoznost zagotavlja z utrditvijo in nasutjem ustreznega materiala (npr. gramoza) na kolesnice in v sredini ostane posejana trava, kot se zavzemata toženca v pritožbi, ali pa se uporabi katera od bolj obsežnih ureditev površine poti, kot je na primer tlakovanje ali asfaltiranje celotne poti. V tožbenem zahtevku je zato treba konkretizirati način ureditve poti.

13.Določen zahtevek je obvezna sestavina tožbe (prvi odstavek 180. člena ZPP). Ker je tožnica v tem delu postavila nedoločen tožbeni zahtevek, je bila njena tožba nepopolna. Zato sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo vsebinsko odločiti, temveč izvesti ukrepe za odpravo pomanjkljivosti po 108. členu ZPP.

Odločitev

14.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja služnosti poti (prvi odstavek I. točke izreka) delno spremenilo glede dolžine poti, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

15.Ugodilo je pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na zahtevka glede motenja izvrševanja služnosti (drugi in tretji odstavek I. točke izreka), v tem delu je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odprava procesne kršitve, ki se nanaša na nepopolnost tožbe, je take narave, da bo povzročila ponovitev celotnega postopka na novih izhodiščih, zato bi z njeno odpravo pred sodiščem druge stopnje bila kršena pravica do dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave RS). Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi stransko odločitev o stroških postopka (III. točka izreka).

16.V ostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu prvega odstavka I. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17.Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju upoštevalo dana pojasnila in pozvalo tožnico, da ustrezno popravi del tožbe tako, da bo ta popoln z določenimi zahtevki glede vznemirjanja služnosti poti in glede sanacije poti.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1VS RS sodba II Ips 121/2019 z dne 05.06.2020.

2Kot izhaja iz spletnega komentarja N. Plavšak k 219. členu SPZ (baza Tax-fin-Lex) je pri opredelitvi obsega uporabe služnosti treba upoštevati pravilo o izvrševanju služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Če je isti namen mogoče doseči na različne načine (z različnim obsegom uporabe), je treba izbrati tistega med njimi, ki je za služečo nepremičnino najmanj obremenjujoč.

3VSRS Sodba II Ips 64/2020 z dne 06.11.2020.

4Le-ta določa, da če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti.