Jedro

V postopku lastninskega preoblikovanja se v zvezi z začasno odredbo, ki je bila izdana v postopku denacionalizacije po določbah ZLPP, ne more presojati pravilnosti pravnomočne začasne odredbe oziroma preverjati, ali je bilo z začasno odredbo zavarovano vse podržavljeno premoženje (tudi premičnine).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 1275/96 z dne 14.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.7.1996. S to odločbo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 5.4.1996, s katero je bilo izdano soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja B. Ž. in F. p.o. Š. v sodni register.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in navedlo, da je bilo s pravnomočno začasno odredbo iz lastninskega preoblikovanja podjetja B. Š.

izločeno vse podržavljeno nepremično premoženje medtem, ko začasna odredba za izločitev premičnega premoženja ni bila vložena.

Opredeljujejo se do tožbenega ugovora tožeče stranke, da je ves proces lastninskega preoblikovanja tekel mimo nje, ker ji ni bil priznan status stranke v postopku. To trditev je zavrnilo, saj ji je tožena stranka priznala status stranke v skladu s 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s tem, ko je obravnavala njeno pritožbo zoper drugo soglasje Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je bila v postopku denacionalizacije na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) izdana začasna odredba, s katero je bilo zavarovano podržavljeno nepremično premoženje v okviru lastninskega preoblikovanja podjetja B. Ž. in F. p.o. Š. Ta začasna odredba pa ni vsebovala zavarovanja premičnega premoženja, čeprav se je tudi na to premoženje nanašala zahteva za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je zato neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 5.4.1996, s katero je bilo izdano soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja v sodni register. Ugotovitev tožene stranke, da za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register ni bilo ovire, ker je bilo iz tega preoblikovanja izločeno nepremično, ne pa tudi premično premoženje, ni pravilna. Sporno je tudi, ali je bila v predlogu za izdajo začasne odredbe vsebovana tudi zahteva za izločitev premičnega premoženja. Po mnenju tožeče stranke je bila poleg predloga za zavarovanje nepremičnega premoženja v zahtevi opredeljena tudi zahteva za vrnitev premičnega premoženja s tem, ko je bilo v drugi točki nedvomno napisano, da se zahteva vrnitev celotnega premoženja, ki je bilo zaplenjeno Š.B. in to v naravi.

Zahteva za vrnitev vsega podržavljenega premoženja v naravi po mnenju tožeče stranke sama po sebi in logično vključuje tudi zahtevo za vrnitev premičnega premoženja v naravi. Tega prvostopni organ v postopku denacionalizacije ni upošteval in je predlog za izdajo začasne odredbe obravnaval preozko ter na škodo denacionalizacijskih upravičencev. V dvomu bi moral odločiti v korist predlagateljev in v duhu ZDen. Začasna odredba je bila izdana leta 1994 in z njo tožnica ni bila uradno seznanjena, da bi lahko vplivala na njeno pravilno formulacijo. Sklep o izdaji začasne odredbe je bil tožnici vročen leta 1996 in se je zoper ta sklep pritožila. Začasna odredba, ki jo je vložila M.T., je bila torej popolna in je vsebovala tako nepremičnine kot tudi premičnine. To dejstvo je sodišče prve stopnje spregledalo in je zato napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZDen in tudi ZLPP v delu, ki se nanaša na izdajo začasnih odredb.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja je mogoče šteti navedbe tožeče stranke, da je sporna ugotovitev tožene stranke, naj bi bilo za izdajo začasne odredbe v postopku denacionalizacije zavarovano samo nepremično premoženje ne pa tudi premičnine, ki so bile tudi podržavljene upravičencu.

Ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je imela oporo za svojo odločitev in izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja B. Ž. in F. p.o. Š. v sodni register v začasni odredbi z dne 4.1.1994 in je z izločitvijo premoženja, ki je bilo s to začasno odredbo zavarovano, zadostila zakonitim pogojem, ki jih določa ZLPP. Pri odločanju o izdaji soglasja za vpis v sodni register ni mogla presojati pravilnosti postopka za izdajo začasne odredbe in tudi ne ugotavljati, ali je začasna odredba pomanjkljiva in, ali ne vsebuje zavarovanje vsega premoženja, ki je bilo podržavljeno in je predmet lastninskega preoblikovanja. Zato tudi ni utemeljen očitek nepravilne uporabe materialnega prava, saj na taki dejanski podlagi, kot je izhajala iz začasne odredbe, ni mogla sprejeti drugačne odločitve.

Sicer pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila zakonitost začasne odredbe z dne 4.1.1994 tudi predmet presoje v upravnem sporu in je Vrhovno sodišče s sodbo II Up 34/99-2 z dne 23.9.1999 odločilo, da je bila izdana začasna odredba zakonita in da ni bilo podlage za ugotovitev, da je bilo v zahtevi za njeno izdajo predlagano tudi zavarovanje premičnega premoženja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.