Jedro

V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

Slab zdravstveni sistem v državi nasploh oz. slaba ekonomska situacija, kot gre posredno razbrati iz tožnikovih navedb in izpovedi, nista razloga za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožniku v Republiki Sloveniji predhodna prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena z odločbo 2142-5865/2024/6 (122-15) z 21. 2. 2025. Pravnomočna in izvršljiva je postala 3. 6. 2025. Tožnik je nato 7. 7. 2024 (pravilno 2025 - op. sodišča) vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

3.Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da je razlog za vložitev ponovnega zahtevka poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V Sloveniji je prestal operacijo in bi moral hoditi na preglede. Dobil je tudi potrdilo za delo in lahko dela. Na vprašanje, zakaj ne bi mogel hoditi na preglede v Alžiriji, je povedal, da ne ve, saj ga tam ni še nič bolelo, za zdravstvene težave je izvedel v Sloveniji. Dvakrat na teden mora na pregled na kardiološki oddelek, v azilnem domu pa zjutraj in zvečer v ambulanto na merjenje krvnega tlaka in temperature. Za zdravstvene težave so mu predpisali tudi zdravila. Dodal je, da v Alžiriji ni dobre zdravstvene oskrbe.

4.Toženka nato citira določili prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 65. člena istega zakona. Ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novim razlogom poslabšanega zdravstvenega stanja in slabe zdravstvene oskrbe v Alžiriji. Da je imel operacijo in bi moral hoditi na preglede, je razvidno tudi iz zdravniškega potrdila ambulante azilnega doma. Iz tega izhaja, da je 18. 3. 2025 utrpel miokardni infarkt in vsak dan po navodilu kardiologa hodi v ambulanto azilnega doma na merjenje krvnega tlaka. Z rehabilitacijo je pričel 10. 6. 2025 v A., kar bo predvideno trajala tri mesece. Iz izvidov A. je razvidno, da je imel PCI LAD poseg oziroma minimalno invaziven postopek za odpiranje zamašenih arterij. Poseg je potekal brez zapletov. Izvid zdravniškega pregleda z dne 28. 5. 2025 kaže na kardialno stabilno stanje, vlagatelju so predpisana zdravila in kardiološka rehabilitacija.

5.Glede na to, da je tožnik utrpel infarkt 18. 3. 2025, odločba v zvezi z njegovo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito pa je bila izdana 21. 2. 2025, gre za novo okoliščino. Zato je pristojni organ nadalje preverjal, ali mu ta okoliščina bistveno povečuje verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je namreč navedel, da v Republiki Alžiriji ne bi dobil primerne zdravniške oskrbe.

6.Toženka ugotavlja, da je tožnik v zvezi z novo okoliščino najprej povedal, da ne ve, ali bi lahko v Republiki Alžiriji hodil na preglede, kasneje pa še, da zdravstvena oskrba tam ni dobra. Ob tem tožnik slabe zdravstvene oskrbe, ki jo sicer navaja zelo pavšalno, ne povezuje z nobenim zakonsko določenim razlogom preganjanja. Njegovo izjavo je mogoče razumeti v smislu slabega zdravstvenega sistema v državi nasploh. Ta razlog pa nikakor ne predstavlja bistveno povečane verjetnosti za priznanje statusa begunca. Prav tako slabše razvit zdravstveni sistem v izvorni državi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite (sodba v zadevi C-542/13 z 18. 12. 2014). Resna škoda mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države. Glede na to, da iz tožnikovih izjav izhaja, da nezmožnost, da bi v izvorni državi dobil ustrezno zdravstveno oskrbo, pripisuje slabo razvitemu zdravstvenemu sistemu, to ne povečuje verjetnosti niti za priznanje subsidiarne zaščite. Zahtevek je zato zavrgla.

Tožba

7.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo iz razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

8.Meni, da sodba SEU C-542/13 z 18.12. 2014 ni analogna njegovemu primeru. Je pa v meri, da je v točki 58 opredeljeno stališče SEU, da organi države "dopuščajo" določena ravnanja, ki so tvegana za subjekte, kot v tožnikovem primeru. Gre za ranljivosti zaradi zdravstvenih težav. Če država na svojem ozemlju nima suverenega mehanizma nediskriminatorno omogočiti primerno zdravstveno oskrbo vsem prebivalcem, ki se nahajajo na njenem območju, sploh pa državljanom, slednje predstavlja celo neposredno grožnjo posamezniku. Citira točki 51. in 58. obrazložitve navedene sodbe.

9.Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 (na primer sodba I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014). Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite. V sodbi v zadevi I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.

10.Tako naslovno sodišče kot SEU in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so že izrekli, da lahko tudi kršitve tovrstnih pravic predstavljajo dejanja preganjanja. Pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja. Alžirski državljani revnejših skupin se (sploh v ruralnih predelih od koder je tožnik, torej saharskega dela) soočajo z oblikami neposredne in posredne diskriminacije - tudi na področju dostopa do zdravstvenih oskrbe. Je sicer zaznana razlika med sistemsko zanemarjenostjo spoštovanja njihovih človekovih pravic in namerno diskriminacijo. Dostop do zdravstvene oskrbe v ruralnih regijah s poudarkom na območjih ... na severovzhodu, ... na vzhodu in večino regij v Sahari, je omejen zaradi slabe infrastrukture (ceste, prevozna sredstva...), pomanjkanja zdravstvenega osebja, katero nudi le primarno zdravstveno oskrbo z izjemno pomanjkljivo opremo v neprimerno razvitih bolnišnicah/klinikah ter tudi zaradi jezikovnih in kulturnih razlik. Pacienti s kroničnimi boleznimi (kot je tožnik) se morajo več ur voziti do najbližje zdravstvene ustanove, kar močno vpliva tako na preventivno in nujno oskrbo kot tudi na zdravstveno oskrbo kroničnih obolenj.

11.V tožnikovi izvorni državi seveda gre za t.i. sistematično kršenje človekovih pravic socialno šibkejšega sloja prebivalstva, saj je očitno, da država dolgotrajno zanemarja določen del prebivalstva glede osnovnih storitev, vključno z zdravstvenimi. To zagotovo kaže, da obstaja sistemska diskriminacija in tudi strukturna kršitev ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic (kot jih opredeljuje Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). Če taka ravnanja (tudi ne dostop do primernih zdravstvenih storitev) prizadene določeno skupino, se slednje obravnava kot diskriminatorna praksa, ne glede na to, da ni izrecno zapisano v zakonodaji. Seveda alžirska ustava ne prepoveduje zdravstvene oskrbe revnejšem sloju prebivalstva, stališče oblasti je, da predstavljajo določena območja ekonomske in logistične izzive, oz. ravnanja tako z manjšinami kot revnimi. Vendar pa imajo mednarodne organizacije (Amnesty International, Human Rights Watch, Zdravniki brez meja) drugačno stališče do razmer in menijo, da gre za zapostavljenost odrinjenih skupin, ki ima kulturne in politične razloge in je del širšega vzorca marginalizacije. Seveda oblasti tega uradno ne pripoznavajo kot sistemsko diskriminacijo, realno pa se težave vztrajno ponavljajo in zadevajo navedene skupine. To pa se po mednarodnopravnih pravilih šteje za sistematično kršenje človekovih pravic - kot v primeru tožnika, zlasti pravice do zdravja brez diskriminacije. Pomanjkanje pravice do zdravja predstavlja kršitev človekovih pravic, saj je pravica do zdravja mednarodno priznana človekova pravica. Vključena je v mnogo mednarodnopravnih dokumentov, npr. člen 25 Splošne deklaracije človekovih pravic (vsakdo ima pravico do zdravstvene oskrbe) ali člen 12 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (države so zavezane, da zagotavljajo najvišjo dosegljivo raven duševnega in telesnega zdravja posameznika). Tožnik trdi, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje ogroženo. Zato se ne strinja s stališčem toženke, da mu novo dejstvo, ki ga je navajal ne povečuje verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite.

12.Tožnik še navaja, da je bil v Sloveniji strokovno zdravstveno oskrbljen. Ne glede na to, da je za zdaj njegovo stanje stabilno, je ob obširni zdravstveni dokumentaciji neprimeren očitek, da je le "pavšalno" navajal njegov uvid v alžirski zdravstveni sistem glede svojega zdravstvenega stanja. Trdi, da je v primerni meri izkazal, da mu v njegovi izvorni državi ne bo nudena primerna zdravstvena oskrba in bi mu s tem z zadostno intenzivnostjo onemogočili uresničevanje človekovih pravic, kar bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

Odgovor na tožbo

13.Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu. Tožnik je ob vložitvi zahtevka zgolj posplošeno in izredno skopo navedel, da v Alžiriji ni dobre zdravstvene oskrbe. Teh navedb z ničemer ni podkrepil, poročil, ki jih navaja v tožbi in ki naj bi njegove navedbe potrjevala, pa tudi ni predložil. Ne glede na povedano, gre pri sklicevanju na navedena poročila za nedopustno tožbeno novoto, ki je sodišče ne sme upoštevati.

Dokazni postopek

14.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-5865/2024, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

15.Tožba ni utemeljena.

Presoja sodišča

16.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

17.Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.

18.Med strankama ni sporno, da je tožnik navajal nova dejstva in zanje predložil nove dokaze. Ti se nanašajo na njegovo zdravstveno stanje, to je kardiološke težave. Sporno pa je, ali mu ta okoliščina tudi znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila in utemeljila, da navedeno dejstvo te verjetnosti ne povečuje. Izpodbijani sklep ima o tem pravilne razloge in sodišče utemeljitvi toženke v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

19.ZMZ-1 namreč v prvem odstavku 20. člena definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

20.Ključna je ugotovitev, da je tožnik v upravnem postopku v povezavi s svojim zdravstvenim stanjem zgolj pavšalno navedel, da v Alžiriji ni dobre zdravstvene oskrbe. S tem v povezavi ni zatrjeval nobenih konkretnih ravnanj preganjanja ali resne škode, ki morata biti povzročena zaradi (ciljnega) ravnanja tretje osebe. Slednje ravni trditev ni presegel niti v tožbi niti zaslišan pred sodiščem. V tožbi se sklicuje na domnevna poročila mednarodnih organizacij, ki jih ne predloži in jih sodišče tako ne more preveriti. Lahko pa ugotovi, da tožnik s tožbenimi navedbami dejansko potrjuje sklep toženke, da se je glede razlogov za mednarodno zaščito skliceval na slab zdravstveni sistem v državi nasploh. Trdi namreč, da revnejši sloj alžirskih državljanov oz. ljudi zunaj urbanih centrov ni deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, kar pomeni, da so temu izpostavljeni enako vsi državljani na tem področju. Zaslišan je navedeno le potrdil. Na splošno je povedal, da zdravljenje v Alžiriji stane in ker zaradi zdravstvenega stanja ne more delati, si zdravljenja ne bi mogel plačati. Kot je pravilno pojasnila toženka, pa slab zdravstveni sistem v državi nasploh oz. slaba ekonomska situacija, kot gre posredno razbrati iz tožnikovih navedb in izpovedi, nista razloga za mednarodno zaščito.

21.Tožnik tako ni izkazal, da bi mu nova dejstva znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Odločitev v izpodbijanem sklepu je pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča I Up 45/2023, z dne 15. 3. 2023. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na Sodbo v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34., primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.

2Ob opisanem pavšalnem zatrjevanju tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odločitvi tega sodišča v zadevah I U 766/2013 in I U 1440/2012. Pravilno navaja, da mora biti kršitev socialnih (zdravstvenih) in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja. A takih trditev, kot rečno, nima.

3Glede ekonomskih razlogov primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, z dne 15. 6. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.