Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe, da sta bila nasilje in strah pred tožencem odločilna, da je tožnica odplačevala obroke toženčevih kreditov. S temi navedbami skuša tožnica prikazati, da se s prikrajšanjem ni strinjala, ker v skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 191. člen Obligacijskega zakonika), vendar je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožnica ni izkazala vlaganj oziroma da bi odplačevala obroke toženčevih kreditov, niti ni pravnorelevantno, ali je plačevala zaradi strahu pred tožencem, zato sodišče pravilno resničnosti teh trditev ni ugotavljalo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, t.j. da tožnica vlaganj v nepremičnino ni dokazala, je bilo materialno pravo povsem pravilno uporabljeno in zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti delno, zato je bil pravilno zavrnjen v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sicer res večkrat navedeta, da tožnica ni dokazala, da bi v nepremičnino vložila znesek v zatrjevani višini, ali da ni dokazala prikrajšanja v zatrjevani višini, vendar pa je iz celotne in obsežne obrazložitve dokazne ocene mogoče nedvoumno ugotoviti, da tožnica ni dokazala, da bi sploh kaj vložila. Nista pa sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališča, kot to zmotno trdi tožnica, da ker tožnica ni dokazala vlaganj v zatrjevani višini, pa zahtevku niti delno ni mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče pa še dodatno pripominja, da sodišči prve in druge stopnje glede na podane trditve, predložene dokaze in ugotovljena dejstva zahtevku niti delno nista mogli ugodili in sta ga pravilno zavrnili v celoti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek ter odločilo še o pravdnih stroških. Na podlagi temeljito opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala vlaganj v toženčevo nepremičnino v zatrjevani višini, zato ni prišlo do njenega prikrajšanja, posledično pa primarni obogatitveni zahtevek ni utemeljen. Glede podrednega stvarnopravnega zahtevka pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni utemeljen, ker v času zatrjevanih vlaganj zunajzakonska zveza med pravdnima strankama še ni obstajala; ker tožnica ni dokazala svojih vlaganj v toženčevo nepremičnino; in ker tožnica ob postavitvi podrednega zahtevka sploh ni izrecno zatrjevala, da je z vlaganji nastala nova stvar.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno menilo, da je verzijski zahtevek tožnice mogoč zgolj za čas, ko sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti, za vlaganje pred tem pa ne, sodišče druge stopnje pa se do takšne pritožbene navedbe sploh ni opredelilo. Nadalje navaja, da je sodišče druge stopnje povsem spregledalo v nadaljevanju navedene pritožbene razloge ali pa je nanje odgovorilo zgolj s sklicevanjem na obrazložitev sodišča prve stopnje. Tako je sodišče druge stopnje spregledalo naslednje pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da je plačala kateri koli račun za nabavljeni gradbeni material ali za obrtniška dela, napačen, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da so bile finance pravdnih strank prepletene, saj sta bila drug drugemu poroka pri najemanju kreditov, toženec je celo zastavil svojo nepremičnino za toženkin kredit, zato so trditve toženca, da sta pravdni stranki imele povsem ločene finance, neresnične in je polaganje vere v toženčevo izpoved neutemeljeno, saj je toženec zanikal tudi obstoj zunajzakonske skupnosti in se je tekom postopka izkazal za povsem nekredibilnega; da sta pravdni stranki glede porabe treh kreditov predložili ekvivalentne dokaze, sodišče pa je verjelo zgolj tožencu; da se najem kredita in prodaja delnic nista zgolj slučajno zgodila ravno v času vlaganj v nepremičnino in da je nelogično, da bi tožnica to porabila za povsem druge namene; da kolikor si tožnica v svojih trditvah sama s sabo prihaja v nasprotje, je to posledica oddaljenosti dogodkov in dejstvu, da sta stranki gradnjo financirali iz različnih virov; da je toženec izrecno priznal, da je tožnica pomagala z delom, zato je že iz tega naslova zahtevek utemeljen; da sta pravdni stranki skupaj najemali kredite in da če bi bilo res, da tožnica ni ničesar prispevala, toženec zagotovo ne bi dovolil ustanovitve hipoteke na svoji nepremičnini za zavarovanje tožničinega kredita; da je sodišče v zvezi z odplačevanji kreditov zmotno verjelo tožencu, ker se je izkazal za neverodostojnega. Kot navedeno je tožnica v pritožbi opozarjala na toženčevo neverodostojnost, do česar pa se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo. Tožnica je v pritožbi tudi navajala, da sta bila nasilje in strah pred tožencem odločilna, da je odplačevala obroke toženčevih kreditov, s čimer je izpodbijala obrazložitev sodišča prve stopnje, da je to za rešitev zadeve pravno nerelevantno, sodišče druge stopnje pa na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožnica ni ničesar prispevala h gradnji, hkrati pa je sodišče druge stopnje v popolnem nasprotju s tem svojim stališčem v obrazložitvi vseeno zapisalo, da je toženec samo dokazoval, da je tožnica položnice plačevala z njegovim denarjem, torej po oceni sodišče druge stopnje tega toženec niti ni dokazal. Nadalje tožnica uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bilo premoženje toženca v času trajanja zunajzakonske zveze povečano na račun vlaganj tožnice in da je bil toženec neupravičeno obogaten. Sodišči prve in druge stopnje ne dopuščata možnosti, da bi bilo moč o zahtevku odločiti tudi tako, da bi se zahtevku delno ugodilo. Če sodišči menita, da vlaganja tožnice niso izkazana v zatrjevani višini, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, kolikšna pa so bila dejanska tožničina vlaganja, saj ob podanih dokazih ni bilo podlage za zavrnitev celotnega zahtevka. Nesprejemljivo je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je mogoče o obligacijskem zahtevku tožnice odločiti le tako, da se mu v celoti ugodi ali da se ga v celoti zavrne. Prav tako je nelogično, da tožnica v času trajanja zunajzakonske zveze za gradnjo hiše, v kateri naj bi v prihodnosti živeli skupaj, ni prispevala prav ničesar.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da je tožničin verzijski zahtevek mogoč zgolj za čas, ko sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti, za vlaganje pred tem pa ne, ni utemeljen. Takšnega stališča v sodbi sodišča prve stopnje glede obogatitvenega zahtevka ni. Glede podrednega stvarnopravnega zahtevku pa je sodišče prve stopnje res obrazložilo, da vlaganja v času, ko zunajzakonska zveza še ni obstajala, ne dajejo podlage za stvarnopravni zahtevek, vendar navedeno ne vpliva na odločitev glede obogatitvenega (verzijskega zahtevka). Drži, da sodišče druge stopnje na to pritožbeno navedbo ni odgovorilo, vendar mora sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi zgolj pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker sodišče prve stopnje ni zavzelo takšnega stališča, kot ga je navajala tožnica v pritožbi, takšna pritožbena navedba ni bila odločilnega pomena, zato sodišču druge stopnje na te pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovoriti.

7. Neutemeljen je nadaljnji očitek, da je sodišče druge stopnje spregledalo pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica predvsem izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje in verodostojnost toženca. Sodišče druge stopnje se je pri odgovoru na te pritožbene navedbe v prvi vrsti sklicevalo na obrazložitev dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar sodišče druge stopnje sme storiti v primeru, da obrazložitvi sodišča prve stopnje v celoti sledi.(1) Hkrati pa je sodišče druge stopnje navedlo še dodatne argumente, in sicer da pomisleki tožnice glede pravilnosti dokazne ocene ne omajejo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene; da sodišče ni poklonilo vere tožnici, ker je z lastnimi izjavami prihajala sama s sabo v nasprotje ter predvsem tudi zato, ker se tudi niso ujemali izjave in pisni dokazi, ki jih je sama predložila; da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedbi toženca, ki je izkazal koliko kreditov je najel, koliko parcel prodal in koliko sredstev je iz tega naslova pridobil, medtem ko tožnica s samim razpolaganjem z računi in plačanimi položnicami, ki se sicer glasijo na ime toženca, ni dokazala, da je te položnice tudi plačala s svojim denarjem; da je tožnica v relevantnem obdobju prejemala plačo, ki je bila nižja od mesečnih anuitet za odplačilo kredita, zato jih z dohodki, ki jih je zatrjevala, ni mogla pokriti, še manj pa ji je ostalo, ko je del denarja porabila za preživljanje svojih otrok; da ni logično, da bi prejete preživnine vlagala v hišo, saj sta otroka od nečesa morala živeti; in da verjame tožnici, da je plačevala obroke kredita pri bančnem okencu, vendar to še ne zadostuje za sklep, da je plačevala iz svojega. Sodišče druge stopnje tako ni spregledalo pritožbenih razlogov na račun dokazne ocene sodišča prve stopnje in je nanje tudi obrazloženo odgovorilo, jim pa ni sledilo, samo zato pa še ni podana bistvena kršitev določb postopka. Če pa tožnica s temi navedbami v reviziji dejansko skuša prikazati neprepričljivost dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, pa s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje(2), kar pa z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Neutemeljene so nadaljnje revizijske navedbe, da sta bila nasilje in strah pred tožencem odločilna, da je tožnica odplačevala obroke toženčevih kreditov. S temi navedbami skuša tožnica prikazati, da se s prikrajšanjem ni strinjala, ker v skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 191. člen Obligacijskega zakonika), vendar je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožnica ni izkazala vlaganj oziroma da bi odplačevala obroke toženčevih kreditov, niti ni pravnorelevantno, ali je plačevala zaradi strahu pred tožencem, zato sodišče pravilno resničnosti teh trditev ni ugotavljalo. Na te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje sicer res ni odgovorilo, vendar kljub temu bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj glede na to, da tožnica sploh ni dokazala, da bi odplačevala toženčeve kredite, ne gre za pritožbeno navedbo, ki bi bila odločilnega pomena.

9. Revizijski očitek, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s sabo v nasprotju, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da verjame tožnici, da je plačevala obroke kredita pri bančnem okencu, vendar to še ne dokazuje, da je plačevala iz svojega, toženec pa je nasprotno dokazoval, da je tožnica položnice plačevala z denarjem, ki ji ga je on dal. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnica ni dokazala, da je obroke kredita odplačevala s svojim denarjem. Iz konteksta navedbe sodišča druge stopnje, da je toženec dokazoval, da je tožnica položnice plačevala z njegovim denarjem, pa je mogoče ugotoviti, da je sodišče druge stopnje želelo povedati, da toženec tožničinih trditev ni priznal, saj je dokazoval nasprotno. Sodba sodišča druge stopnje tako še ustreza standardu jasnosti. Takšna obrazložitev pa je tudi skladna z dokaznim bremenom, saj je bilo na tožnici, da dokaže, da je obroke kredita odplačevala s svojim denarjem, in ne na tožencu, da dokaže nasprotno.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, t.j. da tožnica vlaganj v nepremičnino ni dokazala, je bilo materialno pravo povsem pravilno uporabljeno in zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti delno, zato je bil pravilno zavrnjen v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sicer res večkrat navedeta, da tožnica ni dokazala, da bi v nepremičnino vložila znesek v zatrjevani višini, ali da ni dokazala prikrajšanja v zatrjevani višini, vendar pa je iz celotne in obsežne obrazložitve dokazne ocene mogoče nedvoumno ugotoviti, da tožnica ni dokazala, da bi sploh kaj vložila. To izhaja že iz ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da bi s svojim sredstvi plačala kateri koli račun za gradbena in obrtniška dela; da je toženec dokazal, da je vlaganja financiral izključno z lastnimi sredstvi; in da so bile mesečne anuitete kreditov celo večje od tožničinih zaslužkov, zato jih tožnica niti ni mogla odplačevati, poleg tega pa je tožnica s svojimi sredstvi vzdrževala tudi dva otroka in odplačevala kredit, ki ga je porabila za izplačilo bivšega moža. Nista pa sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališča, kot to zmotno trdi tožnica, da ker tožnica ni dokazala vlaganj v zatrjevani višini, pa zahtevku niti delno ni mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče pa še dodatno pripominja, da sodišči prve in druge stopnje glede na podane trditve, predložene dokaze in ugotovljena dejstva zahtevku niti delno nista mogli ugodili in sta ga pravilno zavrnili v celoti.

11. Tožnica pa z revizijsko navedbo, da je nelogično sklepanje sodišč, da v času trajanja zunajzakonske zveze za gradnjo hiše, v kateri naj bi pravdni stranki v prihodnosti živeli skupaj, ni prispevala prav ničesar, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh pa deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 494-499, 1. točka; Op. št. (2): Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 95-96;