Jedro

Sodišče je z razumnimi in tehtnimi argumenti pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, predlagani dokazi pa tudi niso takšne narave, da bi z njimi obramba lahko dokazala obstoj svoje teze, zato pravica obrambe ni bila kršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil J. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je namreč mogoče ugotoviti, da v največji meri uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Na vse navedbe obrambe, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, je relevantno odgovorilo drugostopenjsko sodišče, in sicer tako glede izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja kot tudi glede zavrnitve izvedbe dokaznih predlogov obrambe, ki jih je ta uveljavljala že v pritožbi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti le zaradi kršitev procesnih določb ali kršitve kazenskega zakona. Če je zahteva vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja jo je potrebno skladno z določilom 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

6. Zagovorniki uvodoma sicer uveljavljajo kršitev procesnih določb, vendar pa iz obširne obrazložitve njihove vloge izhaja predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Menijo namreč, da je oškodovanka K. D. bila v svoji izpovedbi neprepričljiva, da ostali dokazi verodostojnosti njene izpovedbe niso potrdili, da je šlo za komplot zoper obsojenca, saj so bili očitki o pedofiliji in moralna diskreditacija obsojenca vnaprej pripravljeni s strani trenerja K. itd. Te navedbe pa v celoti, kot rečeno, predstavljajo razlog, s katerim po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

7. Navedba vložnikov, da sodišče ni zaslišalo prič B., K. B. in C., I. in D. G., temveč je nasprotno vse dokazne predloge zavrnilo, čeprav bi ti kot posredne priče lahko potrdili dejstvo, da je šlo za odpor proti trenerju Š. ter da so bila dekleta naščuvana od odraslih zainteresiranih ter pričala v žaru borbe za tedanjega trenerja K. Te navedbe v zahtevi pa bi lahko pomenile uveljavljanje kršitev pravice do obrambe.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče zavrnilo dokazne predloge z obrazložitvijo, da nobena od navedenih prič pri samem dogodku, ki je predmet obtožbe, ni bila prisotna, zato tudi njihove izjave ne bi pripomogle k razjasnitvi okoliščin o tem, kaj se je kritičnega dne dejansko dogajalo v garderobi med obtožencem in oškodovanko. Navedbe zagovornice, da je bila oškodovanka D. s strani staršev oziroma drugih oseb napeljana k podaji ovadbe, niso utemeljene z nobenim izvedenim dokazom, sama oškodovanka pa je izpovedovala ves čas enako in je bila tudi na glavni obravnavi dne 20. 4. 2011 še vedno prizadeta in je med izpovedjo jokala (četrti odstavek na strani 3 sodbe sodišča prve stopnje). Navedene zaključke je v celoti sprejelo tudi pritožbeno sodišče. 9. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je sodišče dolžno slediti dokaznim predlogom obrambe, če so ti materialnopravno relevantni in če je izkazana določena stopnja verjetnosti, da bo dokaz uspešen. V konkretni kazenski zadevi so zagovorniki predlagali zaslišanje prič, s katerimi bi se potrdila verodostojnost oziroma neverodostojnost oškodovanke. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je samo ocenilo izpovedbo oškodovanke kot izjemno prepričljivo, saj je ves čas postopka izpovedovala enako in bila pri tem vidno prizadeta, predlagane priče niso bile navzoče pri samem dejanju, o dogodku pa se z njimi tudi ni pogovarjala. Sodišče je torej pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z razumnimi in tehtnimi argumenti. Ne glede na navedeno, pa tudi če bi se z izvedbo dokazov potrdilo dejstvo, ki ga je želela obramba z izvedbo dokazov dokazati, to je, da je šlo za spor med odraslimi, navedeno še ne bi pomenilo, da je priča D. lagala. Povedano z drugimi besedami, dokazi niso takšne narave, da bi z njimi lahko obramba dokazala obstoj svoje teze, to je neverodostojno pričanje oškodovanke.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sicer obširna zahteva za varstvo zakonitosti vložena v glavnem iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, edina uveljavljana procesna kršitev pa ni podana, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.