Jedro

Tožnik ni dokazal, da bi toženo stranko pisno pozval, da naj o njegovih dveh zahtevkih za imenovanje v naziv odloči v nadaljnjih 7 dneh, zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 26. člena ZUS za odločanje sodišča zaradi molka organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 203/98-18 z dne 6.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot prezgodaj vloženo zavrglo tožnikovo tožbo zaradi molka tožene stranke, ker za vložitev te tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke, določene v 26. členu ZUS.

Prvostopno sodišče je 16.8.1999 tožnika pozvalo, da izkaže, da je pred vložitvijo tožbe izrecno pozval organ, da odloči o njegovih zahtevah, in da je pred vložitvijo tožbe tudi potekel predpisani 7-dnevni rok za odločitev (2. in 3. odstavek 26. člena ZUS). Tožnik je kot odgovor na poziv sodišča v pripravljalnem spisu z dne 31.8.1999 navedel, da je po vložitvi tožbe 12.9.1998 dejansko prejel odgovor tožene stranke z dne 8.9.1998, ki je njegov predlog za izvolitev v naziv višjega predavatelja zavrnila. V pripravljalnem spisu z dne 20.9.1999 pa je tožnik navedel, da je dopis z dne 8.9.1998 šteti kot zavrnitev tožnikove vloge. To pa je bilo po mnenju tožnika nezakonito, saj postopek ni bil izveden skladno s statutom tožene stranke. Ni pa tožnik predložil oziroma navedel dokazil, ki bi dokazovala izpolnitev procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa. Prvostopno sodišče namreč ni moglo šteti za poziv na odločitev tožnikovih pisanj različnim organom fakultete in univerze, saj ta ne vsebujejo poziva na odločitev in postavitve 7 - dnevnega roka za to.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo in navedlo datum njegove vloge za izvolitev v naziv asistenta v univerzitetnem programu (29.9.1994) in njegove vloge za izvolitev v naziv višjega predavatelja v visokošolskem strokovnem programu (23.4.1998), spregledalo pa je, da postopka še trajata, in je napačno razlagalo njegove zahteve oziroma urgence. Dejstvo je, da je bilo le teh dovolj, da so bile jasne in izrazite, in da so vodstvo fakultete in ostali odgovorni zelo dobro vedeli, kaj se dogaja.

Neizvolitev je bila namreč del kompletnejšega šikaniranja na delovnem mestu, kar se vidi delno iz dokumentacije v spisu, v celoti pa je opisano na njegovi domači strani. Meni, da sodišče neupravičeno trdi, da bi moral fakulteto izrecno pozvati, da o zadevi odloči. Zakon namreč ne govori o izrecni zahtevi, poleg tega pa celo oblika ni predpisana. Glede izvolitve v naziv višjega predavatelja v visokošolskem strokovnem programu pa navaja, da zadeva v celoti deli usodo izvolitve v naziv asistenta. Pisnega urgiranja pred vložitve tožbe ni naredil, bilo pa je ustno. O tej izvolitvi bi morali odločati isti ljudje, zato je razumljivo, da ni bilo pričakovati normalne reakcije. Da se kršenje vseh pravil, določenih v statutu, nadaljuje, je razvidno tudi iz tega, da o njegovi zahtevi, da naj ponovijo postopek izvolitve v naziv višjega predavatelja, še do danes ni odgovora. Predlaga, da sodišče zadevo prouči in odloči v skladu z njegovimi predlogi v vloženi tožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa po 3. odstavku 26. člena ZUS.

V 3. odstavku 26. člena ZUS je določeno, da sme po 2. odstavku tega člena ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe; v 2. odstavku 26. člena ZUS pa je določeno, da sme v primerih, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa v zvezi z dvema svojima vlogama, in sicer z dne 29. 9. 1994, s katero je zaprosil za izvolitev v naziv asistenta v univerzitetnem programu, in z dne 23.4.1998, s katero je zaprosil za imenovanje v naziv višjega predavatelja v visokošolskem strokovnem programu.

Čeprav ZUS v 26. členu ne določa izrecno, da je poziv stranke organu, da naj v nadaljnjih 7 dneh odloči o strankinem zahtevku možen le v pisni obliki, to po mnenju pritožbenega sodišča prav gotovo izhaja iz določb ZUS in iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerih je možno vloge upravnim organom in sodiščem vlagati le pisno. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da ni predpisana oblika poziva stranke organu, da naj o njeni zahtevi odloči v naslednjih 7 dneh.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da tožnik tudi po izrecni zahtevi prvostopnega sodišča v odmerjenem roku ni predložil dokazov o tem, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa. Glede svoje vloge iz leta 1998 sam navaja, da je dal zahtevo za odločitev v nadaljnjih 7 dneh le ustno. Za odločitev glede svoje prve vloge pa meni, da so njegova pisanja na različne organe fakultete zahteve za odločitev v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso, saj ne vsebujejo izrecne zahteve o izdaji odločbe in postavitvi naknadnega 7 dnevnega roka za to odločitev. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo kot prezgodaj vloženo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.