Jedro

PUP glede odmikov objektov od parcelne meje v 13. členu določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji. Postavitev objekta ob meji pa pomeni, da ni možno njegovo vzdrževanje brez motenja sosednje posesti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje odločil, da morata tožnika kot investitorja nelegalne gradnje takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo nadstrešnice na zemljišču parc. št. 450/28 k.o. ... (1. točka izreka) in da morata navedeno nelegalno gradnjo odstraniti do 15. 1. 2011 ter vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka). S 3. točko izreka ju je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah. S 4. točko izreka je odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotovil je še, da bodo stroški postopka zaračunani s posebnim sklepom (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da sta tožnika v letu 2007 postavila leseno nadstrešnico dimenzij 6,8 m x 2,4 m neposredno na mejo s sosednjim zemljiščem parc. št. 450/22 k.o. ..., ki ni v njuni lasti. Soglasja lastnika navedenega zemljišča za gradnjo nadstrešnice nista pridobila, prav tako pa tudi ne gradbenega dovoljenja. Po presoji prvostopenjskega organa se predmetna gradnja šteje za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Pri tem se sklicuje na četrto alinejo 1. točke 20. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) in 13. člen Prostorsko ureditvenih pogojev za plansko celoto Radovljica (v nadaljevanju PUP). Ker gre za poseg v konstrukcijo pri postavitvi nove lesene nadstrešnice, postavitve predmetnega nadstreška ni mogoče šteti za vzdrževalna dela po drugem odstavku 25. a člena Pravilnika, prav tako pa tudi ne za vzdrževalna dela po Uredbi o vrsti objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje stališču prvostopenjskega upravnega organa, da bi tožnika za gradnjo nadstreška potrebovala gradbeno dovoljenje, saj pri gradnji spornega objekta nista upoštevala določil, ki se nanašajo na odmik, prav tako pa nimata pisnega soglasja lastnika parcele, na meji katere stoji sporni objekt o tem, da lahko gradita na meji. Popolnoma jasno je, da v kolikor objekt stoji tik ob parcelni meji, njegovo vzdrževanje ni možno, ne da bi pri tem prišlo do vstopa na sosednjo parcelo, kar povzroči njeno motenje. Ker je navedeni objekt v nasprotju s PUP, se tudi po Uredbi ne šteje za enostavni objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Ne glede na to, da je bil sporni objekt po navedbah tožnikov postavljen na mesto, kjer je že stal predhodni objekt in se njegova namembnost, zmogljivost in velikost niso spremenili, gre za postavitev novega objekta.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je zmotna ugotovitev toženke, da gre pri postavitvi nove nadstrešnice za poseg v konstrukcijo. Tožnika sta sporni objekt samo adaptirala, kajti pri tako enostavnih objektih vsak poseg v objekt pomeni adaptacijo. Odstranitev podpornega stebra oziroma zamenjava z novim ni in ne more biti drugo kot adaptacija. Odločba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj toženka hkrati zatrjuje, da gre za enostavni objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, navaja, da se je izvedel poseg v konstrukcijo. Navajata, da sta za potrebe adaptacije enostavnega objekta pridobila lokacijsko informacijo in soglasje Komunale Radovljica. Nista pa pridobila soglasja soseda, saj je na mestu novega objekta že prej stal objekt. Adaptirani objekt pogoje, določene v PUP, v celoti izpolnjuje. Toženka glede pogoja, določenega v 13. členu PUP, da morajo biti objekti od parcelne meje odmaknjeni tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta ter da so upoštevani varstveni pogoji, ni vodila ugotovitvenega postopka, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Menita, da sporni objekt ne moti sosednje posesti, možno pa je tudi njegovo vzdrževanje, ne da bi bila pri tem kakorkoli motena sosednja posest. Vzdrževanje enostavnih objektov praktično ni potrebno, če pa že je, pa to ne more biti moteče. Poleg tega so pravni predniki tožnice lastniku sosednjega zemljišča brezplačno odstopili del parcele št. 450/22. Če tega ne bi storili, bi bil predmetni objekt dovolj odmaknjen od sosedovega zemljišča. Navedeno dejstvo ni pravno nepomembno, saj so poleg temeljnih načel upravnega postopka pomembna tudi splošna moralna načela. Izrek odločbe je po mnenju tožnikov neizvršljiv. Vzpostavitev v prejšnje stanje bi imelo namreč za posledico nujno vzpostavitev starega enostavnega objekta, ki v ničemer ni bil drugačen od sedanjega, kar bi tožnikoma v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka povzročilo samo stroške in bi bila izvršitev neracionalna, z njo pa se tudi dejansko stanje se ne bi v ničemer spremenilo. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sodišču uvodoma ugotavlja, da iz obrazložitve odločb upravnih organov in upravnih spisov izhaja, da sta tožnika ves čas postopka navajala, da sta prejšnji, kovinski nadstrešek odstranila (zaradi asfaltiranja dvorišča) in kasneje zgradila novega z leseno konstrukcijo. Glede na navedeno gre v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča za gradnjo novega objekta, in ne zgolj za „adaptacijo“, kot navajata tožnika. Poleg tega niti ZGO-1, niti Uredba pojma „adaptacija“ ne poznata.

Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe potrdil tudi drugostopenjski upravni organ, temelji na določbah ZGO-1. Po ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnika sporni nadstrešek zgradila v letu 2007, na meji s sosednjo parcelo št. 450/22, in da za njegovo gradnjo nista pridobila gradbenega dovoljenja, (niti soglasja lastnikov sosednjih zemljišč za gradnjo na parcelni meji). Tudi ni sporno, da se šteje sporen objet za enostaven objekt. Sporno pa je, ali gre za enostaven objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ali ne.

Presoja tega vprašanja je v obravnavanem primeru odvisna od odgovora na vprašanje, ali je sporni objekt v času zgraditve izpolnjeval pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja glede odmika od meje sosednjih zemljišč iz 2. točke 19. člena v času zgraditve veljavnega Pravilnika, po katerem morajo biti v povezavi z četrto alinejo 1. točke 20. člena objekti od meje sosednjih zemljišč oddaljeni toliko, kot je to predpisano z izvedenim prostorskim aktom.

PUP glede odmikov objektov od parcelne meje v 13. členu določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji.

Nesporno dejstvo je, da sta tožnika zgradila sporni objekt neposredno ob meji s parcelo št. 450/22, saj temu ne oporekata. Kako je parcelna meja nastala, ni bistveno, zato tožbene navedbe glede odstopa dela parcele sosedu na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Postavitev objekta ob meji pa tudi po presoji sodišča pomeni, da ni možno njegovo vzdrževanje brez motenja sosednje posesti. Ker je navedena ugotovitev v obravnavanem primeru očitna, za ugotovitev tega dejstva poseben ugotovitveni postopek niti ni bil potreben. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka glede tega ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka. Zato predmetna gradnja tudi po presoji sodišča ni v skladu s PUP, kar pomeni, da že v času gradnje niso bili izpolnjeni vsi pogoji za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja iz 19. člena Pravilnika. Iz istih razlogov pa tudi niso izpolnjeni pogoji za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja iz 12. člena v času izdaje spornega ukrepa veljavne Uredbe. Odločitev toženke je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Z izpodbijano odločbo določena vzpostavitev v prejšnje stanje pomeni vzpostavitev stanja pred nelegalno gradnjo. Ker neposredno pred postavitvijo spornega nadstreška ni bilo nobenega objekta, saj sta tožnika v upravnem postopku sama navedla, da sta prejšnji nadstrešek podrla (zaradi asfaltiranja), tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi pomenila vzpostavitev prejšnjega stanja iz odločbe postavitev starega nadstreška, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in racionalnostjo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).