Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik v letu 2018 samostojen pri razporejanju svojega delovnega časa in da je bil odgovoren za organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki, med drugim tudi na način, da bi lahko sam izrabil pripadajoče dni letnega dopusta, pravilno presodilo, da do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen, četudi ga na dolžnost izrabe ni nihče posebej opozoril.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev Sklepa Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja z dne 11. 2. 2019, za plačilo 2.970,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in za povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.075,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev 7. člena Direktive 2003/88/ES ter uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU (zadevi Kreuziger, C-619/16 in Max-Planck-Gesellschaft, C-684/16) in pritožbenega sodišča (Pdp 741/2018) vztraja, da mu tožena stranka ni omogočila uveljavitve pravice do izrabe letnega dopusta, ker ga o posledicah neizrabe ni ustrezno poučila. Kot župan ni bil pristojen za to, da bi sam sebi odredil dopust, temveč je bila za to pristojna Komisija A., kar potrjuje tudi izpoved tedanje direktorice občinske uprave B.B.. Po njegovem mnenju niti ni bistveno, kdo ga je bil dolžan opozoriti na posledice neizrabe letnega dopusta, saj glede na sodno prakso Sodišča EU zadostuje že ugotovitev, da o teh posledicah ni bil poučen. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da bi bila ugoditev tožbenemu zahtevku v nasprotju z namenom določbe 164. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost izjave delavca o odpovedi pravici do letnega dopusta. Navaja, da se posledic neizrabe letnega dopusta ni zavedal in da njegovo ravnanje v zvezi s tem ni bilo zavestno. V mesecu septembru 2018 je imel načrtovano izrabo letnega dopusta, vendar je nato nepričakovano nastopil bolniški stalež, ki ga je moral predčasno prekiniti, saj je kot zakoniti zastopnik ocenil, da je njegova prisotnost na delu nujna. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov, zaradi katerih izraba letnega dopusta ne bi bila mogoča. Priča C.C. je potrdila njegove navedbe, da so glede sporazuma G. v letu 2018 ob sodelovanju tožnika tekli razgovori z občani, po izpovedi priče B.B. pa so v zvezi s tem potekale aktivnosti in sestanki na ravni ministrstev, ki jih je koordiniral ravno tožnik. Ni res, da je D.D. v izpovedi zanikal, da ga je tožnik nadomeščal v času odsotnosti, temveč je izpovedal, da se tega ne spomni, iz izpovedi E.E. pa izhaja, da mora vodstveni kader koordinirati delo. Opozarja, da je Komisija A. pri odločanju o upravičenosti tožnika do nadomestila za neizrabljen letni dopust upoštevala le bolniške odsotnosti delavcev, ne pa tudi odsotnosti zaradi izrabe presežnih ur in letnih dopustov. Ne drži, da se nobena priča ni želela izjasniti o vprašanju, ali je bila prisotnost tožnika na delovnem mestu nujna, saj iz izpovedi priče F.F. izhaja, da tožnika v primeru izrabe letnega dopusta ne bi mogel nadomeščati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba glede vseh za odločitev bistvenih dejstev jasne in prepričljive razloge, med katerimi ni nasprotij, in jo je zato mogoče preizkusiti. Tožnik glede presoje sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je imel v zvezi s sporazumom G. v letu 2018 kakršnekoli zadolžitve, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožnik pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini uveljavlja drug pritožbeni razlog (zmotne dokazne ocene) in ne protispisnosti.

7. Tožnik je v mandatu od 2014 do 2018 opravljal funkcijo župana tožene stranke, v tem individualnem delovnem sporu pa zahteva nadomestilo za 32 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2018. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke dela v letu 2018 ni organiziral na ustrezen način in da ni dokazal obstoja okoliščin, zaradi katerih izraba letnega dopusta v letu 2018 objektivno ne bi bila mogoča. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik v letu 2018 samostojen pri razporejanju svojega delovnega časa in da je bil odgovoren za organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki, med drugim tudi na način, da bi lahko sam izrabil pripadajoče dni letnega dopusta, pravilno presodilo, da do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen, četudi ga na dolžnost izrabe ni nihče posebej opozoril. Takšno stališče ne pomeni kršitve 7. člena Direktive 2003/88/ES, za kar se pavšalno zavzema pritožba. Pritožba neutemeljeno opozarja na stališče iz sodne prakse Sodišča EU (Max-Planck-Gesellschaft, C-684/16 z dne 29. 5. 2018) in pritožbenega sodišča (sklep Pdp 741/2018 z dne 10. 4. 2018), da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne le v primeru, če je delodajalec delavcu zlasti s tem, da ga je o pravici ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust. Za izpolnitev obveznosti tožene stranke kot delodajalca, da konkretno in pregledno poskrbi, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga spodbudi, po potrebi tudi uradno, naj to stori, ter ga hkrati podrobno in pravočasno pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, izgubljen (zadeva Sodišča EU Sebastian W. Kreuziger proti Land Berlin, C-619/16 z dne 6. 11. 2018), je bil namreč v relevantnem obdobju zadolžen ravno tožnik kot njen zakoniti zastopnik.

9. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da v letu 2018 ni prišlo do nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih tožnik letnega dopusta objektivno ne bi mogel izkoristi. Čeprav sta priči C.C. in B.B. (splošno) izpovedali, da so v letu 2018 glede sporazuma G. tekle določene aktivnosti, pri katerih je sodeloval tudi tožnik, tožnik v zvezi s tem projektom ni določno navedel niti enega konkretnega opravila, ki bi zahtevalo njegovo obvezno prisotnost na delu. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je imel tožnik v mesecu septembru 2018 načrtovan letni dopust, ki ga zaradi nepredvidene bolniške odsotnosti ni mogel izrabiti. Tožnik je v novembru 2018 bolniški stalež predčasno prekinil in se vrnil na delo, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni storil zaradi neodložljivih opravil na delovnem mestu, temveč na lastno pobudo.

10. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi bolniška odsotnost nekaterih delavcev tožene stranke ni bila razlog za to, da letnega dopusta objektivno ne bi mogel izkoristiti. Pritožba tej presoji neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved D.D., saj ta v izpovedi ni potrdil, da ga je tožnik nadomeščal med bolniško odsotnostjo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče E.E.. Ta je sicer izpovedal, da je pred nastopom bolniške odsotnosti delo med drugim predal tudi tožniku, vendar je v nadaljevanju dodal, da vodstveni kader (župan) operativnih del ne izvaja, temveč le koordinira delo. Izpoved E.E. je tako skladna z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo v primeru nepredvidenih odsotnosti posameznih delavcev poskrbljeno za njihovo nadomeščan in da to ni razlog, zaradi katerega tožnik v letu 2018 ne bi mogel izrabiti pripadajočih dni letnega dopusta. Na pravilnost tega zakjeljučka ne vpliva niti izpoved takratnega podžupana F.F., da tožnika pri izvedbi projektov, vezanih na javne razpise, v primeru odsotnosti zaradi izrabe letnega dopusta ne bi mogel nadomeščati. Nekateri projekti, ki jih je tožnik označil kot nujne, so bili po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v teku že več let, po izpovedi tožnika pa podžupan nikoli (torej tudi v letih pred vtoževanim obdobjem, ko je tožnik izrabil letni dopust) ni imel pooblastil, da bi ga nadomeščal pri delu.

11. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).