Jedro

Znesek davka, ki se tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, je na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo.

Izrek

I. Tožbi se v delu, ki se nanaša na obveznost za plačilo davka v II. točki izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2641/2016-151 (01321-13, 32) z dne 4. 5. 2017, ugodi tako, da se obveznost, ki jo je treba plačati po delni sodbi in sklepu naslovnega sodišča I U 62/2019-56 ter popravnem sklepu istega sodišča, zmanjša za znesek obračunanih obresti v višini 59.290,00 EUR.

II. Odločanje o stroških postopka se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo, izdano v zadevi odmere davka na dediščine in darila za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013, tožeči stranki od premičnega premoženja v višini 1.250.000,00 EUR, ki ga je prejela od A. A., odmerila in naložila v plačilo davek na darilo od davčne osnove 1.245.000,00 EUR po stopnjah za zavezance, ki veljajo za drugi dedni red, v skupnem znesku 154.700,00 EUR, ter obresti v znesku 108.290,00 EUR, obračunane po obrestni meri 7 % letno, za čas od 8. 5. 2007 do 4. 5. 2017 (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka se ugotavlja, da je tožeča stranka pred izdajo odločbe priglasila stroške postopka v višini 6.799,29 EUR in da se stroškovnik za povrnitev stroškov postopka, ki je naveden v pripombah na zapisnik o davčnem inšpekcijskem postopku, zavrne, medtem ko stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

2. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-11-37/2017-4 z dne 30. 11. 2018 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno in pritožbo zoper sklep št. DT 0610-2641/2016-2 z dne 15. 4. 2016 (o začetku DIN) zavrglo kot nedovoljeno. Zavrnilo je tudi priglašene stroške postopka ter izreklo, da je ta odločba dokončna.

3. Naslovno sodišče je z delno sodbo in sklepom I U 62/2019-56 z dne 18. 1. 2022, v zvezi s popravnim sklepom I U 62/2019-60 z dne 3. 3. 2022 tožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Finančne uprave in zoper sklep Ministrstva za finance delno ugodilo in odpravilo odločbo prvostopenjskega davčnega organa v I. in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odmero davka na dediščine in darila od prejete gotovine v znesku 500.000,00 EUR, to je za znesek 70.000,00 EUR, na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je odpravilo tudi drugi odstavek izreka odločbe drugostopenjskega davčnega organa (I. točka izreka). V ostalem je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo (II. točka izreka), tako da znaša odmerjeni znesek davka v I. točki izreka prvostopenjskega organa 84.700,00 EUR, in temu ustrezno zmanjšalo tudi obveznost za plačilo davka v II. točki izreka prvostopenjskega davčnega organa, in sicer na znesek 192.000,00 EUR, ki ga je s popravnim sklepom z dne 3. 3. 2022 nadomestilo z zneskom 143.990,00 EUR. Na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je postopek s tožbo prekinilo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti (III. točka izreka). Odločanje o stroških postopka je pridržalo do končne odločitve (IV. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Dor 170/2022 z dne 18. 5. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je naslovno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

5. V postopku revizije je Vrhovno sodišče nato ugotovilo, da je naslovno sodišče, kljub odločitvi v III. točki izreka izpodbijane delne sodbe in sklepa, da se odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti prekine do odločitve Ustavnega sodišča, v nasprotju s to odločitvijo v II. točki izreka vzdržalo v veljavi poleg glavnice tudi ustavno sporne obresti od neodpravljenega zneska davka in jih tožnici naložilo v plačilo ter s tem kršilo določbe drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka je izpodbijano II. točko izreka delne sodbe v zvezi s popravnim sklepom v delu II. točke, ki se nanaša na obveznost za plačilo davka v II. točki izreka izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa, razveljavilo za znesek obresti v višini 59.290,00 EUR in v tem delu vrnilo zadevo naslovnemu sodišču v novo sojenje.

6. Tožba je v delu, ki se nanaša na razveljavljeni del odločitve naslovnega sodišča, utemeljena.

7. Naslovno sodišče v novem sojenju sledi ugotovitvam in odločitvi Vrhovnega sodišča. Skladno s sklepom Vrhovnega sodišča ponovno odloča o tožbi, kolikor se nanaša na višino oziroma znesek davka na dediščine in darila, ki se v II. točki izreka izpodbijane odločbe tožeči stranki nalaga v plačilo.

8. Pri tem ugotavlja, tako kot sledi že iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča, da znesek davka, ki se v omenjeni točki izreka izpodbijane odločbe tožeči stranki nalaga v plačilo, poleg glavnice vključuje tudi obresti v višini 59.290,00 EUR. Hkrati sodišče ugotavlja, da je v zadevi, zaradi zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, na mestu prekinitev postopka odločanja o pripadajočih obresti. To pa pomeni, da ostaja vprašanje pravilnosti obračuna obresti odprto in da zaenkrat še ni podlage za to, da se tožeči stranki naložijo v plačilo. Obenem pa to pomeni, da se temu ustrezno, do končne odločitve v zadevi, obveznost plačila omeji na znesek glavnice, kakršen je ugotovljen s predhodno delno odločbo in sklepom ter popravnim sklepom naslovnega sodišča, v ostalem, to je glede odločanja o obračunu in plačilu obresti, pa velja prekinitev iz sklepa, ki ga vsebuje omenjena delna odločba in je utemeljena na 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 9. Podlago za pridržanje odločitve o stroških postopka predstavljajo določbe 164. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.