Jedro

Ker zaradi temeljnega načela stvarnega prava, da je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno, ali je na, nad ali pod nepremičnino (superficies solo cedit), vlaganja lastnika nepremičnine postanejo njen del, lahko graditelj, ki je vlagal s soglasjem lastnika, od njega zahteva le tisto, za kar je bil ta obogaten. Sodišče prve stopnje je tožnikova podredna zahtevka na povrnitev vlaganj pravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da pasivna legitimacija tožencev ni podana. Ob vložitvi tožbe namreč nista bila več lastnika nepremičnine, prav tako pa tudi ne v času opravljenih vlaganj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku petnajst dni povrniti pritožbene stroške prvemu tožencu v višini 1.080,45 EUR, stranskima intervenientoma pa v višini 1.278,43 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je na nepremičnini parc. št. 422/3, vl. št. 147, k. o. ..., zaradi vlaganj pridobil solastninsko pravico do 2/3, zaradi česar sta mu toženca dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Zavrnilo je tudi prvi podredni verzijski zahtevek na plačilo zneska 36.000,00 EUR ter drugi podredni tožbeni zahtevek na plačilo istega denarnega zneska iz naslova neupravičene obogatitve. Tožniku je naložilo, da prvemu tožencu povrne stroške postopka v višini 1.918,21 EUR, stranskima intervenientoma pa v znesku 1.817,04 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je na naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2017 izvajalo dokaz z zaslišanjem stranskega intervenienta na strani toženke, ne da bi prej ocenilo zdravniško potrdilo na obrazcu, ki je bilo izdano sedem dni po zaslišanju. Meni, da iz predloženega zdravniškega potrdila ne izhajajo razlogi, kot jih je za izostanek navedel stranski intervenient, zato obstaja utemeljen dvom v verodostojnost opravičila. Za oba primarna tožbena zahtevka je aktivno legitimiran, saj je bila v času vlaganj v nepremičnino parc. št. 422/3, vl. št. ..., k. o. ..., aktualna zemljiškoknjižna lastnica I. F., ki je izrecno soglašala, da tožnik in njegova partnerka na podlagi vlaganj ustvarita novo stvar in postaneta solastnika. Ne drži, da tožnik svojih trditev ob zaslišanju ni potrdil. Izpoved toženca je nezanesljiva, saj je v sodnem postopku P 1552/2011-1 zatrjeval, da njegova mati I. F. stranskemu intervenientu F. P. ni prodala predmetne nepremičnine, zato je tudi ni priposestvoval in je vedel, da ni njegova. Ker so te trditve različne od trditev v tem postopku, obstaja utemeljen sum v resničnost toženčeve izpovedbe. Tožnik se je zanesel na podatke zemljiške knjige in ni mogel vedeti, da stanje v njej ni točno. F. P. ni bil dobroveren, zato zanj ne more veljati načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Neizvedenost pogodbe v zemljiški knjigi kaže na špekulativno in skrajno nepošteno ravnanje stranskega intervenienta. Tožnik se je sprva obrnil nanj in mu predlagal ureditev stvarnopravnih razmerij, a se F. P. ni odzval, po drugi strani pa je hitel s pridobivanjem izvršilnega naslova za vpis lastninske pravice na isti nepremičnini. Opozarja, da toženca v tridesetdnevnem roku, ki jima ga je sodišče dodelilo 16. 1. 2014, nista podala trditvene podlage glede pogojev priposestvovanja. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati naknadnih trditev stranskega intervenienta v vlogah z 18. 2. 2014 in 14. 3. 2014 in so razlogi glede priposestvovanja neupoštevni. Ker je bila pravna prednica tožencev v času vlaganj še vedno lastnica predmetnih nepremičnin, sta bila slednja z vsemi opisanimi in izkazanimi vlaganji tožnika obogatena in sta mu dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik ni nikoli izpovedal, da bi za lastnika nepremičnine štel stranskega intervenienta F. P. Ker je moral pri nakupu parc. št. 423/1, k. o. ..., poiskati pravo aktualno lastnico, to pa je bila I. F., in se z njo dogovoriti glede odkupa, je tudi za parc. št. 422/3, iste k. o., vedel, da je I. F. njena prava lastnica. Dejstvo, da mu je izdelavo strehe nad gostilno naročil stranski intervenient in mu jo plačal, na vedenje o lastništvu nepremičnine ne vpliva. Ker so bile tožniku znane vloge družinskih članov v družini P., torej da brez soglasja oziroma odobritve stranskega intervenienta ni mogoče sprejeti nobenega dogovora, se je tožnik obrnil s predlogom na ureditev stvarnopravnih razmerij neposredno na F. P. Ne drži pa, da bi mu bilo na podlagi vpisa prepovedi odsvojitve in obremenitve vseh nepremičnin jasno, da je lastnik stranski intervenient. Sodišče bi lahko uporabilo tudi določilo o odtujitvi stvari med pravdo, zato razširjanje tožbe na novega toženca ni bilo potrebno. Edina prava dolžnost tožnika ob vložitvi zahtevka je, da se ravna v skladu z določilom 8. člena ZZK-1 ter vloži tožbo zoper zemljiškoknjižnega lastnika.

3. Na pritožbo so odgovorili toženec in oba stranska intervenienta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena ne z uradoma ne z v pritožbi uveljavljenimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan noben izmed zakonskih znakov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, je povsem razumljiva, brez notranjih nasprotij ali nejasnosti ter podrobno argumentirana. Pomanjkljivosti, ki jih pritožba izpostavlja, ne sodijo med kršitve iz te točke.

6. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo razloge, zaradi katerih je štelo, da je stranski intervenient upravičeno izostal z naroka 17. 1. 2017. Njegove trditve o vzrokih izostanka so skladne s predloženo zdravniško dokumentacijo (priloga C44), upravičenost izostanka pa nadalje izhaja iz naknadno predloženega zdravniškega potrdila osebnega zdravnika na predpisanem obrazcu Z5. Predložena dokumentacija ne vzbuja dvoma, da je imel stranski intervenient za izostanek z glavne obravnave utemeljene razloge in so nasprotne pavšalne pritožbene trditve neutemeljene. Pa tudi, če bi sodišče preložilo narok zaradi zaslišanja stranskega intervenienta iz neupravičenih razlogov, to ne bi predstavljalo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka iz 115. člena citiranega zakona. Vpliva te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe pritožnik posebej ni pojasnil. 7. Sodišče ni odločalo izven trditvene podlage tožencev glede zatrjevanih dejstev v zvezi s priposestvovanjem sporne nepremičnine s strani stranskega intervenienta. Toženca sta v odgovorih na tožbo izpostavila, da je njuna pravna prednica I. F. s F. P. že v letu 1992 sklenila predpogodbo za prodajo nepremičnine, parc. št. 422/3, k. o. ..., in mu jo izročila v posest, pri čemer sta opozorila na tek ločenega pravdnega postopka v zvezi s priposestvovanjem omenjene nepremičnine. Na prvem naroku za glavno obravnavo sta nadalje podala ugovor pasivne legitimacije in navedla, da je F. P. s priposestvovanjem postal lastnik nepremičnine, v katero je tožnik vlagal, v zvezi s tem pa predložila tudi sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1152/2011. Glede na opisano in izrecno podan ugovor pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati dejansko lastništvo nepremičnine, pri čemer je imelo v trditvah tožencev zadostno oporo. Dejstvo, da toženca v podeljenem tridesetdnevnem roku nista odgovorila na dopolnitev trditvene podlage v zvezi s priposestvovanjem, torej na nadaljnje vodenje pravdnega postopka in pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

8. Tožnik, ki je skupaj z bivšo izvenzakonsko partnerko D. P., sedaj prvo stransko intervenientko in hčerko drugega stranskega intervenienta, vlagal v nepremičnino parc. št. 422/3, k. o. ..., s tožbo primarno zahteva ugotovitev solastninske pravice na omenjeni nepremičnini do 2/3 in izstavitev zemljiškoknjižne listine, s podrednima zahtevkoma pa povrnitev vlaganj v denarni obliki oziroma izplačilo tistega, za kar je bil lastnik nepremičnine obogaten. Vlaganja v mansardno stanovanje stanovanjske hiše sta tožnik in stranska intervenientka izvedla v pozni jeseni 2004 in v začetku leta 2005,1 torej že v času veljavnosti SPZ. Za uspešno uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka bi tožnik moral izkazati dogovor z lastnikom nepremičnine, da bo na njej zaradi vlaganj pridobil solastnino (drugi odstavek 48. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje iz 12. točke sodbe, da takšnega dogovora ni izkazal. Izpostavljanje posameznih izsekov iz njegove izpovedbe dvoma v celostno in konsistentno dokazno oceno ne more vzbuditi. Zgolj omemba gradnje in pridobitev načelnega soglasja namreč ne predstavljata dogovora, da se bodo na nepremičnini spremenila lastninska razmerja in se vzpostavila solastnina.

9. Ker zaradi temeljnega načela stvarnega prava, da je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno, ali je na, nad ali pod nepremičnino (superficies solo cedit), vlaganja lastnika nepremičnine postanejo njen del, lahko graditelj, ki je vlagal s soglasjem lastnika, od njega zahteva le tisto, za kar je bil ta obogaten. Sodišče prve stopnje je tožnikova podredna zahtevka na povrnitev vlaganj zavrnilo, ker je ocenilo, da pasivna legitimacija tožencev ni podana. Ob vložitvi tožbe namreč nista bila več lastnika nepremičnine, prav tako pa tudi ne v času opravljenih vlaganj.

10. Tožnik neutemeljeno graja dokazno oceno izpovedi toženca I. F., sklicujoč se na njegove drugačne trditve v postopku P 1552/2011-I glede ugotovitve lastninske pravice, vodenim pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Zgolj drugačna obrambna izjava v omenjenem postopku, v katerem je toženec tožbeni zahtevek na priposestvovanje sporne nepremičnine drugega stranskega intervenienta kasneje pripoznal, ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah ne vzbuja pomislekov v resnicoljubnost toženca v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi, ali je F. P. sporno nepremičnino priposestvoval, poleg izpovedi strank, prič in stranskih intervenientov izhajalo tudi iz v letu 1992 sklenjene predpogodbe in v letu 1994 sklenjene glavne pogodbe za nakup nepremičnine. Ker pritožnik veljavni sklenitvi omenjenih pravnih poslov ne nasprotuje, prav tako tudi ne dejstvu, da je posest nepremičnine že pred sklenitvijo glavne pogodbe prešla na drugega stranskega intervenienta, so nastopili po zakonu predpisani pogoji za izvirno pridobitev lastninske pravice iz drugega odstavka 43. člena SPZ. Zato pripoznave tožbenega zahtevka na priposestvovanje nepremičnine ni mogoče šteti za nepošteno ravnanje.

11. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je bila njegova edina prava dolžnost glede odločitve, zoper koga bo naperil tožbo, da ob vložitvi tožbenega zahtevka preveri zemljiškoknjižno stanje. Tožnika namreč veže tudi raziskovalna dolžnost, da ob vzbujenem dvomu glede v zemljiški knjigi izkazanega lastništva preveri točnost podatkov, vpisanih v javni knjigi. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko vzpodbudi posestno stanje, pa tudi poznavanje drugih okoliščin posamičnega primera. Sodišče prve stopnje je v 19. točki sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj šteje, da je bil toženec z dejstvom, da je pravi lastnik nepremičnine F. P., seznanjen. Poleg posestnih razmer so bile tožniku kot izvenzakonskemu partnerju D. P. namreč poznane tudi družinske razmere in vloge posameznih družinskih članov in to ne glede na njegovo pravno znanje.

12. Zgolj formalno vknjiženo lastništvo pravne prednice tožencev nenazadnje ne pove ničesar o njeni obogatitvi. Ugotovitve, da slednja z vlaganji toženca ni bila obogatena, prav tako tudi ne njeni pravni nasledniki, sedanji toženci, tožnik z ničemer ne izpodbija. Prav omenjeno je odločilno za zavrnitev obeh denarnih zahtevkov, za katera SPZ in OZ predvidevata obogatitveni princip.

13. Ker po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob neobstoju po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Ob tem se je opredelilo le do tistih trditev pritožnika, ki so bile za odločitev o pritožbi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti pritožbene stroške prvemu tožencu in stranskima intervenientoma. Tožencu je sodišče priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 865,60 EUR, povečano za administrativne in potne stroške v višini 20,00 EUR in davek na dodano vrednost, tako da njegovi pritožbeni stroški znašajo 1.080,45 EUR. Stroški stranskih intervenientov so višji zaradi povišanja postavke za sestavo odgovora na pritožbo zaradi zastopanja dveh strank. Tako je sodišče stranskima intervenientoma priznalo 1.027,90 EUR stroškov odgovora na pritožbo in 20,00 EUR administrativnih stroškov, kar povečano za davek na dodano vrednost znaša 1.278,43 EUR. Tožnik je dolžan pritožbene stroške tožencu in stranskima intervenientoma poravnati v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Tožnik ne izpodbija dokazne ocene sodišča iz druge alineje 11. točke sodbe.