Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito za del poti na delo priznala kilometrino v kombinaciji z javnim prevozom, saj bi bila dražja varianta tista, po kateri bi za celotno pot uporabila javni prevoz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep prvo tožene stranke (pravilno: sklep tožene stranke) št. 1000-667/2006-2 z dne 12.1.2007 in sklep drugo tožene stranke (pravilno: sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije) št. 10051-372/2007/2 z dne 16.5.2007 nezakonita in se odpravita (pravilno: razveljavita); prvo tožena stranka pa je dolžna tožnici priznati pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov za avtobus v primestnem medkrajevnem prometu V. (pravilno: V.) T.Š. d.d. na relaciji Rogoznica – Ptuj, za vlak IC na relaciji Ptuj – Celje ter stroške kilometrine na relaciji železniška postaja Celje – K... 36 (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo razlike med višino povračila stroškov prevoza za: avtobus v medkrajevnem prometu na relaciji Rogoznica – Ptuj, vlak ICS na relaciji Ptuj – Pragersko in vlak ICS na relaciji Pragersko – Celje ter avtobus v medkrajevnem prometu na relaciji AP Celje – K.... 36 in dejansko izplačanim povračilom za čas od 1.12.2006 do 31.6.2007 ter za čas od 1.5.2008 do izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen v ugodilnem delu (torej z izjemo I./ 1. in 2. točke izreka), se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravno zmotno stališče, po katerem lahko tožena stranka pri določanju višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela uporabi kakršnokoli kombinacijo javnega prevoza in kilometrine, ki privede do najnižje možne višine povračila, in to ne glede na to, da ima zaposleni možnost uporabe javnega prevoza v razdalji enega kilometra od svojega doma oziroma delovnega mesta. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnice, da ima le-ta možnost javnega prevoza na celotni razdalji od svojega doma do delovnega mesta in torej uporaba 7. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba) ne pride v poštev. Sledilo je nenavadni interpretaciji tega določila Uredbe, ki jo je ponudila tožena stranka. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da ima tožnica na celotni razdalji od doma do delovnega mesta in nazaj možnost javnega prevoza, tožena stranka pa ji ga je dva meseca tudi pravilno izplačevala. Res je, da mora tožnica, če želi javni prevoz uporabiti na celotni razdalji od doma do delovnega mesta in nazaj in pri tem izpolniti delovne obveznosti, kombinirati prevoz z dražjo varianto vlaka in je zaradi tega končna cena tega prevoza višja kot kombinacija s kilometrino, vendar za slednjo kombinacijo kljub temu ni zakonite podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Predmet tega individualnega delovnega spora je bilo odločanje o pravici delavke do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo v zvezi s tem vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnica je javna uslužbenka in zanjo veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji). Ta v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadaljnji). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. V 7. členu Uredbe so določene pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Določba 6. člena edina določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago je torej potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-444/06-18 z dne 9.4.2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009), iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju, in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi Uredba, ki določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, sledi temu namenu. Kadar ima torej zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javnofinančno sprejemljiva. Zato je zmotno stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela tožnici za del poti (na relaciji železniška postaja Celje – K.... 36, to je cca 2,6 km) priznavati kilometrine v kombinaciji z javnim prevozom, ker bi imela ob kombinaciji z dražjo varianto ICS vlaka tožnica možnost uporabe javnega prevoza na celotni razdalji od doma do delovnega mesta. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za: - avtobus v primestnem medkrajevnem prometu na relaciji Rogoznica – Ptuj; - vlak IC (ki je cenejši od vlaka ICS ter hkrati napram običajnemu potniškemu vlaku predstavlja dražji prevoz v smislu 2. odstavka 2. člena Uredbe) na relaciji Ptuj – Celje ter - kilometrino na relaciji železniška postaja Celje – K....36, po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno zasleduje namen zakonodajalca oziroma uredbodajalca. Le-ta ni bil (zlasti ne prvenstveno) v tem, da se (za vsako ceno) obračunavajo stroški v višini stroškov javnega prevoza za celotno razdaljo od doma do delovnega mesta in nazaj, ampak se prvenstveno zasleduje načelo javnofinančnih zmožnosti in sprejemljivosti ter racionalnega oziroma gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Določilo 8. člena ZPSD, po katerem se praviloma stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, izhaja iz predpostavke, da so stroški javnega prevoza nižji od stroškov kilometrine, Uredba pa nadalje izhaja celo iz koncepta najcenejšega javnega prevoza. Tožničina „varianta“ kombinacije javnega prevoza na delo in z dela, po kateri bi ob 3-kratnem prestopanju v zgolj eno smer (na Ptuju z avtobusa na vlak IC do Pragerskega, v Pragerskem na vlak ICS do Celja ter v Celju na avtobus do delovnega mesta) ter ob upoštevanju dražjega prevoza z vlakom ICS od Pragerskega do Celja, tožnica dobila povrnjene višje stroške prevoza na delo in z dela (četudi v celoti le stroške javnega prevoza), zato ni ustrezna oziroma je neutemeljena. Navedenega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka tožnici dva meseca dejansko izplačevala potne stroške v takšni višini, saj je – kot sama priznava – ravnala materialno pravno zmotno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej - zlasti ob uporabi namenske oziroma teleološke razlage - skladna z določili ZPSD in Uredbe. Slednja (kot že navedeno) zgolj ureja način obračunavanja in povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza – ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometrine za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ob uporabi cenejšega javnega prevoznega sredstva (vlaka IC) tožnica za relativno kratek del poti (od železniške postaje Celje do delovnega mesta – zgolj cca 2,6 km) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva (avtobusa), je uporaba določila 4. odstavka 2. člena Uredbe utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.