Jedro

Pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 433. člena OZ so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose. Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote.

Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna odgovornost prejemnika za dolgove prenosnika, ampak je pomembna v okviru ugotavljanja omejitve prejemnikove odgovornosti po višini.

Pojem premoženjske celote ali njenega posameznega dela se ne more nanašati na prenose posameznih individualnih stvari, ampak mora premoženjska celota pomeniti določeno smiselno in zaokroženo gospodarsko celoto, ki zajema skupek premoženjskih upravičenj, med katerimi je določena povezava.

Ni potrebno, da prejemnik prevzame celotno premoženjsko celoto, ampak zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote, kar izhaja že iz samega besedila prvega odstavka 433. člena OZ. Bistveno pa je, da tudi ta del premoženjske celote sam po sebi predstavlja zaokroženo gospodarsko celoto, ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika. Dejstva, da je tožena stranka s prehrano dosegala bistveno manjši obseg poslovanja kot družba A., d. o. o., da je prevzela le enega od šest zaposlenih, da je bila baza kupcev prenesena le delno, da niso bile prevzete vse zaloge, in druga dejstva, ki kažejo na to, da ni bila prevzeta celotna premoženjska celota ampak le posamezen njen del, niso odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev iz 433. člena OZ.

Kadar stranka poda pripombe na pisno izvedensko mnenje in od izvedenca zahteva dodatna pojasnila, mora sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali so pripombe strank tako tehtne in obsežne, da terjajo pisno dopolnitev mnenja, ali pa bo izvedenec lahko nanje odgovoril ustno na naroku. Pisna dopolnitev je potrebna zlasti v primerih, kadar mora izvedenec opraviti kake dodatne izračune, analize ipd., česar ni mogoče opraviti na naroku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati 179.968,31 EUR in zakonite zamudne obresti, ki tečejo: a. Od zneska 166.739,77 EUR od 1. 6. 2016 dalje do plačila; b. Od zneska 90,00 EUR od 1. 6. 2016 do plačila; c. Od zneska 1.6800,00 od 1. 6. 2016 do plačila; d. Od zneska 34,56 EUR od 3. 6. 2016 do plačila; e. Od zneska 44,00 EUR od 19. 6. 2016 do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne od pravnomočnosti sodbe do plačila.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 9.810,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku vložila tožbo na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Trdila je, da je tožena stranka dolžna poplačati dolg družbe A., d. o. o., iz naslova vračila kredita po kreditni pogodbi z dne 6. 2. 2015 in porabe po plačilni kartici ..., ker je od družbe A., d. o. o. prevzela premoženjsko celoto – dejavnost in elemente te dejavnosti, ne da bi bila za takšen prevzem plačana tržna cena oziroma izpeljana ustrezna statusnopravna preoblikovanja.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je družba A., d. o. o. ukvarjala s prodajo surovin za pekarsko in slaščičarsko industrijo ter prodajo suhega sadja. Njen direktor je bil B. B. Obseg poslovanja družbe A., d. o. o. je naraščal do leta 2010, nato pričel padati in v letu 2016 je družba prvič izkazala negativen rezultat. Njena sredstva so naraščala do leta 2012, nato so pričela padati, v letu 2016 pa je zaradi izkazane izgube padel tudi lastniški kapital. Oktobra 2018 se je nad družbo A., d. o. o. začel stečajni postopek. Tožena stranka je bila ustanovljena leta 2007. Njena osnovna dejavnost je bila fasaderstvo, naknadno pa tudi trgovina na debelo s sadjem in zelenjavo ter pakiranje. Opredmetena osnovna sredstva, zaloge in kratkoročne poslovne terjatve tožene stranke so v splošnem rasle, za porast aktive je bistven prehod v leto 2016, ko so porasla vsa ključna sredstva. Iz izkaza poslovnega izida tožene stranke je viden močan dvig čistih prihodkov od prodaje, ki so bili v letu 2019 3,4-krat višji v primerjavi z letom 2014. Posebej velik skok prihodkov iz prodaje je bil v letu 2016, v nadaljnjih letih je tožena stranka le še povečevala prodajo. Skladno z naraščanjem prihodkov se je izboljšal tudi poslovni rezultat tožene stranke. Tožena stranka je prevzela del dejavnosti (15 % obsega poslovanja) družbe A., d. o. o. Prišlo je do prenosa določenega premoženja z družbe A., d. o. o. na toženo stranko, in sicer gre za en pakirni stroj, eno vozilo in del zalog, kar je tožena stranka pobotala s svojimi terjatvami do družbe A., d. o. o. Prišlo je do prenosa zaposlenega B. B., tožena stranka je angažirala tudi C. C. (D., d. o. o.), ki je bila pogodbena posrednica družbe A., d. o. o.. Prišlo je do delnega prenosa baze kupcev, precej visok odstotek iz baze kupcev tožene stranke je bilo prej kupcev družbe A., d. o. o., vendar tožena stranka ni prevzela celotnega potenciala prihodkov, ki so ga za družbo A., d. o. o. predstavljali ti kupci. Tožena stranka uporablja iste prostore kot družba A., d. o. o., vendar jih ni pridobila v lastništvo, temveč je z družbo A., d. o. o. sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da je prišlo do prenosa premoženjske celote ali dela premoženjske celote družbe A., d. o. o. na toženo stranko, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja prvi odstavek 433. člena OZ, ki določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Pogoji za uporabo te določbe so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose.1 Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni prevzela premoženjske celote, materialnopravno zmotni.

9. Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna odgovornost prejemnika za dolgove prenosnika, ampak je pomembna v okviru ugotavljanja omejitve prejemnikove odgovornosti po višini.

10. Prenos premoženjske celote ali posameznega njenega dela pomeni hkratni prenos lastninskih pravic oziroma pravic intelektualne lastnine oziroma terjatev, ki skupaj pomenijo gospodarsko celoto. Komentar Obligacijskega zakonika kot primere prenosa premoženjske celote oziroma njenega dela navaja prenos podjetja ali njegovega dela, kmetije, obrtne delavnice, zbirke in podobno.2 Pojem premoženjske celote ali njenega posameznega dela se ne more nanašati na prenose posameznih individualnih stvari, ampak mora premoženjska celota pomeniti določeno smiselno in zaokroženo gospodarsko celoto, ki zajema skupek premoženjskih upravičenj, med katerimi je določena povezava. V domet 433. člena OZ spadajo prenosi aktive podjetij (t. i. asset deal), kadar ne pride do materialnega statusnega preoblikovanja. V kontekstu 433. člena OZ ni bistven podatek o deležu premoženja, ki se prenaša, ampak kaj to premoženje predstavlja. Tudi manjši odstotek celotnega premoženja (aktive) ne izključuje možnosti, da bi to premoženje ali njegov del predstavljalo zaokroženo gospodarsko celoto.3 Pri ugotavljanju, ali gre za zaokroženo gospodarsko celoto, je treba posamezne elemente, ki so bili preneseni, obravnavati v medsebojni povezavi, in ne ločeno vsakega zase. Če so preneseni opredmeteni in neopredmeteni elementi podjema takšni, da v medsebojni povezavi omogočajo nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika, tudi če v manjšem obsegu od obsega, v katerem je to dejavnost opravljal prenosnik, to pomeni, da je prišlo do prenosa podjetja ali njegovega dela, kar predstavlja premoženjsko celoto ali njen del v smislu 433. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da za izpolnjenost pogojev po 433. členu OZ ni potrebno, da prejemnik prevzame celotno premoženjsko celoto, ampak zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote, kar izhaja že iz samega besedila prvega odstavka 433. člena OZ. Bistveno pa je, da tudi ta del premoženjske celote sam po sebi predstavlja zaokroženo gospodarsko celoto, ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika. Dejstva, da je tožena stranka s prehrano dosegala bistveno manjši obseg poslovanja kot družba A., d. o. o., da je prevzela le enega od šest zaposlenih, da je bila baza kupcev prenesena le delno, da niso bile prevzete vse zaloge, in druga dejstva, ki kažejo na to, da ni bila prevzeta celotna premoženjska celota ampak le posamezen njen del, niso odločilna za presojo izpolnjenosti pogojev iz 433. člena OZ. Iz istega razloga ni potrebno, da so padci posameznih postavk iz računovodskih izkazov pri prenosniku v absolutnih zneskih enaki rasti pri prejemniku. Za uporabo 433. člena OZ zadošča, da prejemnik prevzame del premoženjske celote prenosnika, pri tem pa ni pomembno, kaj se je zgodilo s preostankom premoženja prenosnika.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačen pomen pripisalo dejstvu, da je prešel samo en zaposleni, tj. B. B., je utemeljen. Kot navaja pritožba, je bil B. B. ključna oseba dejavnosti družbe A., d. o. o., ki je bila prisotna na tem trgu od 1989 dalje in je imela dobre kontakte ter vse potrebno znanje. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da med prehod ključnega kadra spada tudi komercialistka C. C., pri čemer ni pomembno, ali je šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali delo na drugi podlagi.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tudi baza kupcev sestavlja element podjema, pri čemer ni potrebno, da gre za prevzem celotne baze kupcev in za prevzem celotnega potenciala prihodkov, ki so ga za A., d. o. o. predstavljali ti kupci. Prav tako ni pomembno, ali je A., d. o. o. določene ključne kupce izgubil že prej, pomembno je samo, ali prevzeti kupci v povezavi z ostalimi prenesenimi elementi podjema skupaj predstavljajo zaokroženo gospodarsko celoto.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje dejstvu, da je tožena stranka v letu 2016 odprla poslovno enoto X. v prostorih družbe A., d. o. o., ni pripisalo ustreznega pomena. Tožena stranka poslovnega prostora družbe A., d. o. o. sicer res ni pridobila v lastništvo, vendar pa opravljanje dejavnosti v istih prostorih lahko kaže na prenos podjetja in nadaljevanje dejavnosti prenosnika ter za toženo stranko lahko predstavlja določeno korist. 15. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno kot pomembna štelo določena vprašanja, ki z vidika 433. člena OZ niso pomembna, npr. ali je bilo poslovanje družbe A., d. o. o. finančno vzdržno, kakšni so bili razlogi za slabo finančno stanje družbe A., d. o. o., ali je bil zatrjevan prenos dejavnosti na toženo stranko razlog za finančni zlom družbe A., d. o. o., ali bi družba A., d. o. o. brez interakcije s toženo stranko dolgoročno obstala. Prav tako ni pomemben namen ustanovitve tožene stranke, dejstvo, da je tožena stranka že pred zatrjevanim prenosom poslovala z družbo A., d. o. o., in dejstva, da ima tožena stranka bolj razpršeno dejavnost, je bolje kapitalizirana in ima nižje finančno stanje dolga kot družba A., d. o. o. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporaba 433. člena OZ ni omejena na primere prenosa celotne aktive do takrat uspešnega podjetja na prejemnika, ki je bil ustanovljen z izključnim namenom prevzema aktive prenosnika, pri čemer prenos aktive povzroči stečaj prenosnika. Za prenos premoženjske celote ali njenega dela v smislu 433. člena OZ lahko gre tudi v primeru, ko sta se finančni položaj in poslovanje prenosnika že pred prenosom poslabšala, nato pa pride do celotnega ali delnega prenosa aktive (zdravega jedra), ki prejemniku omogoča nadaljevanje opravljanja dejavnosti prenosnika v enakem ali v manjšem obsegu, prenosnik pa konča v stečaju. Tožeča stranka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi ravno za takšen primer.

16. Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi moralo pred zaslišanjem izvedenke najprej pridobiti pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Skladno s prvim odstavkom 253. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Zaradi prednosti izdelave pisne ekspertize (možnost poglobljenega pristopa k delu s študijem literature, posveti s kolegi, daljšim razmišljanjem) so v praksi samo ustna izvedenska mnenja postala izjema, pisna pa pravilo. Kadar stranka poda pripombe na pisno izvedensko mnenje in od izvedenca zahteva dodatna pojasnila, mora sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali so pripombe strank tako tehtne in obsežne, da terjajo pisno dopolnitev mnenja, ali pa bo izvedenec lahko nanje odgovoril ustno na naroku. Pisna dopolnitev je potrebna zlasti v primerih, kadar mora izvedenec opraviti kake dodatne izračune, analize ipd., česar ni mogoče opraviti na naroku. Tožeča stranka je v VI. pripravljalni vlogi podala obsežne pripombe in dodatna vprašanja s področja ekonomske stroke, ki terjajo dodaten študij spisa in izdelavo izračunov. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da so bile pripombe in vprašanja v njeni VI. pripravljalni vlogi takšne narave, da nanje ni mogoče odgovoriti ustno na naroku, posledično pa so številna vprašanja tožeče stranke iz njene VI. pripravljalne vloge ostala neodgovorjena.

17. Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo obsežnosti in narave pripomb in vprašanj tožeče stranke v njeni VI. pripravljalni vlogi in je zmotno presodilo, da pisna dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna, je nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 253. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj so ostala neodgovorjena vprašanja za izvedenko, ki so se nanašala na bistvena sporna dejanska vprašanja v zadevi, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku pridobiti pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem bo izvedenka pisno odgovorila na pripombe in vprašanja tožeče stranke iz njene VI. pripravljalne vloge. Po mnenju pritožbenega sodišča je smotrno, da storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi sodišče prve stopnje, tako da dopolni že začet dokazni postopek z izvedenko.

18. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva zgoraj predstavljena materialnopravna stališča pritožbenega sodišča. Najprej naj ugotovi, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali posameznega njenega dela z družbe A., d. o. o. na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je že ugotovilo prenos določenih elementov podjema družbe A., d. o. o., dejansko stanje glede nekaterih zatrjevanih elementov pa še ni bilo do konca razčiščeno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb glede prenosa opredmetenih osnovnih sredstev, ki jih je podala v I., II. in V. pripravljalni vlogi. Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi zmotnost zaključka o pavšalnosti navedb tožeče stranke glede prenosa terjatev do kupcev. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati prenos konkretnih terjatev od družbe A., d. o. o. na toženo stranko ter da se terjatve prenašajo s cesijami, teh pa tožeča stranka niti zatrjevala ni. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da kot upnica družbe A., d. o. o. ne more biti seznanjena s tem, na kakšen način in katere kratkoročne poslovne terjatve do kupcev so se prenašale na toženo stranko, in da od stranke, ki vloži tožbo na podlagi 433. člena OZ, ni mogoče pričakovati, da bo izkazala vsak posamezen posel in vsako konkretno transakcijo. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje (zlasti v IV. pripravljalni vlogi) podala konkretizirane trditve glede prenosa terjatev do kupcev, v VI. pripravljalni vlogi pa je postavila vprašanja za izvedenko, ki se nanašajo na zatrjevani prenos terjatev do kupcev, na katere izvedenka zaradi odsotnosti pisne dopolnitve mnenja ni odgovorila.

19. Pritožnica utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni predložila vseh listin, katere predložitev ji je na predlog tožeče stranke naložilo sodišče prve stopnje, in sicer ni predložila vseh 500 prevzemnih listov za prenos zalog in 511 dokumentov z oznako oziroma korenom Y. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju presodi, kakšen vpliv ima to na presojo resničnosti trditev, ki jih je tožeča stranka želela dokazati s temi listinami.

20. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je prišlo do prenosa premoženjske celote ali posameznega njenega dela z družbe A., d. o. o. na toženo stranko, bo moralo ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote oziroma posameznega njenega dela. Pri ugotavljanju vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote gre za izrazito strokovna vprašanja, ki so le v omejenem obsegu pravna, večinoma pa ekonomska, finančna in računovodska. Sodišče s potrebnim strokovnim znanjem za ugotavljanje vrednosti aktiv ne razpolaga, zato je potrebna pomoč izvedenca, ki lahko na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj pojasni primerno metodologijo za ugotavljanje vrednosti prenesenih aktiv ter opravi izračun vrednosti po metodologiji, ki je za konkretni primer najustreznejša. Pritožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vrednosti posameznih prenesenih sredstev (zaloge, vertikalni pakirni stroj, rabljeno vozilo), hkrati pa navaja, da je vrednost prenesenih aktiv treba ugotoviti s pomočjo izračuna ekonomske vrednosti lastniškega kapitala tožene stranke pred in po prevzemu podjema po na donosu zasnovani metodi ocenjevanja. Katera metoda ocenjevanja vrednosti prenesenih aktiv je primerna glede na okoliščine obravnavane zadeve, je strokovno vprašanje ekonomske stroke, na katerega ni mogoče odgovoriti brez strokovne pomoči izvedenke. Od strokovnega mnenja izvedenke bo odvisno, ali je za potrebe ocenjevanja vrednosti prenesenih aktiv potrebno (in ali je to v konkretnem primeru sploh mogoče) posamično oceniti posamezna prenesena sredstva in razčistiti vprašanje morebitne fiktivnosti izvedenih kompenzacij, ali pa se bo vrednost prenesenih aktiv ocenila na podlagi kakšnih drugih podatkov.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 M. Juhart, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 629. 2 M. Juhart, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 628. 3 Sklep VSL I Cpg 643/2019 z dne 23. 6. 2020.