Jedro

Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sodišče v pravdnem postopku ne more (ponovno) ugotavljati. Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 459 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 12.450 EUR (točka I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 26.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki iz naslova pravdnih stroškov povrne 1.472,52 EUR (točka III izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo zaradi pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma (podredno) jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik meni, da sodi v krog upravičencev do odškodnine po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.2 Z mamo in sestro je odšel na počitnice v Bosno, od koder se do aprila 1992 zaradi vojnih razmer ni več mogel vrniti v Slovenijo. V aprilu 1992, ko se je uspel vrniti, so bili on in vsi njegovi družinski člani (oče, mama, sestra) že izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ker je tožnikova mama izgubila službo, tožnik in njegova sestra pa se nista mogla vpisati v osnovno šolo, so se oktobra 1992 vrnili v Bosno. Tožnikov oče A. A., ki je ostal v Sloveniji, je poskušal urediti status in dovoljenje za bivanje tudi za svoja otroka. Vloga za sprejem v državljanstvo, ki jo je 12. 2. 2003 vložil zase in za svoja otroka, je bila z odločbo z dne 26. 1. 2007 zavrnjena. Odklonilni odnos slovenske oblasti do ureditve statusa izbrisanih oseb za nazaj se je začel spreminjati šele z izdajo sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali (26. 6. 2012). Zastaralni rok tako ni začel teči že z uveljavitvijo ZUSDDD-B.3 Tožnik je bil šele z izdajo odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 1. 6. 2016 seznanjen z dejstvom, da mu krivice iz leta 1992 ne bodo povrnjene.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V postopku ni bilo sporno dejstvo, da je bil tožnik (rojen leta 1986) izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992. 6. Upravičenci do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so določeni v 2. členu ZPŠOIRSP. V prvo kategorijo upravičencev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP spada oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po ZTuj, ZTuj-1, ZTuj-2, ZUSDDD ali ZZZat)4 ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V drugo kategorijo upravičencev po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP pa spada oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je pred uveljavitvijo ZUSDDD-B (to je pred 24. 7. 2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (po ZTuj, ZTuj-1, ZTuj-2, ZUSDDD ali ZZZat) ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki je bila zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen ali pa je bil ustavljen zaradi nesodelovanja stranke, in če je v obdobju od izbrisa do pravnomočnosti odločbe/sklepa v Republiki Sloveniji dejansko živela. Pravico do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izrecno izključuje četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po ZUSDDD, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi ZUSDDD-B (to je po 24. 7. 2010).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev: - da tožnik od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dalje ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da tudi ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, - da Ministrstvo za notranje zadeve ni ugodilo tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (odločba z dne 25. 1. 2007 je postala pravnomočna 3. 3. 3007), - da je tožnik 23. 5. 2011 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, Upravna enota X. pa je 7. 3. 2012 izdala sklep o ustavitvi postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, - da je tožnik 1. 7. 2014 pri Upravni enoti X. vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki je bila z odločbo z dne 1. 6. 2016 zavrnjena (odločba je postala dokončna in pravnomočna 22. 6. 2016), - da je upravni organ ob odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ugotovil, da vlagatelj (tožnik) izpolnjuje le dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP (izbrisan je bil iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije in njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu in pred uveljavitvijo ZUSDDD-B je bila zavrnjena, ni pa, od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve, dejansko živel v Republiki Sloveniji),5 naredilo naslednje materialnopravne sklepe: (1) tožnik ne sodi v kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP; (2) tožnik ne sodi v kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP; (3) tožnik je izključen iz kroga upravičencev do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Dodatno je izpostavilo, da tožnik ni izkazal upravičenosti za uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku skladno s prvim in drugim odstavkom 23. člena ZPŠOIRSP. Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ne more (ponovno) ugotavljati. Zaključilo je, da je zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije tožbeni zahtevek po pravni podlagi iz ZPŠOIRSP neutemeljen.

8. ZPŠOIRSP v 23. členu predpisuje, da se izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP izkazuje s potrdilom upravne enote, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je po izbrisu pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali da je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine (prvi odstavek), izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pa se izkazuje s pravnomočno odločbo upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine (drugi odstavek). Vprašanje upravičenosti do uveljavljanja odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v sodnem postopku ima v predmetnem postopku pravno naravo predhodnega vprašanja (vprašanja o (ne)obstoju pravice, od rešitve katerega je odvisna odločba o glavni stvari). Takšno razlago omogoča tudi pravilo iz drugega odstavka 23. člena ZPŠOIRSP, da izda sodišče v primeru, če je tožba vložena pred pravnomočnostjo odločitve upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali o določitvi denarne odškodnine v upravnem postopku, sklep o prekinitvi postopka do pravnomočnosti odločitve upravne enote. Gre torej za situacijo, ko je reševanje predhodnega vprašanja s posebnim predpisom pridržano upravnemu organu, po pravilih upravnega postopka.6 O vprašanju, ki je za odločitev v tem sporu prejudicialnega pomena, je upravni organ v okviru svojih pristojnosti že pravnomočno odločil. V odločitvi, da se zahtevek tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, zavrne,7 je vsebovana ugotovitev, da tožnik nima statusa upravičenca, kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Pravdno sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici8 in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti.9 Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi do enakega pravnega zaključka privedla tudi argumentacija, da predstavlja 23. člen ZPŠOIRSP dokazno pravilo (to je pravilo, s katerim dokazom se določeno dejstvo dokazuje), na katerega je sodišče pri dokazni oceni vezano; tožnik bi lahko položaj upravičenca iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP izkazal izključno s pravnomočno odločbo upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali s pravnomočno odločbo o določitvi denarne odškodnine.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo tudi na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava (konkretno pravil o zastaranju). Štelo je, da je bilo zastaranje zadržano zaradi nepremagljivih ovir (360. člen OZ10) do trenutka odprave negotovosti pravnega stanja glede pravice upravičenca za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa, to je do ureditve ustrezne pravne podlage za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za obdobje od izbrisa dalje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 271/2013 spremenilo dotedanjo sodno prakso glede teka zastaralnega roka. Zavzelo je stališče, da je bilo zastaranje zaradi nepremagljivih ovir zadržano vse do dne, ko je bila upravičencu s strani Ministrstva za notranje zadeve izdana dopolnilna odločba. Dejanski učinek odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02 je pravna možnost, da se uredi status tudi za nazaj, in šele z izdajo dopolnilne odločbe11 je prišlo do dejanskega učinka te odločbe. Vse do tedaj izbrisane osebe niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo.12 Tožniku Ministrstvo za notranje zadeve ni izdalo dopolnilne odločbe, saj ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova negotovost glede njegove pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa odpravljena 24. 7. 2010. Zakonodajalec je namreč z uveljavitvijo ZUSDDD-B, to je z dnem 24. 7. 2010, vsem izbrisanim osebam (tudi tistim, ki si pred tem niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba) omogočil ureditev statusa za obdobje od izbrisa leta 1992 dalje.13 Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšno tolmačenje zakonodajalčevega namena (pravna negotovost izbrisanih oseb je z uveljavitvijo ZUSDDD-B odpravljena) omogoča tudi četrti odstavek ZPŠOIRSP, ki kot upravičence do odškodnine izključuje tiste izbrisane osebe, katerih vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje so bile zavrnjene po uveljavitvi ZUSDDD-B. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je torej začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člen OZ, oziroma prvi odstavek 376. člena ZOR14), odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. V posledici te ugotovitve sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti države (protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med njima in krivda).

11. Glede na zgoraj navedeno je pravno neodločilna pritožbena trditev, da je bil tožnik šele z izdajo odločbe Upravne enote X. z dne 1. 6. 2016 seznanjen z dejstvom, da mu krivice iz leta 1992 ne bodo povrnjene. Pritožbena trditev, da je do spremembe odklonilnega odnosa oblasti do ureditve statusa izbrisanih oseb za nazaj prišlo šele z izdajo sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali v letu 2012, pa je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, da je tožnikov oče A. A. pridobil status upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ne terja presoje, za katero se zavzema pritožba. Tako v upravnem kot v sodnem postopku, sproženem zaradi uveljavljanja denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je obravnava dejanskih položajev izbrisanih oseb individualna (relevantne so zgolj dejanske okoliščine posameznikovega primera).

12. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške, in sicer v višini 459 EUR (750 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT,15 povečano za 2 % materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT). Priznane stroške ji mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 50/2010 4 Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011), Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, s spremembami in dopolnitvami), Zakon o začasnem zatočišču (Ur. l. RS št. 20/97, s spremembami in dopolnitvami) 5 Odločitev upravnega organa je temeljila na v postopku ugotovljenih dejstvih, ki jim vlagatelj zahtevka (tožnik) ni nasprotoval: - vlagatelj je junija 1991 z družino odšel na počitnice v Bosno, - v Slovenijo se je uspel vrniti šele aprila 1992, - oktobra 1992 se je z mamo C. in sestro D. prostovoljno vrnil v Bosno, - C., ki si je v Bosni uredila zaposlitev in vpisala otroka v šolo, se ni več poskušala vrniti v Slovenijo, - v Sloveniji je ostal vlagateljev oče, ki se je leta 1996 razvezal od C., - C. ni izkazala, da bi ji vojne razmere preprečile vrnitev v Slovenijo. 6 V takšnem primeru pravdno sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, nima diskrecijske pravice. 7 Tožnik je svoj zahtevek za določitev denarne odškodnine najprej uveljavljal v upravnem postopku. Zakonodajalec je odločitev o tem, v katerem postopku bo uveljavljal plačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v upravnem, sodnem ali v obeh), prepustil upravičencu iz 2. člena ZPŠOIRSP (prim. 4. člen ZPŠOIRSP). Upravičenec, ki meni, da odškodnina, določena v upravnem postopku (izključno po merilih iz 7. člena ZPŠOIRSP), ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa, lahko plačilo odškodnine uveljavlja tudi s tožbo v sodnem postopku. Glej tudi odločbo U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 (32. točka obrazložitve). 8 Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerem je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. 9 Glej V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 129. 10 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 11 Ministrstvo za notranje zadeve je dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje izdajalo po uradni dolžnosti, na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U- I-246/02, in sicer tistim izbrisanim osebam, ki so že pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, vendar še niso imele priznanega statusa za nazaj, od izbrisa do dne pridobitve dovoljenja za prebivanje. 12 Enako stališče je zavzeto v zadevi II Ips 80/2015. 13 Glej VSL II Cp 2332/2019. 14 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami. 15 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015.