Jedro

Tožena stranka je kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla, katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP). Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Tožena stranka bo v ponovnem postopku morala dvom v dokazila o poreklu obrazložiti in pojasniti svoje stališče, v kolikor izjave na računih oceni za neveljavne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... 30. 6. 2005, odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, potem ko je na podlagi 3. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04, ZUP) s sklepom združila pritožbene postopke in zavrnila pritožbe tožnika zoper odločbe Carinskega urada A., št. ... z dne 15. 4. 2002, ... z dne 18. 4. 2002, ... z dne 23. 4. 2002, ... z dne 26. 4. 2002. Z navedenimi odločbami je prvostopni organ tožniku naložil plačilo naknadno ugotovljenega carinskega dolga za blago sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah Carinske Izpostave (CI) B. (št. navedene na 2. in 3. strani izpodbijane odločbe). Deklarant A.A.A. d.o.o., PE B. je v postopku sprostitve blaga v prost promet pri CI B. za račun tožnika kot prejemnika blaga z navedenimi carinskimi deklaracijami (ECL) prijavil različno blago in zanj uveljavljal preferencialno carinsko stopnjo na podlagi dokazila o poreklu (izjavah) na računih (številke na strani 5 izpodbijane odločbe), ki jih je dal B.B.B.. K navedenim ECL so bila predložena tudi potrdila o direktnih pošiljkah, izdanih s strani hrvaških carinskih organov, navedeni na strani 5 in 6 izpodbijane odločbe. Oddelek za kontrolne zadeve Carinskega urada je v skladu s pooblastilom iz 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, dalje CZ) naknadno preverjal zadevne carinske deklaracije in sicer podlago za uporabo preferencialne carinske stopnje, to so izjave na računih, da je blago po poreklu iz Evropske skupnosti oz. EFTE ter dokazila o neposredni pošiljki preko države tranzita (Hrvaške) ter ugotovitve strnil v zapisniku št. ... z dne 31. 1. 2002, kjer ugotavlja, da priložena dokazila o preferencialnem poreklu blaga ne izpolnjujejo zahtev iz 21. in 13. člena Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se je v letu 2000 uporabljal za izvajanje Uredbe o izvajanju evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino (Uradni list RS, št. 107/99) in Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporablja za izvajanje uredbe o izvajanju Sporazuma med državami članicami EFTE in Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 92/98, v nadaljevanju Odlok). Kot razlog je navedel, da družba B.B.B., ki je dala izjave na računih, ne razpolaga z dokumentacijo, zato se ni moglo izvršiti preverjanje izjav na računih omenjene družbe in so taka dokazila o preferencialnem poreklu blaga neveljavna, kar posledično pomeni neizpolnjevanje pogojev za ugodnejše preferencialno obravnavanje. Pri tem sklicuje na ugotovitve britanskih carinskih organov z dne 25. 8. 1999. Zapisnik je bil vročen družbi A.A.A. d.o.o. in tožniku, ki je nanj podal pripombe, ter je bil 15. 3. 2002 izdan dopolnilni zapisnik ter odločba tožniku o naknadno ugotovljenem carinskem dolgu na podlagi točke c) 1. odstavka 154. člena CZ. Po mnenju tožene stranke je imel Carinski urad A. pooblastilo, da po prepustitvi blaga v prost promet naknadno preveri točnost podatkov v carinski deklaraciji (62. člen CZ), s tem da je po njenem mnenju pravna podlaga za naknadni obračun točka a) 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi s točko b) 1. odstavka 146. člena CZ. V vseh spornih primerih je carinski deklarant prijavil v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljal preferencialno obravnavo na podlagi dokazil o poreklu blaga - izjavah izvoznika na računih in z dokazili o neposredni pošiljki ter je bilo v postopku naknadnega preverjanja deklaracij ugotovljeno, da predložena dokazila ne izpolnjujejo pogojev v smislu določb 13. in 21. člena Odloka in je carinski dolg nastal v trenutku, ko je bilo blago prepuščeno v zahtevani carinski postopek. Uveljavitev ugodnejše carinske stopnje na podlagi neverodostojnih dokazil pa po mnenju tožene stranke predstavlja ravnanje, ki je zajeto v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ, torej nezakonito ravnanje s carinskim blagom ter je po 3. odstavku 143. člena CZ carinski dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja, kot je obravnavani, pa tudi oseba za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, torej tožnik. Po mnenju tožene stranke je je odločba prve stopnje zakonita, vendar iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka (3. odstavek 248. člena ZUP), saj neizpolnjevanje pogoja po 21. členu Odloka, ki se nanaša na neveljavnost samih izjav na računih kot dokazil o poreklu in to kot posledica odgovora britanskega carinskega organa št. ... z dne 25. 8. 1999 v zvezi s preverjanjem drugih dokazil o poreklu blaga pri istem izvozniku, ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru. Po mnenju tožene stranke gre za razširjeno uporabo izidov preverjanja, ki ga ne dopušča niti 32. člen Odloka v zvezi s postopkom preverjanja dokazil o poreklu. Po mnenju tožene stranke pa odgovor vzbuja dvom v verodostojnost tudi drugih dokazil o poreklu, dane s strani istega izvoznika, in s tem informacijo, ki kaže, da so podatki tudi na drugih dokazilih o poreklu napačni. V zvezi z očitkom, da tožniku pred izdajo odločb ni bil dan na vpogled odgovor tujih carinskih organov, pa tožena stranka pojasni, da prvostopni organ ne sme izdati odločbe, preden stranki ne da možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah (4. odstavek 164. člena ZUP), vendar tožena stranka ne dopolni postopka v smislu 21. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami) ker ugotavlja, da je tožnik preko istih pooblaščencev bil seznanjen z istim odgovorom v drugih postopkih naknadnega preverjanja carinskih deklaracij ter sklepno zaključi, da razlog za zavrnitev upravičenosti za preferencialno obravnavo blaga ni bila v izjavah na računih in neizpolnjevanja določb 21. člena Odloka temveč v tem, da niso bile izpolnjene zahteve iz 13. člena Odloka. Razloga za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga je po mnenju tožene stranke v predložitvi nepopolnih oz. neustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednemu prevozu blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja), kar sicer prvostopni organ ne navaja kot razlog za odločitev. Sklicuje se na 13. člena Odloka, po katerem se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja za izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in se prevažajo neposredno med skupnostjo in Slovenijo ali čez ozemlje drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega Odloka, vendar se po navedeni določbi izdelki, ki sestavljajo eno samo nedeljeno pošiljko, lahko prevažajo čez druga ozemlja, če do tega pride, s pretovarjanjem ali začasnim skladiščenjem na teh ozemljih pod pogojem, da je blago v državi tranzita ali skladiščenja ostalo pod nadzorom carinskih organov in da na njem niso bili opravljeni drugi postopki, razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja ali kakršnikoli postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju. Po 2. odstavku navedenega člena je kot dokazilo, da so izpolnjeni pogoji, treba predložiti carinskim organom države uvoznice: a) en sam prevozni dokument, ki pokriva prevoz te države izvoznice, čez državo tranzita ali b) potrdilo, ki ga izdajo carinski organi države tranzita, ki mora poleg natančnega opisa izdelkov, datuma raztovarjanja in ponovnega natovarjanja izdelkov in če ustreza imena ladij ali drugih uporabljenih prevoznih sredstev, potrditi tudi pogoje, pod katerimi so bili izdelki zadržani v državi tranzita ali c) kateri drugi dokument, ki to dokazuje. Sklicuje se na definicijo pošiljke (1. člen Odloka), ki pomeni izdelke, ki jih izvoznik pošilja enemu prejemniku, bodisi hkrati ali so zajeti v enem transportnem dokumentu, s katerim dobavlja izvoznik te izdelke prejemniku, ali če ni takega dokumenta, izdelke, ki so na računu. Tožena stranka ugotavlja, da se blago ni prevažalo neposredno med skupnostjo in Slovenijo ali čez ozemlje drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu tega Odloka, temveč iz Hrvaške, zato je za preferencialno obravnavo blaga, poleg tega, da gre za izdelke, ki izpolnjujejo zahteve navedenega Odloka, treba dokazati, da so izdelki, ki sestavljajo eno samo nedeljeno pošiljko v državi tranzita ali skladiščenja, ostali pod nazorom carinskih organov ter da nad blagom ni bilo opravljenih nobenih drugih postopkov razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja ali kakršnikoli postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju. Ob carinjenju blaga so bila predložena kot dokazila o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) potrdila hrvaških carinskih organov (na str. 9 izpodbijane odločbe), ki naj bi glede na določbe 2. odstavka 13. člena Odloka predstavljala potrdila v smislu b) točke, ki pa so nepopolna oz. neustrezna, saj ne potrjujejo v celoti pogojev, pod katerimi so bili izdelki zadržani v državi tranzita oz. skladiščenja. Tožena stranka ugotavlja, da potrdila ne izkazujejo dneva in kraja vstopa v državo tranzita in skladiščenja v Hrvaško, nanašajo se samo na carinski nadzor v času skladiščenja blaga v CI D., kraj Ž., Hrvaška, ter za čas tranzita na relaciji od omenjene CI do Slovenije oz. mejnega prehoda C., ne pa tudi kdaj in kje je blago, ki naj bi bilo odpremljeno iz Italije, Avstrije, Nemčije oz. Francije, vstopilo v državo tranzita in skladiščenja Hrvaško ter ostalo vso pot pod nadzorom carinskih organov kot ena sama nedeljena pošiljka, na kateri niso bili opravljeni drugi postopki, razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja ali postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju. Po mnenju tožene stranke dejstvo, da je bilo blago uvoženo iz Italije, Avstrije, Nemčije oz. Francije kot članic ES in nato preko Hrvaške v Slovenijo še ne pomeni, da je blago iz tega razloga avtomatično deležno preferencialne obravnave, saj je potrebno dokazati, da gre za izdelke, ki izpolnjujejo zahteve Odloka in v primeru tranzita čez druge države pogoje tega tranzita glede carinskega nadzora kot tudi pogoja ene same nedeljene pošiljke. Tožena stranka kot nesporno ugotavlja, da listine ne predstavljajo spremljajočih dokumentov, ki bi se v smislu določb Odloka uporabljale za namene dokazovanja preferencialne obravnave in tudi izjave na računih o državi porekla ne vplivajo na drugačno odločitev, saj za ugodnosti za izdelke s poreklom iz Skupnosti pri uvozu v Slovenijo veljajo samo ob predložitvi ustreznih dokazil o poreklu ter v konkretnem primeru še dokazilom glede neposrednih pošiljk. Tožnikovo zahtevo o postavitvi izvedenca glede ugotovitve porekla blaga zavrača, ker se o verodostojnosti dokazila o poreklu lahko izjasni kdor ga je izdal in ga ima evidentiranega v svojih evidencah, torej bi tudi izvedenec v Sloveniji moral poiskati podatke pri tistem, ki je tako listino izdal, torej pri B.B.B.. Ker pa izjave na računih, kot dokazilo o poreklu, v obravnavanem primeru niso razlog za zavrnitev upravičenosti za preferencialno obravnavo, tožena stranka takšen predlog zavrača. Odločitev o stroških utemelji s 116. členom ZUP.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Navaja enake razloge kot v pritožbi. Sklicuje se, da je predložil izjavo, da je predmetno blago iz ES, ki je resnična in pravilna. Sam carinski organ pa je ugotovil, da je tožnik deklarantu predložil vse listine ter ostaja edino vprašanje, ali vsebuje izjava pravilne oz. resnične podatke. Tožniku izjava carinskih organov Velike Britanije ni bila dana na vpogled, gre za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), česar tudi tožena stranka ni sanirala. Drži, da blago ozemlja Velike Britanije ni prešlo, ter je mogoče zaključiti, da zato carinski organi Velike Britanije niso mogli potrditi upravičenosti izjave o poreklu in drži, da je bilo blago izdobavljeno direktno iz Francije in Italije naprej v Hrvaško in nato v Slovenijo. Proizvajalci uvoženega blaga imajo centralna skladišča za države Vzhodne Evrope na Dunaju in Münchnu, in je blago brez dvoma porekla iz ES. B.B.B. d.o.o., kraj Ž., Hrvaška, je kot trgovski zastopnik naročil blago pri podjetju B.B.B. Velika Britanija, ki je kupec blaga, ker ima sklenjene ekskluzivne distribucijske pogodbe s proizvajalci v ES. Blago je izročeno iz skladišč za Vzhodno Evropo in pripeljano v prosto carinsko cono D. v Ž. Blago, ki je namenjeno tožniku je pod carinskim nadzorom in gre naprej v Republiko Slovenijo. Glede na firme dobaviteljev - gre za sloveče vrhunske blagovne znamke podjetij, ki pripadajo ES in bi bila kakršnakoli nepravilnost v smislu porekla blaga takoj tudi sankcionirana z odpovedjo distribucijske pogodbe. Hrvaški carinski organi so izdali v vsakem obravnavanem primeru potrdilo o direktni pošiljki iz proste cone v Ž. (PCC) v Republiko Slovenijo in potrdili, da je bilo blago pod carinskim nadzorom. Vsa potrdila so bila predložena prvostopnemu organu. Edini razlog, da gre blago skozi PCC v Ž. je dejstvo, da so količine majhne in se transport iz skladišča dobaviteljev organizira tako, da se prepelje blago za celotni prej navedeni trg skupaj, ter iz PCC naprej v posamezne države. Sklicuje se na vzorčni primer potrdila, ki vsebuje vse potrebne podatku podatke o blagu, fakturo, dobavitelja ipd, ter da je pod nadzorom carinskih organov, prevozno sredstvo in datumi razkladanja ipd. Tožnik ima interes dokazovati, da je priložena izjava o poreklu blaga na računu pravilna in da blago izpolnjuje pogoje za pridobitev preferencialnega statusa v skladu s Protokolom 4. Strinja se, da ni mogoče razširjene uporabe izidov preverjanja uporabljati v tem postopku, kar ni v skladu z 32. členom Odloka, ne strinja pa se s stališčem tožene stranke, da potrdila hrvaškega carinskega organa ne predstavljajo potrdil v smislu b) točke 13. člena Odloka. Potrdila carinskega organa Republike Hrvaške so bila na voljo carinskemu organu v Republiki Sloveniji ob vstopu blaga in bi že takrat carinski organ moral navesti, katera dokazila ne izpolnjujejo določb 21. in 13. člena Odloka. Po mnenju tožene stranke pa to sedaj ne more biti razlog za obnovo upravnega postopka. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po 62. členu CZ lahko carinski organ po svoji lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preveri deklaracijo tudi po prepustitvi blaga do poteka rokov iz 9. člena CZ in če naknadno preverjanje pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organi sprejmejo potrebne ukrepe, da uredijo nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so jim na razpolago. Na navedeni pravni podlagi je carinski organ v okviru roka iz 9. člena CZ naknadno preveril pravilnost uporabe preferencialne carinske stopnje ter v tem smislu kontroliral izjave na računih, ali je blago po poreklu iz ES oz. EFTE ter dokazila o neposredni pošiljki preko države tranzita in skladiščenja (Hrvaške) v smislu Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, zato sodišče zavrača očitek tožnika, da ni podlage za naknaden obračun. Sodišče se strinja, da ima po 154. členu CZ carinski organ pravico, da izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če izve oz. ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg (točka a 1. odstavka 154. člena CZ). Tožena stranka se sklicuje tudi na b) točko 1. odstavka 146. členu CZ, po kateri nastane carinski dolg pri uvozu blaga tudi zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga, ko ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazil (ki jih je po navedenem Odloku treba predložiti carinskim organom države uvoznice). Po mnenju sodišča presoja tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo preferencialnih pravil o poreklu blaga po 13. členu Odloka nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju oz. je ta vsaj preuranjena. Tožena stranka je v pritožbenem postopku kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga, navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka, saj po njenem navedena potrdila (stran 9 izpodbijane odločbe) ne izkazujejo kdaj in kje je blago, ki naj bi odpremljeno iz Italije, Avstrije, Nemčije oz. Francije vstopilo v državo tranzita in skladiščenja Hrvaške in ostalo vso pot pod nadzorom carinskih organov kot ena sama nedeljena pošiljka, na kateri niso bili opravljeni drugi postopki razen raztovarjanja, ponovnega natovarjanja ali postopki za ohranitev blaga v dobrem stanju, kot je to določeno v 1. odstavek 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Zato sodišče ugotavlja, da kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP).

Sodišče opozarja, da je po 2. odstavku 13. člena Odloka kot dokazilo za izpolnjevanje pogojev za preferencialno obravnavo dopuščen tudi katerikoli drugi dokument, ki dokazuje pogoje, ki se predvidevajo, da bi se lahko blago preferencialno obravnavalo (točka c). Kolikor tožena stranka tožniku očita, da so dokazila nepopolna, bi morala v posebnem ugotovitvenem postopku tožniku omogočiti, da predloži tudi druge dokumente in dokazila, s katerimi izkazuje svoje trditve in tožniku tudi omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne za odločitev. Potrdilo, ki ga je treba predložiti carinskim organom države uvoznice, ki ga izda carinski organ države tranzita, ki služi kot dokazilo mora po točki b) drugega odstavka 13. člena Odloka, vsebovati natančen opis izdelkov, navajati datume raztovarjanja in ponovnega natovarjanja izdelkov in če ustreza, imena ladij ali drugih uporabljenih prevoznih sredstev in potrjevati pogoje, pod katerimi so bili izdelki zadržani v državi tranzita. Potrdila o neposrednih prevozih, ki se nahajajo v upravnih spisih in ki so (vsaj večina) potrjena s strani izstopnega carinskega organa - Carinarnice Ž., CI C., vsebujejo opis blaga in fakturo z navedbo, pri kateri vhodni carinski izpostavi je blago prijavljeno (pretežno pri CI D. Carinarnice Ž.), prevozno sredstvo in državo odpreme (pretežno Italija, Francija), datum raztovarjanja in ponovnega natovarjanja blaga, lastništvo blaga ter potrjuje, da je bilo blago v tranzitu preko carinskega področja Republike Hrvaške in da je bilo pod carinskih nadzorom do izstopa iz Republike Hrvaške preko navedene CI C. ali v nekaterih primerih v PCC. Takšno potrdilo ima po mnenju sodišča potrebne sestavine po b) točki 2. odstavka 13. člena Odloka in so iz njih razvidni tudi pogoji, pod katerimi so bili izdelki zadržani v državi tranzita. Tožena stranka sicer v nekaterih primerih navaja konkretne pomanjkljivosti in neskladnosti, ki so tudi po mnenju sodišča utemeljene, ki pa se nanašajo na konkretna potrdila in pomanjkljivosti, kar bo treba v ponovnem postopku posebej ugotoviti in pojasniti razloge, s tem, da je treba tožniku dopustiti, da v skladu s 13. členom Odloka dokaže neposreden prevoz tudi z drugimi dokumenti, ki to dokazujejo.

Tožena stranka je kot razlog naknadnega obračuna carinskega dolga navedla neizpolnjevanje 13. člena Odloka glede dokazovanja preferencialnega obravnavanja blaga v zvezi z dokazovanjem neposrednega prevoza. Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Glede preverjanja dokazil o poreklu v smislu 32. člena Odloka, po katerem se dokazila o poreklu naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo v pristnost iz teh dokumentov, statusu porekla zadevnih izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega Odloka, se je tožena stranka strinjala s stališčem prvostopnega organa, da gre za upravičen dvom o pristnosti dokazil o poreklu. Tožena stranka pa bo v ponovnem postopku morala dvom v dokazila o poreklu obrazložiti in pojasniti svoje stališče, v kolikor izjave na računih oceni za neveljavne oz. zavrne upravičenost za preferencialno obravnavo, saj tudi po mnenju sodišča zgolj nemožnost preveritve izjav na računih, ki jih je izdala družba B.B.B., ki sloni na ugotovitvi britanskih carinskih organov z dne 25. 8. 1999, ki se ne nanašajo na obravnavane zadeve, ne zadošča, da se sporne izjave štejejo kot neveljavne.

Po povedanem je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar ima za posledico nepravilno uporabo materialnega prava ter je zato izpodbijana odločba nezakonita.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka istega člena.

Po 163. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, dalje ZPP-UPB2) sodišče odloči o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tožnik je v predlogu navedel, da zahteva vse nastale stroške, ni pa jih opredelil oz. ni navedel, za katere stroške zahteva povračilo, zato je sodišče njegov predlog za povrnitev stroškov postopka kot neopredeljenega zavrnilo. Določbe ZPP-UPB2 se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.