Jedro

Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine lahko stori tudi tisti, ki je nezmožen dajati preživnino za osebo, ki jo je dolžan preživljati, vendar ne v celoti, ampak le deloma, pa se izmika plačevanju tudi delu preživnine, ki bi jo lahko dajal.

Izrek

Pritožbi obd. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu določena kazen zniža na 3 (tri) mesece zapora, rok za plačilo zaostale preživnine pa podaljša na 10 (deset) mesecev, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obd. spoznan za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 1. odstavku 98. člena KZ RS in mu je bila zanj izrečena pogojna obsodba, v njej pa določen kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 leti, naložen pa mu je bil tudi poseben pogoj, da je dolžan v roku 5 mesecev zakoniti zastopnici plačati vso zaostalo preživnino, redno pa plačevati tekočo. Sodišče je obdolžencu v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženec in predlagal, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu določeni rok za plačilo zaostale preživnine podaljša. Pritožba obdolženca je deloma utemeljena.

Dejansko stanje je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo. Kot neizpodbito ostaja, da obdolženec v obdobju od izgube redne zaposlitve (12.1.1992) iz naslova preživnine ni plačal ničesar, čeprav je v tem času na podlagi tožbe za znižanje preživnine s sodno poravnavo dosegel, da mu je bila preživnina znižana na 1.500,00 SIT mesečno. Obdolženec je bil v navedenem času res razen enega meseca brez zaposlitve in je prejemal samo denarno nadomestilo oziroma pomoč, vendar pa po lastni izjavi dela priložnostno in bi lahko vsaj občasno na račun preživnine plačeval manjše zneske, pa tega noče storiti, ker mu mati oškodovanke ne dovoljuje stikov z otrokom.

Prvostopno sodišče zato utemeljeno ugotavlja, da v tem primeru ne gre le za nezmožnost plačevanja preživnine, ampak za izmikanje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožbo obdolženca v kolikor izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi s krivdo ni utemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti v skladu z določilom čl. 384 ZKP.

Utemeljena pa je pritožba obdolženca glede kazenske sankcije v delu, v katerem je določen rok za plačilo zaostale preživnine 5 mesecev. Že po stališču prvostopne sodbe bi lahko obdolženec v določenem obdobju le deloma izpolnjeval preživninsko obveznost, trenutna obdolženčeva zaposlitev je le za določen čas, obdolženec je brez premoženja. Glede na navedeno je obdolžencu treba omogočiti, da bo lahko izpolnil poleg rednega plačevanja preživnine tudi naloženo obveznost plačila zaostale preživnine, zato pa mu je bilo treba določiti daljši rok, kot mu ga je določilo prvostopno sodišče.