Jedro

Pri štetju šestmesečnega zastaralnega roka je treba upoštevati določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR in tretjega odstavka 112. člena ZPP. Po navedeni določbi ZTPDR se tisti dan, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca, šteje kot prvi dan teka zastaralnega roka. Po navedeni določbi ZPP pa se rok, ki je določen po mesecih, izteče tistega dne, ki se po številki ujema z dnevom, ko je rok začel teči. Ker je rok začel teči 23.2., organ druge stopnje pa je o ugovoru delavca odločil 24.8., je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo je sklepe disciplinskih organov tožene stranke o izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja in odločilo, da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je zastaralo vodenje disciplinskega postopka, ki je določeno v tretjem odstavku 77. člena (pravilno: 67. člena) Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). J.A., ki je bil tudi pristojen organ za vložitev zahteve za začetek disciplinskega postopka, je izvedel za kršitev delovne obveznosti in storilca dne 23.2.1993. Šestmesečni rok za vodenje postopka se je torej iztekel 23.8.1993 (tretji odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP). Organ druge stopnje je o ugovoru odločil naslednjega dne. Vodenje disciplinskega postopka je torej zastaralo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka in konca teka zastaralnega roka. Ugotovilo je, da je bil J.A. direktor enote trženja tožene stranke in torej na podlagi 117. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZTPDR) pooblaščen za začetek disciplinskega postopka.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in potrdi odločitve disciplinskih organov tožene stranke.

Navajala je, da sodišče druge stopnje ni pravilno razlagalo določbi drugega odstavka 59. in prvega odstavka 61. člena ZTPDR o pristojnem organu za začetek in vodenje disciplinskega postopka. Statut tožene stranke kot najvišji splošni akt v 71. členu določa pristojnost direktorja za začetek disciplinskega postopka. Ker morajo biti vsi akti v skladu s statutom, torej tudi podjetniška kolektivna pogodba, je treba določbo 117. člena Kolektivne pogodbe razlagati v okviru navedene določbe statuta. Za uvedbo disciplinskega postopka je torej pooblaščen le direktor, ki tega pooblastila ni prenesel na druge organe.

Sklep o suspenzu dne 23.2.1993 ne pomeni začetka disciplinskega postopka. Disciplinski postopek je bil začet 2.3.1993, ko je pristojni organ vložil zahtevo za njegov začetek. Dokončna odločitev je bila sprejeta 23.8.1883, torej znotraj zastaralnega roka.

V prvi odločbi, ko je razveljavilo odločitve sodišča prve stopnje, je Višje delovno in socialno sodišče sprejelo drugačno stališče kot v izpodbijani sodbi.

Ravizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da navedena kršitev določb postopka ni podana in da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po prvem odstavku 61. člena ZTPDR se disciplinski postopek med drugim lahko začne tudi na zahtevo organa upravljanja, poslovodnega organa za kršitve obveznosti iz drugega odstavka 59. člena tega zakona, delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in drugih delavcev določenih s splošnim aktom. V tretjem odstavku 67. člena istega zakona je določeno, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. To določbo je treba razumeti in razlagati tako, da subjektivni šestmesečni rok začne teči tistega dne, ko je katerikoli organ, ki je pristojen za vložitev zahteve za začetek disciplinskega postopka, zvedel za kršitev in storilca. Drugačna razlaga, npr. taka, da navedeni rok teče za vsakega izmed pooblaščenih predlagateljev disciplinskega postopka posebej, bi bila v nasprotju z vsebino, smotrom in pravno naravo zastaralnih rokov v disciplinskem postopku, ki so namenjeni varstvu delavcev, ki so v disciplinskem postopku in ki jih je zato treba razlagati v njihovo korist. Prvi odstavek 117. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da se disciplinski postopek začne na zahtevo generalnega direktorja oziroma delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, delavskega sveta, družbenega pravobranilca in delavcev, ki vodijo in organizirajo delovni proces. V 9. alinei 71. člena statuta tožene stranke je določeno, da ima direktor pravico in dolžnost "opravljanja dejanj v disciplinskem postopku za katere je pooblaščen po zakonu in splošnih aktih". Ta določba, kot zmotno meni revident, ne določa, da je le direktor pristojen začeti disciplinski postopek, temveč le na splošno določa njegove pristojnosti za opravljanje dejanj v disciplinskem postopku, pooblastilo za opravljanje teh dejanj pa je določeno v zakonu in splošnem aktu, torej tudi v Kolektivni pogodbi. Zato navedena določba statuta po vsebini ni taka, da bi bil 177. člen Kolektivne pogodbe z njo v nasprotju, ker statut določa pooblastila direktorja na področju disciplinskega postopka, 177. člen Kolektivne pogodbe pa - ob direktorjevem pooblastilu za začetek disciplinskega postopka - tudi pooblastila drugih organov, da lahko vložijo zahtevo za začetek takega postopka. Ta določba je v skladu z navedenim 61. členom ZTPDR.

Zaradi tega revizijsko sodišče ne soglaša z navedbami v reviziji, da ni prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, ker je edino direktor pooblaščen tak postopek začeti in ker je zahtevo za začetek vložil šele 2.3.1993, kar bi naj, zaradi dneva odločanja drugostopnega organa (24.8.1993), pomenilo, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Odločilno za začetek teka zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka je, kdaj je vodja in organizator delovnega procesa (to je bil vršilec dolžnosti direktorja OE T.), torej pooblaščeni organ po prvem odstavku 117. člena Kolektivne pogodbe, izvedel za kršitev in storilca. Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, revizijsko sodišče pa je nanj vezano, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je to bilo 23.2.1993, organ druge stopnje pa je o ugovoru odločal 24.8.1993 (in ne 23. avgusta kot trdi revident, listina B 28), torej po izteku šestmesečnega zastaralnega roka. Pri štetju šestmesečnega zastaralnega roka je treba upoštevati določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR in tretjega odstavka 112. člena ZPP. Po navedeni določbi ZTPDR se tisti dan, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca (torej 23.2.1993) šteje kot prvi dan zastaralnega roka, po navedeni določbi ZPP pa se rok, ki je določen po mesecih, izteče tistega dne, ki se po svoji številki ujema z dnevom, ko je rok začel teči. Zastaralni rok se je torej iztekel 23.8.1993. Ker je bila seja Delavskega sveta tožene stranke 24.8.1993 (listina B 28), je torej vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Zaradi navedenih razlogov je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.