Jedro

Tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo tožbe zoper sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje-Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice, P06122-1212/2007-85 (24414) z dne 15. 4. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor 0612-130/2008/38-MB z dne 10. 12. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 3. 2. 2015 pri toženi stranki vložila prošnjo za dodelitev BPP. Navedla je, da v postopku ni bila nikoli seznanjena s predračunom, na katerem temelji sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe z dne 15. 4. 2014, ter da je predračun nepravilen, saj je znesek enormno visok. Prejema zelo skromno pokojnino v znesku cca. 472,00 EUR, drugega večjega premoženja pa nima.

Tožena stranka se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v 11. členu do 24. členu določa pogoje za dodelitev BPP. Ob upoštevanju slednjih tožena stranka ugotavlja, da tožničina prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Ugotavlja namreč, da je Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor Območne enote Celje-Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje objekta v sklepu z dne 15. 4. 2014 odločil, da mora tožnica v osmih dneh po vročitvi sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v višini 9.919,71 EUR, sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala. Iz navedenega sklepa med drugim še izhaja, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve in izvedbe izvršbe. Tožena stranka navaja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanašajo na izvršbo.

Ob upoštevanju slednjih tožena stranka meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe z dne 15. 4. 2014. Iz njegove obrazložitve namreč izhaja, da je organ prve stopnje tožnici izdal odločbo 21. 3. 2008, s katero je odločil, da mora v roku treh mesecev od vročitve odstraniti objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Tožnica je bila opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. Ker tožnica ni prostovoljno izpolnila svoje obveznosti, je bil izdan sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ter da v postopku izdaje omenjenega sklepa ni bilo kršitev pravil postopka. Iz navedenega sklepa izhaja tudi specifikacija predvidenih stroškov izvršbe. Zato zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, saj je zadeva očitno nerazumna in tožnica v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in napačno uporabila materialno pravo ter tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sklicuje se na to, da v postopku ni bila seznanjena s predračunom št. 21053 z dne 24. 5. 2013, na katerem temelji sklep z dne 15. 4. 2014. Iz navedenega razloga tožnica tudi ni mogla s strokovnjakom kot s svojim pomočnikom revidirati priglašenih stroškov po posameznih postavkah. Kljub temu pa je izrecno opozorila na neprimernost predračuna in navedla tudi svoje ugovore in pripombe, s čimer je uveljavljala, da je znesek stroškov odločno previsok, pa tudi neutemeljen. Opozarja na zmotnost stališča prvostopenjskega organa, da ni zavezan tožnico seznanjati s samim predračunom. To ne drži, tožnica pa meni, da realni stroški znašajo več kot polovico manj. Tožnica opozarja, da je bil sklep prvostopenjskega organa o založitvi stroškov že enkrat ugotovljen za nezakonitega, saj je bil odpravljen in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Zato je neutemeljena navedba tožene stranke, da tožba v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Toženi stranki tudi očita, da je prekoračila svoja pooblastila, saj se je spustila na področje odločanja o zadevi, za katero sploh ni pristojna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

V konkretnem primeru je tožnica zaprosila za BPP za vložitev tožbe zoper sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe. V tožbi uveljavlja, da v postopku ni bila seznanjena s predračunom, na podlagi katerega je določena višina teh stroškov ter meni, da je znesek teh stroškov enormno visok. Sodišče navedene tožbene ugovore zavrača. Tudi po presoji sodišča tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo tožbe zoper sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe z dne 15. 4. 2014. V zadevi namreč ni sporno, da je organ prve stopnje tožnici izdal odločbo z dne 21. 3. 2008, s katero je odločil, da mora v roku treh mesecev od vročitve odstraniti objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Pri tem je bila tožnica opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. Sklep o založitvi stroškov upravne izvršbe je bil tako izdan v izvršilnem postopku iz razloga, ker tožnica ni sama izpolnila naložene obveznosti. Višina predvidenih stroškov je v navedenem sklepu povzeta iz v postopku pridobljenega predračuna, zaradi česar tožničini ugovori, da ni mogla s strokovnjakom revidirati priglašenih stroškov, niso utemeljeni. Tožnici pa je bilo tudi pojasnjeno, da se bo o dejansko nastalih stroških izvedel obračun, o čemer bo izdan sklep. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da bo v primeru, če bo višina založenih sredstev višja od dejanskih stroškov, višek sredstev tožnici vrnjen. Glede na navedeno je tožena stranka v predmetni zadevi ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo za BPP zavrnila.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.