Jedro

Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.615,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2018 (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo 5.187,84 EUR in zamudne obresti od 29. 9. 2017 do 10. 12. 2018), je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati stroške za tožnika v znesku 4.357,28 EUR na račun sodišča prve stopnje in 7,70 EUR na račun tožnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Tožniku pa je naložilo, da je dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 2.412,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Odločilo je še, da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka v višini 23,75 % (točka V izreka).

2.Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje višino tožnikovega soprispevka ocenilo bistveno prenizko. Ocenjuje, da znaša ta vsaj 80 %. Kot je ugotovil izvedenec in tudi sodišče prve stopnje, sta bila primarna vzroka nezgode ta, da tožnik med vožnjo ni gledal v smeri vožnje in da se pred izvedbo manevra ni prepričal, ali je transportna pot prosta. Oba vzroka izvirata izključno iz sfere tožnika. Toženkina odsotnost seznanitve z Navodili za uporabo viličarja ni bistveno vplivala na nastanek nezgode. Vzdrževanje pogleda v smeri vožnje in preverbo prostosti poti je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega človeka. Meni, da je pretirana zahteva, da bi delodajalec moral za vsakodnevno in enostavno opravilo izdajati posebna navodila oziroma delavca za to posebej usposobiti. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik približno tri metre vozil na pamet in se zanašal na prej videno pot oziroma ni gledal v smeri vožnje. Tožnik bi moral pričakovati, da bo na poti tudi kdo drug. Že eno leto pred nezgodo je namreč opravljal to delo in je bil seznanjen z vsemi okoliščinami. S tem, ko ni gledal v smeri vožnje in se ni prepričal, ali je transportna pot prosta, je bistveno prispeval k nastanku škodnega dogodka, zato je 40 % soprispevek prenizek. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih mora toženka plačati na račun sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel s 23,75 % zahtevka, vendar pa tega nato ni upoštevalo in je toženki v III. točki izreka sodbe naložilo plačilo vseh tožnikovih stroškov in ne le sorazmernega dela.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v posledici poškodbe pri delu. Ugotovilo je, da je toženka krivdno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo, ker ga ni seznanila z Navodili proizvajalca za uporabo viličarja in ga ni ustrezno usposobila za varno upravljanje z ročnim viličarjem ter ni izvajala učinkovitega nadzora nad njegovim delom, s čimer je kršila določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme; zaradi opustitve navedenega dolžnega ravnanja je tožniku nastala škoda (poškodba stopala). Ugotovilo je tudi, da je k nastanku škode soprispeval tudi tožnik s svojim neskrbnim ravnanjem (171. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 185. členom OZ), ker se ni zadosti prepričal, ali je transportna pot res prosta, saj je, ko je šel vzvratno, na transportno pot le bežno pogledal. Presodilo je, da znaša tožnikov soprispevek 40 %.

5.Pritožbeno sodišče odločitev o tožnikovem 40 % soprispevku sprejema kot pravilno. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil primarni vzrok za škodni dogodek dejstvo, da tožnik med vožnjo ni gledal v smeri vožnje in da ni preveril, če je transportna pot prosta. Vendar pa ne drži pritožbena navedba, da toženkina neseznanitev tožnika z Navodili proizvajalca za uporabo viličarja ni bistveno vplivala na nastanek nezgode. Iz teh Navodil, s katerimi toženka tožnika ni seznanila, namreč izhaja, da mora delavec gledati v smeri vožnje in imeti vedno pregled nad potjo, po kateri vozi. Tožnik tudi ni bil seznanjen, da ni bilo nujno, da vozi viličarja vzvratno. Tožnik je bil namreč prepričan, da je moral potem, ko je odložil paleto, zapeljati po poti vzvratno in da dela na drug način ne more opraviti, zato tudi ni mogel ves čas gledati v smeri vožnje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnikov način dela napačen, saj je bilo ročnega viličarja mogoče hkrati upravljati v obe smeri. Tožnikov napačen način dela pa je bil posledica prav toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. A kot rečeno, je bila prav vzvratna vožnja oziroma napačen način dela in s tem nemožnost stalnega gledanja v smeri vožnje posledica toženkine opustitve seznanitve tožnika z navodili za varno delo in opustitve njenega nadzora. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je večja odgovornost za nastalo škodo na toženki. Njeno pritožbeno zavzemanje za nižji delež njene odgovornosti je tako neutemeljeno.

6.Sodišče prve stopnje je v 8., 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno navedlo pravno podlago (določila ZVZD-1 in Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), ki določa, da mora delodajalec delavce usposobiti za pravilno in varno delo ter mu dati s tem v zvezi navodila. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da gre za pretirano zahtevo.

7.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da je tožnik v postopku uspel s 23,75 % zahtevka, zato je upravičen do povračila v sodbi navedenih odvetniških stroškov (za sestavo vlog in zastopanje na narokih), ki skupaj znašajo 3.216,48 EUR, glede na 23,75 % uspeh pa 763,91 EUR. Glede stroškov izvedencev in prič v skupnem znesku 3.593,37 EUR pa je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) odločilo, da jih je dolžna povrniti toženka v celoti. Skupaj je tako toženka dolžna povrniti za tožnika stroške v znesku 4.357,28 EUR (763,91 EUR + 3.593,37 EUR), kar je jasno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je torej pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo, da je tožnik v postopku uspel v višini 23,75 % zahtevka.

8.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ta določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

2Ti stroški bi namreč nastali v vsakem primeru, torej ne glede na višino postavljenega tožbenega zahtevka.