Jedro

Revizija je dovoljena, če je za to izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper prvostopno sodbo so revidenti (tožeča stranka) po odvetniku vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s 1., 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo njihovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.10.2006, v delu, ki se nanaša na pritožbo revidentov zoper sklep Upravne enote Žalec z dne 22.9.2003, o dovolitvi obnove postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Žalec z dne 26.6.1995, in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper sklep Upravne enote Žalec z dne 22.9.2003, s katerim je prvostopni organ ugodil predlogu Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Sklad), ki ga zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, in dovolil obnovo postopkov, končanih z delno odločbo Občine Ž. z dne 25.4.1994, ter delni odločbi Upravne enote Žalec z dne 29.5.1995 in z dne 26.6.1995, in sicer v obsegu, da se v postopek kot stranka pritegne predlagatelj obnove postopka – Sklad in se ugotovi dejansko stanje.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je za to izpolnjen eden od tam navedenih pogojev, pri čemer je trditveno in dokazno breme na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi.

V tem primeru se revidenti sicer sklicujejo na obstoj pogojev iz 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Teh pogojev pa po presoji Vrhovnega sodišča RS niso izkazali.

Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V tem primeru pa se ne odloča o pravici ali obveznosti tožeče stranke, izraženi v denarju, temveč le o pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove postopka denacionalizacije, pri čemer pa v izpodbijanem sklepu vrednost pravice do obnove postopka ni izražena v denarju.

Po odločbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidenti menijo, da je v tem primeru pomembno pravno vprašanje, ki odstopa od sodne prakse, opredelitev stranke glede na sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 290/98. V tem sklepu je bilo odločeno, da v denacionalizacijskem postopku vračanja kmetijskih zemljišč, prenesenih na Sklad, Republika Slovenija ni stranka in da Državno pravobranilstvo RS ni zakoniti zastopnik Sklada. V tem primeru pa je obnovo postopka predlagalo prav Državno pravobranilstvo RS kot zakoniti zastopnik Sklada, zato bi bilo treba ta predlog zavreči, ker ga je vložila oseba, ki za to nima pravice.

Da bi odločitev v obravnavanem primeru odstopala od sodne prakse vrhovnega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne drži. Revidenti se sklicujejo na sodno prakso vrhovnega sodišča, ki je veljala pred uveljavitvijo ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki se je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/908) začel uporabljati dne 7.11.1998. Glede na navedeno je sodna praksa glede tega vprašanja po uveljavitvi ZDen-B, glede na izrecno določbo 3. odstavka 15. člena ZDen-B (5. odstavek 60. člena ZDen – prečiščeno besedilo), neupoštevna. V tej določbi je namreč izrecno določeno, da v primerih, če se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, zastopa interese zavezane stranke Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. Kmetijska zemljišča in gozdovi, s katerimi v imenu in za račun Republike Slovenije gospodari Sklad, so v lasti Republike Slovenije (glej 2. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 91/07 – obv. razl.), torej je ona zavezanka za njihovo vračilo, torej glede teh zemljišč Republiko Slovenijo (in Sklad) v denacionalizacijskih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.

Tožeča stranka nadalje uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Dovolitev obnove postopka pa po presoji vrhovnega sodišča za stranko nima zelo hudih posledic, saj s sklepom o dovolitvi obnove postopka še ni poseženo v vsebino odločbe, katere postopek izdaje se obnavlja. Pravna posledica dovolitve obnove postopka je v skladu z 2. odstavkom 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zgolj ta, da tak sklep zadrži izvršitev odločbe, katere postopek izdaje se obnavlja. V tem primeru pa so bile odločbe, zoper katere se obnova dovoljuje, že izvršene.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Glede na to stroške revizijskega postopka trpijo revidenti sami.