Jedro

V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 5. 2015, bi triletni (subjektivni) zastaralni rok pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je tožniku škoda nastala šele 20. 5. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 7.270,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe), tožencu pa je dolžan v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v znesku 672,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da je že v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. Pd 527/2012 navedel, da mu je toženec leta 2009 z namernimi napakami in nevestnim delom pri gradnji stanovanjske hiše v A. povzročil škodo v višini približno 9.000,00 EUR. Naročnik mu namreč zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti gradnje ni priznal končnega obračuna v tem znesku. Navaja, da toženec tudi leta 2010 teh napak ni odpravil, kar dokazuje s priloženimi fotografijami. Uveljavlja, da mu škoda ni nastala 10. 5. 2010, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč šele 20. 5. 2010, ko je v plačilo zapadel račun z dne 30. 4. 2010, ki ga naročnik ni plačal. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da zastaranje vtoževane terjatve ni bilo pretrgano z vložitvijo odgovora na tožbo v zadevi opr. št. Pd 527/2012. Pojasnjuje, da je v tem odgovoru na tožbo v pobot uveljavljal svojo terjatev do toženca (v tisti zadevi tožnika) v znesku 9.000,00 EUR, zato je nasprotno stališče sodišča prve stopnje napačno. Sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti povzelo in presojalo vsebine odgovora na tožbo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Med istima strankama je pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 527/2012 tekel individualni delovni spor, v katerem je B.B. (v obravnavani zadevi toženec) od C.C. s. p. - Splošno gradbeništvo (v obravnavani zadevi tožnik) zahteval plačilo regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 v skupnem znesku 983,51 EUR bruto. Dne 18. 5. 2015 je C.C. s. p. - Splošno gradbeništvo proti B.B. vložil nasprotno tožbo za plačilo odškodnine v znesku 7.270,24 EUR, na podlagi te pa je naslovno sodišče vodilo postopek in v obravnavanem individualnem delovnem sporu izdalo izpodbijano sodbo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožniku zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2009 za določen čas od 20. 4. 2009 do 19. 4. 2010 za izvajanje vseh gradbenih delovodskih del in montažo betonskih elementov in konstrukcij. Tožnik kot izvajalec je za naročnika D.D. (v nadaljevanju: naročnik) 3. 1. 2009 prevzel gradnjo stanovanjske hiše v A. Po zaključku del je naročnik objekt pregledal in ugotovil številne nepravilnosti, o čemer je ob prisotnosti tožnika in E.E. 10. 5. 2010 napravil zapisnik. Tožnik je naročniku za izdelavo fasade 30. 4. 2010 izstavil račun v znesku 7.888,21 EUR, ki je zapadel v plačilo 20. 5. 2010, naročnik pa tega računa zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ni plačal. Tožnik je zato v tem individualnem delovnem sporu od toženca zahteval plačilo odškodnine v znesku 7.270,24 EUR, njegovo odškodninsko odgovornost pa je utemeljeval z navedbami, da je bil kot gradbeni delovodja pri gradnji hiše v A. dolžan poskrbeti, da so bila dela opravljena strokovno in brez napak.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je toženčev ugovor zastaranja utemeljen, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik v pritožbi tej odločitvi nasprotuje z navedbami, da mu je škoda nastala šele 20. 5. 2010 in ne 10. 5. 2010, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar to za odločitev o utemeljenosti ugovora zastaranja niti ni bistveno. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) namreč odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 5. 2015, bi triletni (subjektivni) zastaralni rok pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je tožniku škoda nastala šele 20. 5. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je bilo zastaranje vtoževane terjatve pretrgano z ugovorom pobota, ki naj bi ga tožnik (v tisti zadevi toženec) podal v odgovoru na tožbo v individualnem delovnem sporu, vodenem pod opr. št. Pd 527/2012. Pritožbeno sodišče je namreč že v sklepu opr. št. Pdp 1090/2015 z dne 19. 5. 2016, s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora,1 zavzelo stališče, da tožnik v odgovoru na tožbo pobotnega ugovora ni podal. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da v obrazložitvi sodbe ni povzelo celotne vsebine njegovega odgovora na pritožbo v zadevi opr. št. Pd 527/2012, s čimer naj bi storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče namreč v obrazložitvi sodbe ni dolžno povzemati celotne vsebine dokumentacije v spisu, temveč se je dolžno opredeliti do vseh bistvenih navedb in dokazov strank, za svojo odločitev pa navesti prepričljive in jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo svojo odločitev o (ne)obstoju pobotnega ugovora, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 C.C. s. p. je na naroku za glavno obravnavo 29. 5. 2015 v zadevi opr. št. Pd 527/2012 podal pobotni ugovor, ki je bil enak zahtevku po nasprotni tožbi, vloženi dne 18. 5. 2015, zato ga je sodišče prve stopnje zaradi litispendence zavrglo.