Jedro

V konkretnem primeru iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni jasno, kdo je kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, niti ni ustrezno pojasnjeno, na kakšen način je tožnik opravil očitano kršitev prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1. Zaradi navedenega drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.

Poleg navedenega tožnik utemeljeno opozarja na določilo 1. alineje prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1, ki v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona, v delu, ki se nanaša na pravne osebe, podeljuje pristojnost za vodenje in odločanje tržnemu inšpektoratu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločbi Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-903/2018-1 z dne 7. 3. 2018 in Ministrstva za finance DT-499-21- 94/2018-2 z dne 1. 3. 2019 odpravita ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) posamezniku A.A., ki je dne 1. 2. 2018, na lokaciji AC A2 Obrežje – vstopni terminal, opravljal delo voznika tovornega vozila pri delodajalcu B. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik), ki ga je kot državljana tretje države nezakonito zaposlil, prepovedala opravljanje dela pri tem delodajalcu (tč. 1 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (tč. 2 izreka). Stranki nista priglasili stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali organu, bremenijo organ (tč. 3 izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe med drugim izhaja, da je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da je A.A. dne 1. 2. 2018, ob 10.30 uri opravljal delo voznika tovornega vozila v imenu, za račun, v korist in z delovnimi sredstvi tožnika kot delodajalca, brez pravne podlage, brez prijave v obvezno socialno zavarovanje in brez delovnega dovoljenja, pri čemer je bil v tovornem vozilu kot sovoznik prisoten C.C., ki je redno zaposlen pri tožniku. A.A. je v postopku izjavil, da mu je D.D. iz izpostave Kraljevo rekel, da lahko opravi poskusno vožnjo ter da ga bodo v roku enega tedna prijavili, če bodo zadovoljni z njegovim delom. Iz odgovora tožnika v zvezi s prejetim zapisnikom o opravljenem nadzoru glede zaposlovanja na črno izhaja, da A.A. pri tožniku ni bil zaposlen, niti ni zanj opravljal nobenega dela, temveč se je le zanimal za delo voznika, zaradi česar ga je C.C. kot sopotnika odpeljal na navedeno vožnjo, pri čemer je C.C. med vožnjo dne 1. 2. 2018 obšla nenadna slabost, zaradi česar z vožnjo ni mogel nadaljevati. C.C. ni želel, da bi s prevozom prišlo do zamude, zato je za nadaljnjo vožnjo zaprosil A.A.. Davčni organ ugotavlja, da je delo voznika tovornega vozila v obravnavanem primeru opravljal A.A. in zaključuje, da gre v obravnavanem primeru za kršitev 6. alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1). Ob sklicevanju na drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1 je prvostopenjski organ A.A. prepovedal opravljanje dela pri tem delodajalcu.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi ugodil tako, da je izrek prvostopenjske odločbe spremenil tako, da je tujemu državljanu A.A., ki je 1. 2. 2018, na lokaciji AC A2 Obrežje – vstopni terminal, opravljal delo voznika tovornega vozila pri tožniku kot delodajalcu, prepovedal opravljanje dela, v ostalem je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni kršil 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, ker bi nezakonito zaposlil državljana tretje države kot voznika tovornega vozila, temveč je kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, saj je pri tožniku zaposleni voznik omogočil delo na črno A.A.. Navaja tudi, da je tožnik v pritožbi predlagal zaslišanje E.E., C.C. in A.A., pri čemer ni navedel, kaj bi navedene priče povedale v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar je njegova zahteva neutemeljena. Povzema tudi, da je bil A.A. poučen o pravici do uporabe jezika ter da je bil z ugotovitvami v postopku seznanjen v svojem jeziku s strani uradne osebe davčnega organa.

4. Tožnik zoper uvodoma navedeni odločbi vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da je bil dne 1. 2. 2018 s strani tožnika za izvedbo prevoza s tovornim vozilom zadolžen in pooblaščen zgolj C.C., ki mu je bilo večkrat podano navodilo, da lahko s tovornimi vozili tožnika upravljajo le pri tožniku zaposlene osebe. Po podatkih C.C. se je A.A. zanimal za delo pri tožniku, zaradi česar ga je C.C. kot sopotnika odpeljal na navedeno vožnjo. C.C. je zaradi slabosti za nadaljnjo vožnjo samovoljno zaprosil A.A.. Slednji ni razumel izvedenega postopka, saj ne govori slovenskega jezika, tolmača za srbski jezik pa mu davčni organ ni omogočil. V trenutku zaustavitve tovornega vozila je vozilo upravljal C.C., ki je želel, da se postopek izvede z njim. Nobena od odgovornih oseb tožnika A.A. ni dala navodila za opravo kakršnegakoli dela, niti mu ni omogočila izvajanja kakršnegakoli dela. A.A. je izvajal vožnjo tovornega vozila tožnika izključno zaradi samovoljne odločitve pri tožniku zaposlenega C.C.. Dejansko stanje je kljub ugotovitvam drugostopenjskega organa ostalo zmotno ugotovljeno, saj slednji navaja, da je tožnik A.A. omogočil delo na črno. Predlaga zaslišanje direktorja tožnika E.E., C.C. in A.A.. Navaja, da ni kršil prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1. Ob tem se sklicuje na 19. člen ZPDZC-1 in navaja, da za kršitev določb 4. člena ZPDZC-1 slednji ne predvideva izreka prepovedi opravljanja dejavnosti ali dela na črno posamezniku. Navaja, da za izrek prepovedi opravljanja dela tujemu državljanu ne obstoji pravna podlaga. Zatrjuje tudi bistvene kršitve določb postopka, in sicer kršitev načela materialne resnice, načela zaslišanja stranke, kršitev določb o uporabi jezika v postopku in nemožnost preizkusa odločbe. Zaslišanje E.E. je bilo predlagano že v podani izjavi slednjega, ki jo je organ druge stopnje spregledal in iz katere je izhajalo, o čem bi slednji izpovedal. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na sedmi odstavek 62. člena ZUP, po katerem imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, ter na 198. člen ZUP, po katerem se za tolmače smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za izvedence. Navaja, da v postopku ni bilo izkazano, da je uradna oseba davčnega organa tolmačka za tuj jezik, niti ni bila A.A. dana možnost podaje izjave o tem, kdo naj bo v predmetni zadevi tolmač, ter se pri tem sklicuje na drugi in tretji odstavek 190. člena ZUP, po katerem se za izvedence določijo osebe, ki imajo strokovno znanje, pri čemer mora imeti stranka možnost izjave glede osebe, ki se določi za izvedenca. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Nadalje navaja, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, kdo naj bi A.A. omogočil delo na črno, zaradi česar odločbe organa druge stopnje ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zatrjuje tudi, da je na podlagi 2. alineje 18. člena ZPDZC-1 organ, pristojen za carino, pristojen za vodenje in odločanje v primeru kršitev določb 4. člena navedenega zakona le v delu, ki se nanaša na posameznike. Če bi A.A. delo na črno omogočil tožnik, bi bil za vodenje postopka pristojen tržni inšpektorat. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 237. člen ZUP s strani prvostopenjskega organa in kršitev 250. člena ZUP s strani drugostopenjskega organa. Navaja, da je prvostopenjski organ neustrezno uporabil prosti preudarek glede predlaganih zaslišanj. Podana obrazložitev v izpodbijani odločbi ne zadosti ustreznosti obrazložitve. Sklicuje se na določilo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, ki nalaga sodišču, da preveri morebitno nezakonitost izdanega akta iz razlogov prekoračitve meje prostega preudarka. Sklicuje se tudi na načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS ter na enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Skladno s prvim odstavkom 4. člena ZPDZC-1 je prepovedano omogočanje dela na črno, za kar šteje dejanje, s katerim delodajalec ali posameznik omogoči opravljanje dela na črno eni ali več osebam, za katere ve, da opravljajo delo na črno. Po 1. alineji prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1 v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na pravne osebe, nadzoruje, odkriva, vodi postopek in odloča o prekršku v postopku inšpektorat, pristojen za trg. Po 2. alineji prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1 pa v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na posameznike, nadzoruje, odkriva, vodi postopek in odloča v postopku o prekršku organ, pristojen za carino. V prvih treh odstavkih 19. člena ZPDZC-1 je določeno, v katerih primerih lahko pristojen organ iz 18. člena ZPDZC-1 prepove opravljanje dela, in sicer v primeru kršitve 3. in 5. člena ZPDZC-1 (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1) ter ob sumu zaposlitve na črno (tretji odstavek 19. člena ZPDZC-1 ).

8. Iz 1. točke izreka odločbe drugostopenjskega organa med drugim izhaja, da se A.A., ki je 1. 2. 2018 opravljal delo voznika tovornega vozila pri delodajalcu (tožniku), prepoveduje opravljanje dela. Iz povzetka razlogov navedene odločbe med drugim izhaja, da naj bi tožnik kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, ker je pri njemu zaposleni voznik omogočil delo na črno A.A.. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik oziroma pri njemu zaposleni delavec C.C. kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1. Navedeno po sodni presoji pomeni, da v konkretnem primeru iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni jasno, kdo je kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, niti ni ustrezno pojasnjeno, na kakšen način je tožnik opravil očitano kršitev prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1. Zaradi navedenega drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.

9. Poleg navedenega tožnik utemeljeno opozarja na določilo 1. alineje prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1, ki v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona, v delu, ki se nanaša na pravne osebe, podeljuje pristojnost za vodenje in odločanje tržnemu inšpektoratu. Skladno z 250. členom ZUP bi moral pritožbeni organ v primeru, da bi ugotovil kršitev prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1 s strani tožnika kot pravne osebe, odpraviti prvostopenjski akt ter poslati zadevo v reševanje pristojnemu organu. Kolikor pa je temu tako, je drugostopenjsko odločbo izdal stvarno nepristojen organ, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Tožnik tudi utemeljeno izpostavlja, da določilo 19. člena ZPDZC-1 za primer ugotovljene kršitve 4. člena ZPDZC-1 sploh ne predvideva izreka prepovedi opravljanja dela posamezniku, kar pomeni, da za izdajo izpodbijane odločbe v primeru ugotovljene kršitve 4. člena ZPDZC-1 ni pravne podlage.

11. Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni jasno, kdo je A.A. omogočil opravljanje dela pri tožniku, niti ni jasno ali je tožnik vedel, da bo A.A. opravljal delo zanj. Po sodni presoji se davčna organa prve in druge stopnje v izpodbijanih odločbah tudi nista opredelila do izjave A.A., da opravlja poskusno delo ter da ga bodo prijavili, v kolikor bodo z njegovim delom zadovoljni.

12. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani odločbi (v skladu s tožbenim predlogom tožnika) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, da po dopolnitvi ugotovitvenega postopka ponovno odloči skladno s pravnim mnenjem te sodbe.

13. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani odločbi odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in je tožnika pretežni del postopka (tj. zlasti ob vložitvi tožbe) zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.