Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik prošnjo za BPP vložil dne 14. 1. 2015, in sicer po tem, ko je predhodno že sam vložil predlog za obnovo postopka, ne da bi ga pri tem zastopal posebej kvalificiran pooblaščenec in brez izkazanega opravljenega PDI. Ob upoštevanju 24. člena ZBPP je tožnikova prošnja neutemeljena, saj nima verjetnih izgledov za uspeh, saj bo po vsej verjetnosti tožnikov predlog, ki ga ni vložil kvalificiran pooblaščenec, sodišče glede na odločitve v takih in podobnih primerih kot nedovoljenega zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 14. 1. 2015, ki jo je prejela 23. 1. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer smiselno za pravno zastopanje v zvezi s predlogom za obnovo postopka v individualnem delovnem sporu, ki se je na zunanjem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju DSSL) v Brežicah obravnaval pod št. Pd 83/2012. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka po vpogledu predmetnega sodnega spisa ugotovila, da je tožnik sam že vložil predlog za obnovo postopka dne 14. 1. 2015. Vendar pa, ker glede na določilo 3. odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kamor se uvršča tudi obnova postopka, lahko stranka pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, bo glede na uveljavljeno sodno prakso, sodišče omenjeni predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil sam tožnik, kot nedovoljenega zavrglo. Zato ob upoštevanju 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožena stranka zaključuje, da je tožnikova prošnja neutemeljena, saj nima verjetnih izgledov za uspeh, saj bo po vsej verjetnosti tožnikov predlog, ki ga ni vložil kvalificiran pooblaščenec, sodišče glede na odločitve v takih in podobnih primerih kot nedovoljenega zavrglo. Pri tem še dodaja, da tožnik uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 394. člena ZPP, ker naj bi bil sodnik, ki je v navedeni zadevi predsedoval sodnemu senatu na prvi stopnji, zaposlen pri tedanji toženi stranki, za kar naj bi tožnik izvedel šele dne 16. 12. 2014 iz časopisnega članka z dne 20. 9. 2014; le-to ob upoštevanju roka iz 1. točke 1. odstavka 396. člena ZPP pomeni, da bi moral biti predlog tožnika za obnovo postopka vložen en dan pred tem, ko ga je vložil tožnik, zato bi ga sodišče po vsej verjetnosti zavrglo tudi kot prepozno vloženega v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Ker tako za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) ni podan vsebinski pogoj, ki mora biti kumulativno podan hkrati s finančnim pogojem, slednjega tožena stranka ni dodatno še posebej ugotavljala.

Tožnik v tožbi z dne 4. 3. 2015, ki jo je po pozivu sodišča na podlagi 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) naknadno še dvakrat dopolnjeval z vlogama z dne 1. 4. 2015 in 28. 4. 2015, obširno pojasnjuje svoje razloge, zaradi katerih je po njegovem prepričanju utemeljen njegov predlog za obnovo postopka v zadevi, v zvezi s katero uveljavlja dodelitev bpp. Zato tudi meni, da je prav tako nepravilna, nezakonita in neustavna izpodbijana odločba, češ da ni izdana v skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP. Tožnik očita toženi stranki, da četudi ji je znano, da je tožnik že 7 let brez zaposlitve in od 1. 1. 2008 dalje vseskozi prejema denarno socialno pomoč ter da nima sredstev, da bi si sam zagotovil odvetnika, kljub temu ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev bpp po določilih 13. in 19. člena ZBPP, ampak je odločila zgolj na podlagi zaključka, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Tako po mnenju tožnika ni bilo upoštevano temeljno načelo materialne resnice, niti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila uporabljena preostala temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vključno z načelom zaslišanja stranke. Sodišču predlaga, da naj zaradi ekonomičnosti postopka združi v en postopek in skupno odločanje o predmetni tožbi zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo DSSL št. Bpp 53/2015 z dne 10. 2. 2015 in tudi o tožbi zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 43/2015 z dne 30. 1. 2015 ter ju v celoti obe odpravi in zadevo vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (v nadaljevanju DSSL) v ponovni postopek, oziroma podrejeno, da meritorno odloči o stvari ter obenem ugodi prošnji tožnika za oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču predložila predmetni upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem na navedbe tožnika v tožbi ne odgovarja, ker meni, da je tožba prepozno vložena po izteku tridesetdnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot prepozno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ob preizkusu procesnih predpostavk, na izkazanost katerih mora paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1), ugotavlja, da so v konkretnem primeru kumulativno podane vse v določilih 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 taksativno predpisane procesne predpostavke. Tako je nedvomno podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje v tem upravnem sporu v skladu s 1. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Prav tako pa je izkazana tudi procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 glede pravočasnosti vložene tožbe v zakonsko predpisanem tridesetdnevnem roku iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je bilo tožniku v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem dokumentu št. Bpp 53/2015 pošiljatelja DSSL v skladu s 87. členom ZUP, navedeno pisanje pa mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 11. 2. 2015. V tožbi, ki jo je prvotno vložil dne 4. 3. 2015 kot skupno tožbo tudi zoper odločbo Okrožnega sodišča v Krškem – organa za bpp št. 43/2014 z dne 30. 1. 2015, tožnik navedenih podatkov ne izpodbija oziroma glede teh podatkov ničesar ne navaja drugače. Ob spoznanju, da so kumulativno izpolnjene vse procesne predpostavke in da je nedvomno izkazana tudi aktivna in pasivna legitimacija strank ter pravni interes tožnika za tožbo, kakor tudi, da zoper izpodbijani upravni akt pritožba ni bila mogoča (7. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1) ter da v isti zadevi v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna odločba (8. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), kar je razvidno iz vpogleda podatkov sodnega vpisnika prispelih tožb, je sodišče prešlo na meritorno obravnavanje predmetne sporne zadeve, ker je ob upoštevanju 1. in 2. odstavka 42. člena ZUS-1 ugotovilo, da v obeh navedenih zadevah ne gre za isti, ampak za dva različna predmeta spora, ker gre za dva različna upravna akta, ki sta ju izdala dve različni toženi stranki, zato ni izpolnjen odločilen pogoj za združitev obeh navedenih sodnih postopkov, kakor predlaga tožnik, ker v navedenih zadevah ne gre za isti predmet spora (ampak za dva različna dokončna upravna akta, ki sta predmet presoje v posameznem upravnem sporu), niti ne gre za isti državni organ, kot izdajatelja izpodbijane odločbe.

Sodišče po vpogledu podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik v tožbi konkretizirano ne izpodbija ključnih pravno relevantnih ugotovitev, ki jih je v obrazložitvi izpostavila tožena stranka in nanje oprla sprejeto odločitev, in sicer, da je že sam tožnik – ne da bi za to pooblastil kvalificiranega pooblaščenca in ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI), vložil izredno pravno sredstvo - predlog za obnovo sodnega postopka v individualnem delovnem sporu Zunanjega oddelka DSSL v Brežicah št. Pd 83/2012, in sicer po izteku predpisanega zakonskega roka. Teh ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločba, tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija in glede teh ugotovitev konkretizirano ne navaja kakorkoli drugače. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik pa v tožbi ne ugovarja dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev.

Namen brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP, kot izhaja iz 1. člena ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Vendar navedeno ne pomeni, da je oseba, ki izpolnjuje z določili ZBPP predpisane finančne pogoje, že samo na podlagi te okoliščine upravičena do odobritve bpp. Zakonodajalec je namreč z določili 24. člena ZBPP obenem predpisal tudi pogoj, ki mora biti ob izpolnjevanju finančnega pogoja kumulativno podan, in sicer, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči (kot pogoji prav tako) upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (1. odstavek 24. člena ZBPP).

Po 3. odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost bpp za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi (v zvezi s katero uveljavlja svoj zahtevek za odobritev bpp), v kateri je tožnik, kot rečeno, predmetno prošnjo za bpp vložil dne 14. 1. 2015 in sicer po tem, ko je predhodno že sam vložil predlog za obnovo postopka, ne da bi ga pri tem zastopal posebej kvalificiran pooblaščenec in brez izkazanega opravljenega PDI, bi bila v takšni situaciji kakršnakoli drugačna odločitev tožene stranke tudi po mnenju sodišča nerazumna.

Sodišče se po povedanem strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih je za svojo odločitev pravilno ter skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa argumentirano navedla že tožena stranka in njenih razlogov v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zato ne ponavlja. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka, prav tako pa tudi ni ugotovilo drugih nepravilnosti, ki bi bile razlog za odpravo izpodbijane odločbe, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik je že po samem zakonu (ex lege) oproščen plačila sodnih taks, saj se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Zato sodišče o njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni dodatno še posebej odločalo.