Jedro

Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi razgovori s kandidatkami morali biti zvočno snemani. Iz petega odstavka 18. člena ZSS (ki za postopek imenovanja državnih tožilcev velja na podlagi 28. člena ZDT-1) izhaja, da mora biti o razgovorih s kandidati sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja ter da je priloga zapisnika prepis zvočnega snemanja razgovora.

Ker razgovori s kandidatkami - ki so bili, kar ni sporno, ena od metod za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje - niso bili zvočno snemani, je bilo s tem poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Tožnici je bila pravica do izjavljanja kršena, ker ji ni bilo omogočeno, da se seznani z verodostojnim zapisom vsebine razgovorov DTS s kandidatkami (prepis zvočnega posnetka) ter se zato ni mogla izjaviti o tem, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, ob tem ko so bili (med drugim) razgovori podlaga za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje, in ker na podane ugovore tudi ne more doseči vsebinsko polne kontrole (sodišča) nad izvedbo razgovorov kot metode, ki je bila uporabljena za ocenjevanje kandidatk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije št. 70101-9/2016 z dne 27. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju vlada) je z izpodbijano odločbo imenovala za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije A.A. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je na razpisano eno prosto mesto vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 84 z dne 6. 11. 2015, prijavilo pet kandidatk, ki so izpolnjevale razpisne pogoje. Po postopku, določenem v 31. do 33. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) je Državnotožilski svet (v nadaljevanju DTS) oblikoval dokončno mnenje z dne 7. 7. 2016, katerega obrazložitev je dopolnil na seji dne 24. 8. 2016, ter pri tem o dopolnitvi in potrditvi dokončnega mnenja z dne 7. 7. 2016 odločil z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov. V navedenem mnenju je DTS na prvo mesto za imenovanje na funkcijo vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije razvrstil kandidatko A.A. Na podlagi predloga ministra za pravosodje z dne 7. 10. 2016 za imenovanje A.A. za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije je vlada na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDT-1 z izpodbijano odločbo odločila o njenem imenovanju.

2. Tožnica vlaga tožbo kot neizbrana kandidatka. Navaja, da je v izpodbijani odločbi vlada ocenila, da je bil izbirni postopek pravilen ter je odločila, da za vrhovno državno tožilko imenuje kandidatko, ki jo je izbral DTS. Tožnica se z ugotovitvijo vlade, da je bil predhodni izbirni postopek, ki ga je vodil DTS, pravilen, ne strinja in meni, da je bil postopek nezakonit, posledično pa je po njenem mnenju nezakonit tudi posamični upravni akt o imenovanju, ki ga je izdala vlada. Dalje navaja, da je že v pripombah na mnenje DTS, ki ga je prejela 7. 6. 2016, zatrjevala nekatere kršitve pravil postopka. V pripombah je navajala, da Državnotožilski svet do postopka izbire ni sprejel meril in metod za preizkus strokovne usposobljenosti in drugih sposobnosti kandidatov, kot mu je to nalagal peti odstavek 32. člena ZDT-1; kljub temu je preizkus izvedel, k preizkusu pa sta pristopili le dve kandidatki, medtem ko se tožnica na povabilo ni odzvala, o čemer je DTS obvestila z obrazloženo vlogo z dne 19. 4. 2016, na katero pa se DTS ni odzval, nato pa je na svoji 58. seji pred začetkom razgovora s kandidatkami odločil, da se preizkus ne upošteva. Tožnica v nadaljevanju izpostavlja, da sestava DTS, kolikor se nanaša na državne tožilce, ki nimajo vodstvenih položajev, ne ustreza sestavi, predpisani v 97. členu ZDT-1. Tožnica dalje navaja, da razgovori s kandidatkami niso bili snemani, s čemer ni bila spoštovana določba 18. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v zvezi z 28. členom ZDT-1; po navedeni zakonski določbi mora biti o razgovorih sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja, priloga zapisnika pa je prepis zvočnega posnetka razgovora. Tožnica navaja, da je že v pripombah na mnenje DTS navedla, da je po pregledu zapisnika ugotovila, da v delu, ki se nanaša na zapis razgovora z njo, zapis ne ustreza dejansko povedanemu in ne zajema vsega povedanega. DTS pa je v dokončnem mnenju njeno pripombo zavrnil kot neutemeljeno. Vendar se tožnica, ker ni mogla preveriti dejanskih odgovorov na vprašanja kandidatom, ni mogla o teh dejstvih izjaviti, zaradi česar ji je kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Ker je posledično izostala tudi obrazložitev odločbe, je z navedenim podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, tožnici pa je poseženo še v pravice iz 14., 23. in 25. člena Ustave RS. Ker je glede na zaključni stavek v dokončnem mnenju DTS očitno, da je bila prav predstavitev in razgovor s kandidatkami odločilnega pomena pri ocenjevanju kandidatk po kriterijih, je tako izostanek zvočnega snemanja razgovorov ključnega pomena za preveritev zaključkov predhodnega postopka in izpodbijane odločbe.

Pri obravnavi kandidatk po kriteriju Delovnih sposobnosti in strokovnega znanja je DTS izhajal iz netočnega zapisa o zadevah, za katere je tožnica navedla, da jih obravnava, o njenem izobraževanju itd., pri primerjavi kandidatk je upošteval le vodstvene funkcije A.A., ni pa se opredelil do vodstvenih funkcij, ki so jih opravljale ostale kandidatke. Na razgovoru so bile podane tudi vrednostne ocene izbrane kandidatke o delu protikandidatk, kar ne sodi v postopek izbire. Tudi ko je DTS ocenjeval kandidatke po kriteriju Sposobnosti logičnega in analitičnega mišljenja, se je oprl na razgovor s kandidatkami; na razgovoru namreč temelji ocena izbrane kandidatke A.A.. Tudi pri obravnavi kandidatk po kriteriju Sposobnosti ustnega in pisnega izražanja je bil pomemben razgovor s kandidatkami; navedeno izhaja iz ocene po navedenem kriteriju izbrane kandidatke. Ko je ocenjeval izbrano kandidatko po kriteriju Opravljanje dodatnega dela pri izvrševanju državnotožilske funkcije, pa bi kot dodatno delo mogel upoštevati le, da je izbrana kandidatka sodnica disciplinskega sodišča, vse ostalo - vodstvene funkcije tožnice, pa ne štejejo kot dodatno delo, temveč to delo izhaja iz funkcije in položaja vodje oddelka. Pri drugih kandidatkah pa je v mnenju navedeno le, da takega obsega dodatnega dela ne izkazujejo. Mnenje v tem delu torej diskriminatorno posega v pravice tožnice iz 22. člena Ustave RS. Tudi pri ocenjevanju izbrane kandidatke po kriteriju Osebnih lastnosti se je DTS oprl na razgovor in njeno komuniciranje s člani DTS. Ker ta kriterij zajema varovanje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca, ravnanje in vedenje v skladu s Kodeksom državnotožilske etike ter odgovornost, zanesljivost in preudarnost državnega tožilca, utemeljitev ocene za izbrano kandidatko ni ustrezna. Po kriteriju Socialnih veščin je DTS ocenil samo izbrano kandidatko. Pri oceni pa ni upošteval lastnosti, ki se pri ocenjevanju tega kriterija morajo upoštevati. Zaključno tožnica navaja, da dokončno mnenje ne obsega razlogov za odločitev in posledično ne tudi izpodbijana odločba vlade. Dvom v upoštevanje 105. člena ZDT-1 pa je v tožnici vzbudil tudi zapis DTS v dokončnem mnenju z dne 7. 7. 2016, ki se je nanašal na obrazložitev tega dokončnega mnenja. Zaradi nezadostne obrazložitve je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, odločbe pa zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice v tožbi, vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi imenovani kandidatki A.A., ki pa odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožnica v odgovoru na odgovor toženke navaja, da se toženka v tožbi ni vsebinsko opredelila do tožbenih navedb. Vztraja pri tem, da je bil izbirni postopek nezakonit, posledica tega pa je nezakonita izpodbijana odločba.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnica kot neizbrana kandidatka izpodbija odločbo vlade o imenovanju za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije A.A., ki jo je ta sprejela na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, ki je bil podan v skladu z dokončnim mnenjem DTS, da se med prijavljenimi kandidatkami na prvo mesto razvrsti A.A.. Tožnica kot ključno ugovarja, da so bila kršena pravila postopka, v katerem je DTS oblikoval dokončno mnenje; da je bilo ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje arbitrarno; da dokončno mnenje DTS nima razlogov za odločitev ter da jih posledično tudi ne vsebuje izpodbijana odločba, ki je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Z izpodbijano odločbo je poseženo v njene človekove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

8. Postopek za imenovanje na prosta mesta v državnih tožilstvih je urejen v ZDT-1 v členih 28 do 36 (3. oddelek drugega poglavja), s tem da se po 28. členu tega zakona, kadar v tem zakonu ni drugače določeno, glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.

9. Po 31. členu ZDT-1 v postopku za imenovanje najprej oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega prijavljenega kandidata vodja državnega tožilstva; pri tem se mora ravnati po kriterijih tega zakona za izbiro in napredovanje državnega tožilca. Po tem ko se poprej omogoči kandidatom, da lahko podajo obrazložene pripombe, vodja državnega tožilstva oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi kandidatovimi pripombami pošlje DTS. Obrazložitev mnenja vodje o ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in oceno o strokovnem znanju, drugih sposobnostih in izkušnjah, ki se zahtevajo za opravljanje državnotožilske službe. Vodja državnega tožilstva lahko posebej navede, katere kandidate šteje kot najustreznejše za zasedbo prostega mesta, in to obrazloži. 10. Po 32. členu ZDT-1 DTS v postopku podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti kandidata. Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, lahko DTS opravi preizkuse strokovnega znanja, osebnih lastnosti, sposobnosti in veščin, ki so potrebni za opravljanje državnotožilske službe, psihološke preizkuse ter razgovore s kandidati, in oblikuje mnenje o predlogih za imenovanje. V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za sprejeto razvrstitev. Mnenje DTS vroči kandidatu in vodji državnega tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano, zaradi možnosti podaje obrazloženih pripomb; po prejemu pripomb oziroma poteku roka za pripombe DTS oblikuje dokončno mnenje.

11. V 33. členu ZDT-1 je nato določeno, da DTS dokončno mnenje z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru (prvi odstavek). Če se minister z dokončnim mnenjem ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da DTS po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali oblikuje novo dokončno mnenje (drugi odstavek). Če DTS pri ponovni obravnavi odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov, mora minister vložiti predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem (tretji odstavek).

12. Po 34. členu ZDT-1 imenuje državne tožilce na predlog ministra vlada. Vlada odločbo o imenovanju vroči vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko mesto (razen tistim, katerih prijave so bile v razpisnem postopku zavržene ali zavrnjene); zoper odločbo vlade je dopusten upravni spor.

13. Sodišče ugotavlja, da je glede na citirane določbe 34. člena ZDT-1 tožnica kot neizbrana kandidatka, ki ji je bila vročena odločba o imenovanju druge kandidatke, aktivno legitimirana za tožbo zoper navedeno odločbo. Glede na to, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev ni predvideno samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje DTS, pa to pomeni, da je v postopku upravnega spora, v katerem je izpodbijana odločba o imenovanju vlade, treba neizbranim kandidatom dopustiti ugovore tudi zoper dokončno mnenje DTS, saj na njegovi podlagi minister oblikuje (ali zgolj v skladu z njim vloži) predlog vladi za imenovanje.

14. V obravnavanem primeru je DTS dokončno mnenje Dts 1014/13-46 izdal z dne 7. 7. 2016, nato pa je na zahtevo ministra sprejel dopolnitev obrazložitve dokončnega mnenja Dts 1014/13-51 z dne 26. 8. 2016, pod Dts 1014/13-53 z dne 29. 9. 2016 pa je ministru sporočil potrditev dopolnitve obrazložitve dokončnega mnenja, ter da je bila na seji sprejeta soglasno. Iz dopolnjenega dokončnega mnenja DTS z dne 26. 8. 2016, v skladu s katerim je bil (na podlagi tretjega odstavka 33. člena ZDT-1) minister dolžan vložiti predlog vladi za imenovanje, izhaja, da je DTS na prvo mesto razvrstil A.A. (tožnico pa na tretje mesto). Iz dopolnjenega dokončnega mnenja tudi izhaja, da DTS ni upošteval mnenja generalnega državnega tožilca o ustreznosti kandidatk oziroma najustreznejši kandidatki (po citiranem drugem odstavku 32. člena ZDT-1 na to mnenje tudi ni bil vezan), pri čemer je odstop (na zahtevo ministra) obrazložil, ter da je mnenje o primernosti za imenovanje oblikoval na podlagi razpisnega gradiva (izrecno se sklicuje na dokončne ocene državnotožilske službe za kandidatke) ter razgovora s kandidatkami. Glede na citirani tretji odstavek 32. člena ZDT-1 po presoji sodišča DTS ni mogoče očitati, da mnenja o primernosti za imenovanje ne bi oblikoval ob uporabi v zakonu predvidenih metod. Prav tako DTS ni mogoče očitati, da mnenja o primernosti za imenovanje ne bi oblikoval na podlagi primerjalnega ocenjevanja kandidatk po ustreznih kriterijih; uporabil je namreč kriterije iz Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (v nadaljevanju Merila; v dokončnem mnenju z dne 7. 7. 2016 DTS navaja, da jih je uporabil smiselno): - delovne sposobnosti in strokovno znanje, - osebnostne lastnosti, - socialne veščine. Sicer pa tožnica v pripombah na mnenje DTS in v tožbi ugovorov v zvezi z uporabljenimi metodami, ki so bile pri oblikovanju mnenja upoštevane, in uporabljenimi merili, ne uveljavlja.

15. Očita pa tožnica DTS, da razgovori s kandidatkami, čeprav se je na vsebino teh pri oblikovanju mnenja opiral, v nasprotju z zakonom niso bili zvočno snemani; da je v postopku nepravilno odredil in izvedel pisni preizkus za preveritev strokovnega znanja; da je mnenje oblikoval v sestavi, ki ni skladna z ZDT-1; da pri ocenjevanju kandidatk posameznih kriterijev ni uporabil pravilno; da (dokončno) mnenje ne vsebuje razlogov za sprejeto razvrstitev kandidatk po primernosti za imenovanje.

16. Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi razgovori s kandidatkami morali biti zvočno snemani. Iz petega odstavka 18. člena ZSS (ki za postopek imenovanja državnih tožilcev velja na podlagi 28. člena ZDT-1) izhaja, da mora biti o razgovorih s kandidati sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja ter da je priloga zapisnika prepis zvočnega snemanja razgovora. Ni sporno, da v obravnavani zadevi razgovori s kandidatkami niso bili zvočno snemani. Zapisniku pa tožnica s sklicevanjem na konkretna dejstva in okoliščine, kar se tiče zapisa njenih odgovorov na vprašanja, očita, da je nepravilen in nepopoln. Ker ni prepisa zvočnega snemanja razgovorov, očitkov tožnice o nepravilnem in nepopolnem zapisu njenega razgovora sodišče ne more preizkusiti, prav tako pa tudi ne njenih nadaljnjih navedb, da, upoštevaje vsebino razgovora, po posameznih kriterijih ni bila ustrezno ocenjena. Glede zapisane vsebine razgovorov z ostalimi kandidatkami, zlasti z izbrano kandidatko, tožnica očita, da ni mogoč zanesljiv preizkus, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, zaradi česar se tožnica o odločilnih dejstvih ni mogla izjaviti. Pripombe več kandidatk, med drugim tožnice, da bi razgovori morali biti zvočno snemani, je DTS sicer že obravnaval in jih v postopku za oblikovanje dokončnega mnenja zavrnil, ker je menil, da ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na odločitev, saj je bistvena vsebina razgovorov razvidna iz zapisnika, navedbe kandidatov pa člani DTS tudi slišijo in jih zato, ne glede na vsebino zapisov razgovorov, lahko ustrezno ocenijo.

17. Sodišče DTS ne pritrjuje in sodi, da je z opisanim postopanjem, ker razgovori s kandidatkami - ki so bili, kar ni sporno, ena od metod za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje - niso bili zvočno snemani, posegel v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta ustavna pravica zagotavlja namreč med drugim pravico do kontradiktornosti postopka (pravico do izjavljanja). V okviru pravice do izjavljanja pa mora biti stranki zagotovljeno (upoštevaje stališča ustavnosodne prakse), da se lahko seznani s celotnim gradivom, ki je podlaga za odločitev, da se o njem lahko izjavi, da se lahko izjavi o vseh vprašanjih, ki so pomembna za odločitev ter da lahko doseže vsebinsko polno kontrolo nad izvedbo dokazov oziroma drugih metod ugotavljanja odločilnih dejstev in okoliščin. Pravica do izjavljanja je v postopku za oblikovanje mnenja o primernosti kandidatov za imenovanje urejena kot pravica kandidatov, da k mnenju DTS podajo obrazložene pripombe, ki jih DTS (lahko) upošteva pri oblikovanju dokončnega mnenja in s katerimi seznani ministra (četrti odstavek 32. člena ZDT-1, prvi odstavek 33. člena ZDT-1), ter na način, da se o razgovorih s kandidati vodi zapisnik v obliki vprašanj kandidatom in odgovorov kandidatov na zastavljena vprašanja, priloga zapisnika pa je tudi prepis zvočnega snemanja razgovora (peti odstavek 18. člena ZSS v zvezi z 28. členom ZDT-1). Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve te sodbe, pa je bila tožnici pravica do izjavljanja kršena, ker ji ni bilo omogočeno, da se seznani z verodostojnim zapisom vsebine razgovorov DTS s kandidatkami (prepis zvočnega posnetka) ter se zato ni mogla izjaviti o tem, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, ob tem ko so bili (med drugim) razgovori podlaga za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje, in ker na podane ugovore tudi ne more doseči vsebinsko polne kontrole (sodišča) nad izvedbo razgovorov kot metode, ki je bila uporabljena za ocenjevanje kandidatk (nje in ostalih) po kriterijih iz Meril in za oblikovanje mnenja DTS o primernosti kandidatk za imenovanje.

18. Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati sodna praksa, ki se je izoblikovala v zvezi s postopki za izvolitev oziroma imenovanje sodnika, in sicer da gre pri izbiri najprimernejšega kandidata za odločitev, ki temelji na diskreciji sodnega sveta, ki je z zakonom po vsebini omejena na upoštevanje kriterijev, ki so določeni v 28. členu ZSS (- delovne sposobnosti in strokovno znanje, - osebnostne lastnosti, - socialne veščine), po namenu pa z izbiro najprimernejšega kandidata, in ki mora biti ustrezno obrazložena, tako da je mogoče preizkusiti, da je bila sprejeta v navedenih okvirih ter da ni očitno nerazumna in da ni arbitrarna ali diskriminatorna(1), v preostalem pa je sodna presoja v takih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo pravilnosti postopka. Glede na 28. člen ZDT-1 (povzet v 8. točki obrazložitve te sodbe) in po analogiji je navedena sodna praksa relevantna tudi za postopke za imenovanje državnih tožilcev, pri čemer sodišče opozarja, da mora obrazložitev mnenja DTS po izrecni določbi tretjega odstavka 32. člena ZDT-1 obsegati tudi utemeljitev razlogov za sprejeto razvrstitev. Vendar v obravnavani zadevi niti ne pride v poštev preizkus zakonitosti uporabljene diskrecije s strani DTS (tretji odstavek 40. člena ZUS-1), saj bi šlo pri tem za preizkus materialne zakonitosti odločitve DTS. Tega pa sodišče ne more opraviti, kajti po navedenem je ugotovilo procesne nepravilnosti v postopku za oblikovanje mnenja DTS o primernosti kandidatk, zaradi katerih preizkus materialne zakonitosti ni mogoč.

19. Ker je v skladu z navedenim mnenjem DTS (dokončno mnenje z dopolnitvijo obrazložitve Dts 1014/13-51 z dne 26. 8. 2016), v katerem je bila na prvo mesto razvrščena kandidatka A.A., minister podal predlog vladi za imenovanje, vlada pa je z izpodbijano odločbo predlagano kandidatko imenovala za vrhovno državno tožilko, je zaradi procesnih nepravilnosti v postopku oblikovanja mnenja DTS nezakonita tudi izpodbijana odločba. Zato jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (ker niso bila spoštovana pravila postopka) odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo vladi v ponovni postopek. Ker je sodišče izpodbijano odločbo vlade odpravilo iz že navedenih razlogov, ostaja presoja tožbene navedbe, da je odločba nezadostno obrazložena, tako da ni mogoč njen preizkus, nepotrebna in nesmiselna.

20. Do ostalih očitkov tožnice, ki se nanašajo na postopek, v katerem je DTS oblikoval mnenje o primernosti kandidatk za imenovanje, se sodišče opredeljuje, kot sledi v nadaljevanju. DTS je glede na to, da pred postopkom ni sprejel meril in metod za preizkus strokovne usposobljenosti in drugih sposobnosti kandidatov, kot mu nalaga peti odstavek 32. člena ZDT (in ob nasprotovanju kandidatk v pripombah na mnenje), za odrejeni in (že) izvedeni pisni preizkus za preveritev strokovnega znanja (ki sta se ga sicer udeležili dve kandidatki, tožnica pa je z obrazloženo vlogo napovedala neudeležbo) odločil pravilno, da ga ne bo upošteval pri oblikovanju mnenja ter s tem ni kršil pravic tožnice. Ugovor tožnice, da je DTS v postopku za oblikovanje mnenja o primernosti kandidatk za imenovanje deloval v sestavi, ki ni skladna z ZDT-1, pa je nedopustna tožbe novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj takega ugovora tožnica v pripombah na mnenje DTS ni podala (da bi se DTS do tega vprašanja lahko opredelil), v tožbi pa tudi ni opravičila, zakaj ugovora ni podala že prej. Presoja navedb tožnice, da DTS pri ocenjevanju kandidatk ni pravilno uporabil kriterijev in da (dokončno) mnenje ne vsebuje razlogov za sprejeto razvrstitev kandidatk po primernosti za imenovanje, sodi v okvir preizkusa materialne zakonitosti izpodbijane odločbe, ki pa je sodišče zaradi ugotovljenih procesnih kršitev v postopku pred DTS ne more opraviti. V zvezi z obrazložitvijo mnenja DTS sodišče na splošni ravni dodaja, da je DTS dolžan upoštevati določbo tretjega odstavka 32. člena ZDT-1 ter utemeljiti razloge za sprejeto razvrstitev kandidatov (upoštevajoč pri tem tudi stališča sodne prakse, na katera se sodišče sklicuje v 18. točki obrazložitve te sodbe), ne glede na ureditev v Poslovniku, ki mu nalaga tajno glasovanje o kandidatih, z glasovnicami.

21. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici stroške odmerilo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

opomba (1) : Npr. sodbe Upravnega sodišča I U 1163/2015 z dne 23. 9. 2015, I U 548/2016 z dne 18. 5. 2016, II U 59/2015 z dne 15. 4. 2015