Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je razpisalo kar pet narokov za izvedbo zapuščinske obravnave, in na nobenega dediča nista pristopila, za noben izostanek pa niti nista dokazala upravičenega vzroka. V vsakem vabilu na narok sta bila dediča izrecno poučena, da lahko svojo dedno izjavo podata tudi pisno, česar tudi nista storila, brez kakršnegakoli razumnega pojasnila, zakaj tega ne naredita, če na narok ne prideta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zgolj zavlačujeta postopek in izdalo sklep o dedovanju upoštevaje domnevo, da dediščino sprejemata. Svoje nadaljnje premoženjske interese bosta morala zato pritožnika urejati oziroma udejanjati izven zapuščinskega postopka.
V prvem odstavku 173. člena ZD res določa, da lahko sodišče, ki je sklep izdalo, po pritožbi samo z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep ali ga prekliče, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. Vendar pa je to zgolj možnost in ne dolžnost sodišča. Izpodbijani sklep o dedovanju je v celoti pravilen in zakonit, zato je zapuščinsko sodišče to možnosti razumljivo zavrnilo.
Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju (I.) ugotovilo obseg zapuščine, (II.) razglasilo zakonita dediča zapustnikovo vdovo A. A. in oba sinova B. B. in C. C., na podlagi odpovedi dedovanju B. B. pa sklenilo, da dedujeta A. A. in C. C. vsak polovico zapuščine (III.). Napovedalo je, da bo izvedba sklepa glede nepremičnin opravljena po uradni dolžnosti (IV.).
2. Proti sklepu se pritožujeta oba dediča, A. A. in C. C. 3. C. C. navaja, da je na dan predvidene zapuščinske obravnave 9. 11. 2021 zjutraj poslal sodišču opravičilo in prošnjo, naj narok zaradi zahtevanega pogoja PCT, ki ga ni izpolnjeval, preloži. Sam bi se namreč želel neposredno na naroku po seznanitvi z obsegom zapuščine in izjavami drugih dedičev izjasniti glede dedovanja. Podaja izjavo o odpovedi dedovanju. Navaja, da mu je znano, da lahko sodišče izda nov sklep in predlaga, da se to stori.
4. Tudi pritožnica A. A. navaja podobno. Pravi, da se je zjutraj pred narokom opravičila, ker je bila v stiku z okuženo prijateljico. Navaja, da ji je znano, da bi se sodedič rad odpovedal dedovanju in predlaga, da se sklep ustrezno spremeni in se za dedinjo razglasi samo njo.
5. Dedinja A. A. je na pritožbo sodediča še odgovorila in se z njo strinja.
6. Pritožbi nista utemeljeni.
7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravo in tudi ni kršilo postopka: Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (1. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju; ZD).
8. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je razpisalo kar pet narokov za izvedbo zapuščinske obravnave, in na nobenega dediča nista pristopila, za noben izostanek pa niti nista dokazala upravičenega vzroka, česar v pritožbi pritožnika niti ne izpodbijata. Zgolj njuna navedba, da sta opravičila udeležbo na narokih oz. tudi na zadnjem naroku (tik pred njim), namreč ni prav nikakršen dokaz o upravičeni odsotnosti z naroka.
9. V vsakem vabilu na narok sta bila dediča izrecno poučena, da lahko svojo dedno izjavo podata tudi pisno, česar tudi nista storila, brez kakršnegakoli razumnega pojasnila, zakaj tega ne naredita, če na narok ne prideta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zgolj zavlačujeta postopek in izdalo sklep o dedovanju upoštevaje domnevo, da dediščino sprejemata. Svoje nadaljnje premoženjske interese bosta morala zato pritožnika urejati oz. udejanjati izven zapuščinskega postopka.
10. V 1. odst. 173. čl. ZD res določa, da lahko sodišče, ki je sklep izdalo, po pritožbi samo z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep ali ga prekliče, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. Vendar pa je to zgolj možnost in ne dolžnost sodišča. Izpodbijani sklep o dedovanju je v celoti pravilen in zakonit, zato je zapuščinsko sodišče to možnosti razumljivo zavrnilo. Pritožbi sta torej neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).