Jedro

Sodišče zavrne dokazni predlog, če na podlagi izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in s preizkusno dobo dveh let. Obdolženec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni v oprostilno sodbo, z ustrezno stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obdolžencu prekršilo pravico o obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Z zaslišanjem prič B. B., C. C., Č. Č. in D. D. bi se namreč sodišče prve stopnje lahko prepričalo o pomembnih dejstvih na strani oškodovanca, ki so privedli do tega, da se je obdolženec z njim neposredno soočil. 5. To ne drži. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče navedene dokazne predloge zavrnilo, ni kršilo obdolženčevih pravic do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne dokazni predlog, če na podlagi izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev navedenih dokaznih predlogov argumentirano obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pravilno je namreč poudarilo, da ni nobenega dvoma, da je bil povod za obdolženčevo ravnanje incident med mladoletnim oškodovancem (v nadaljevanju mld. oškodovanec) in obdolženčevo hčerko, ki se je istega dne zgodil v šoli, zato bi bilo dodatno razčiščevanje dejanskega stanja v tej smeri nesmiselno. Ne glede na navedeno pa incident niti ni odločilnega pomena za presojo, ali je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj gre za povsem ločeno dogajanje, ki se je zgodilo kar nekaj ur kasneje. Pritožbeno sodišče pa je tudi prepričano, da zaslišanje predlaganih prič ne bi z ničemer pripomoglo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve ali k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje, saj je dejansko stanje zadeve zanesljivo ugotovljeno s preostalimi izvedenimi dokazi. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

6. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornica graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da kaznivega dejanja ni storil, saj mld. oškodovancu groženj ni izrekel, ampak ga je zgolj oštel, ker je v šoli udaril njeno hčerko. Njegov namen ni bil zastraševanje mld. oškodovanca, slednji se lahko počutil prestrašenega in vznemirjenega zaradi njegovega oštevanja, ne pa resnih groženj. Dodaja še, da gre v obravnavanem primeru za konstrukt zoper njega in tudi ni življenjsko logično, da bi mld. oškodovancu grožnje izrekel v javnem prostoru.

8. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame mld. oškodovancu, da mu je obdolženec tega dne izrekel inkriminirane grožnje. Slednji je namreč podal prepričljivo in skladno izpoved o tem, kaj se je kritičnega dne dogajalo v garderobi, ko mu je obdolženec grozil. Podrobno je pojasnil, kako se je obdolženec pri tem obnašal in kje je stal, pri tem pa tudi povedal, kako se je ob tem počutil in kakšne posledice je ta dogodek pri njemu pustil. Zagovornica sicer poskuša omajati njegovo verodostojnost z izpostavljanjem neskladij v njegovi izpovedbi v primerjavi z izpovedbami njegove babice in njenega partnerja, ko navaja, da je mld. oškodovanec navajal, da njima o grožnjah ni povedal nič, medtem ko iz izpovedbe babice in njenega partnerja izhaja drugače. Vendar je ta razhajanja sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nebistvena v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Potrebno je upoštevati, da je bil mld. oškodovanec ob inkriminiranem dogodku, zaradi katerega je bil v šoku in še sedaj nosi posledice, star 10 let, pred sodiščem pa zaslišan dve leti kasneje. Povsem življenjsko in logično je, da se zato vseh podrobnosti dogajanja tega dne ne bo več spomnil natančno, kar je tudi priznal. Spomnil pa se je vseh ostalih bistvenih okoliščin primera, pri katerih je tekom zaslišanja prepričljivo vztrajal. Na njegovo resnicoljubnost tudi kaže, da je odkrito priznal in pojasnil, zakaj je dopoldan tega dne v šoli udaril obdolženčevo hčerko. Zato tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenih razlogov, da bi si mld. oškodovanec inkriminirani dogodek izmislil, pri tem pa šel celo tako daleč, da bi zato potreboval zdravniško pomoč pri premagovanju travm, kot to izhaja iz podatkov spisa. Poleg tega pa je njegova izpovedba v vseh ključnih podrobnostih v celoti podprta z drugimi dokazi v spisu, in sicer tako z listinsko in zdravstveno dokumentacijo za mld. oškodovanca kot tudi z izpovedbami zaslišanih prič.

9. Res je, da nobena od zaslišanih prič ni slišala, da bi obdolženec mld. oškodovancu grožnje izrekel, saj ob tem niso bile prisotne, vendar to dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Slednje je namreč pravilno poudarilo, da so priče, ki so bile takrat v stiku z mld. oškodovancem, to so E. E., F. F. in G. G., vse potrdile, da je tega dne med obdolžencem in mld. oškodovancem prišlo do konflikta (točki 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem izstopa predvsem izpoved E. E., ki je slišal, da obdolženec kriči na mld. oškodovanca in ko je vstopil v garderobo, je videl, da je obdolženec sklonjen nad mld. oškodovancem na majhni razdalji in da je celo stopil med njiju. Taka izpovedba je vsebinsko povsem skladna z izpovedjo mld. oškodovanca, ki je na enak način opisal dogajanje in njun položaj v garderobi, ko mu je grozil. Nikakor pa ne gre prezreti, da sta E. E. in F. F. obdolženca slišala izreči, da ga bo dobil oziroma da ga bo čakal in tudi dočakal, kar izpovedbo oškodovanca o izrečenih grožnjah le utrjuje. Poleg tega pa se je mld. oškodovanec o samem dogodku bolj podrobno zaupal svoji materi H. H., prav tako pa je dogodek delno omenil tudi svoji babici I. I. in njenemu partnerju J. J. ob prihodu domov.

10. Na tem mestu zagovornica poskuša omajati tudi verodostojnost izpovedbe mld. oškodovančeve matere z navedbami, da gre pri obravnavanjem dejanju z njene strani za konstrukt zoper njega zaradi preteklih nesoglasij. Na to po njeni oceni kaže vsebina kazenske ovadbe glede očitka izrečenih groženj, ki so dodane v ovadbi zgolj z namenom, da se napolni vsebina kaznivega dejanja grožnje. To ne drži. Res je, da izrečene grožnje v ovadbi niso zapisane v citatu, a to sploh ni relevantno, saj gre zgolj za stil oblikovanja vsebine kazenske ovadbe. Bistveno je, da H. H. navedbe iz kazenske ovadbe s svojo izpovedjo na glavni obravnavi potrdila. Zagovornica v zvezi s tem nadalje navaja še, da H. H. ni za verjeti tudi iz razloga, ker je na glavni obravnavi obdolžencu očitala več, kot je prijavila Policiji, saj je pričala, da je obdolženec njenemu sinu grozil, da ga bo ubil, da ga bo čakal pred šolo ter da ga bo naučil to, kar ga oni kot starši niso. Slednjega očitka v kazenski ovadbi ni in zato po njenem mnenju ni logično, da bi se po dveh letih od dogodka spomnila več in bolj natančno, kot pa ob prijavi kaznivega dejanja. Čeprav se navedbe v kazenski ovadbi lahko uporabijo za oceno njene verodostojnosti,1 pa zagovornica s takimi navedbami ne more uspeti. Izpovedba H. H. na glavni obravnavi je namreč vsebinsko povsem skladna z vsebino kazenske ovadbe in izkustveno je povsem sprejemljivo, da se včasih odrasli ljudje ob podoživljanju dogodkov spomnijo še kakšne dodatne podrobnosti, zato njena verodostojnost ni z ničemer omajana, kot si to napačno razlaga zagovornica. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila sprememba obtožnega akta s strani tožilstva neutemeljena, pa pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da lahko tožilec v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP spremeni obtožni akt, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo dejansko stanje. Ugotoviti je, da se spremembe opisa kaznivega dejanja s strani tožilstva nanašajo zgolj na vsebino izrečenih groženj, o katerih sta izpovedovala mld. oškodovanec in njegova mati, pri čemer se obtožni akt še vedno nanaša na dejanje, ki je bilo predmet obtožbe. Zato zagovornica zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da sprememba obtožnega predloga dokazuje, da gre za konstrukt zoper obdolženca, ne more biti uspešna.

11. Zagovornica prav tako neutemeljeno poskuša vzpostaviti dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, zakaj se je obdolženec vračal nazaj na kraj. Zagovoru, da se je vračal zgolj z namenom iskanja svojega sina, utemeljeno ni verjelo že sodišče prve stopnje, kar je argumentirano pojasnilo v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jim nima ničesar dodati.

12. Čeprav je izpovedba mld. oškodovanca o grožnjah, izrečenih s strani obdolženca, res podprta zgolj z posrednimi dokazi, kot to poudarja zagovornica, pa po oceni pritožbenega sodišča zgoraj povzeti dokazi, upoštevajoč dopoldanski dogodek v šoli med mld. oškodovancem in obdolženčevo hčerko ter obnašanje obdolženca po inkriminiranem dogodku, ko se je vračal nazaj na kraj, predstavljajo takšne posredne dokaze oziroma indice, da ti na koncu delujejo kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev, ki ne dopuščajo nobenih dvomov o dogajanju tega dne. Gre namreč za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da je obdolženec kritičnega dne storil očitano kaznivo dejanje,2 zato pritožba zagovornice, ki poskuša prepričati v nasprotno, ne more biti uspešna.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je bil mld. oškodovanec zaradi izrečenih groženj prestrašen. Zaključke v tej smeri je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je poudarilo, da so priče F. F., G. G., H. H. in J. J. ter I. I. vse neposredno zaznale, da je bil mld. oškodovanec po tem dogodku vidno prestrašen in tudi potrdile njegovo izpovedbo, da si zaradi izrečenih besed in zato, ker se je obdolženec tudi vračal nazaj na kraj, ni upal sam domov. Poleg tega iz zbranih dokazov izhaja, da je mld. oškodovanec zaradi dogodka utrpel tudi dolgotrajne psihične posledice. Ob upoštevanju njegove starosti, intenzivnosti občutka prestrašenosti in utrpljenih posledic zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da naj bi se mld. oškodovanec počutil prestrašenega in vznemirjenega zgolj zato, ker naj bi ga oštel zaradi načina ravnanja z njegovimi otroki in so zato vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

14. Zagovornica sicer odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo in nevarnost očitanega kaznivega dejanja ter stopnjo njegove krivde mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, z ustrezno določeno enotno kaznijo zapora in preizkusno dobo, zato je ne gre spreminjati v njegovo korist. 15. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7111, 71113 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

1 Kazenska ovadba sicer ni dokaz, se pa lahko navedbe v kazenski ovadbi uporabijo za oceno verodostojnosti izpovedbe (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017). 2 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.