Jedro

V postopkih denacionalizacije ni treba sprožiti posebnega predhodnega postopka za ugotovitev državljanstva, če je iz vseh predloženih dokazov možno ugotoviti, kakšno je bilo državljanstvo denacionalizacijskega upravičena ob podržavljanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Oddelka za gospodarstvo in negospodarske dejavnosti občine Gornja Radgona, št. 321-119/93-11/8 z dne 18. 6. 1993, s katerim je bila zavržena zahteva za denacionalizacijo, ki sta jo vložila tožnika, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pokojni ... ni upravičenec do denacionalizacije; istočasno je bil z njim še zavrnjen del predloga za izdajo začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetij, ki se je nanašal na kmetijska zemljišča v k.o. ... in k.o. ....

V tožbi tožeči stranki navajata, da je izpodbijana odločba nepravilna. Menita, da ni pravilno uporabljena določba 2. odstavka 9. člena zakona o danacionalizaciji, saj sta starša tožnikov sodelovala v boju na strani protifašistične koalicije, poleg tega pa sta živela v Črešnjevcih 21.10. 1928 in tudi 28. 8. 1945 in sta zato bila tudi jugoslovanska državljana v smislu zakona o državljanstvu iz leta 1945. Poleg tega pa tožena stranka tako pomembnega vprašanja, kot je vprašanje državljanstva ni ugotavljala v predhodnem postopku, kar ni pravilno. Zato tožnika predlagata, naj se njunemu zahtevku ugodi in se jima vrne premoženje, vpisano v zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enota v Gornji Radgoni, podredno pa, da se jima izplača odškodnina v delnicah Republike Slovenije oziroma da se izpodbijana odločba razveljavi in vrne toženi stranki v nov postopek in odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) v 1. odstavku 9. člena določa, da so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe iz 3. 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V 2. odstavku 9. člena pa je določba, da fizične osebe iz 3. 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) , niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih in drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije.

Iz podatkov, ki so v spisu tožene stranke, enako pa tudi iz navedb tožnikov izhaja, da je bil pokojni ... v letu 1946 avstrijski državljan. Ker se nikjer ne zatrjuje, da bi se njegovo avstrijsko državljanstvo po tem letu spremenilo, niti se ne zatrjuje po tem letu pridobitev jugoslovanskega državljanstva, je tožena stranka lahko samo ugotovila, da ne more biti upravičenec do denacionalizacije, ker v času podržavljenja premoženja ni bil jugoslovanski državljan in je zato v skladu z določbo 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku pravilno zavrgla denacionalizacijski zahtevek.

V tožbi se tožnika sicer sklicujeta na določbo 2. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji in menita, da sta lahko upravičenca denacionalizacijskega postopka zaradi protifašističnega delovanja pokojnih staršev. Pri tem pa spregledata, da medvojno zadržanje staršev na njuno tovrstno pravico sploh ne more vplivati, saj v njihovem primeru ni šlo za to, da v državljansko knjigo niso bili vpisani kot jugoslovanski državljani zaradi razlogov 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu SFRJ, to je zaradi nelojalnega predvojnega ali medvojnega delovanja proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ, ampak niso bili v evidenco državljanov vpisani kot jugoslovanski državljani samo zato, ker so pač ves čas imeli avstrijsko državljanstvo. Zato v njihovem primeru ni mogoče uporabiti določbe, na katero se v postopku sklicujejo.

V tožbi se tudi zatrjuje, da naj bi pokojni ... imel poleg avstrijskega državljanstva tudi jugoslovansko državljanstvo, kar naj bi potrjeval njegov boj na strani protifašistične koalicije in bivanje na teritoriju nekdanje Jugoslavije v času 21. 10. 1928 in 28. 8. 1945. Ne glede na to, da državljanstva ni mogoče dokazovati niti pridobiti iz razlogov, ki jih zatrjujeta tožnika, je treba upoštevati, da je že zakon o državljanstvu kraljevine S.H.S od 21. septembra 1928 (Službene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV/28) v 2. členu določal, da državljan kraljevine S.H.S. ne more biti istočasno državljan tuje države, enako določbo pa je imel tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je prav tako v 2. členu določal , da državljanstvo FLRJ izključuje sočasno državljanstvo vsake druge države. Tudi iz teh razlogov je pravilen zaključek tožene stranke, da pokojni ... v času podržavljenja spornega premoženja ni mogel biti in ni bil jugoslovanski državljan.

Tožeči stranki v tožbi tudi postavljata trditev, da odločba tožene stranke ne more biti zakonita, ker se jugoslovansko državljanstvo kot pravno pomembno dejstvo ni ugotavljalo kot predhodno vprašanje. Tožeči stranki sicer ne povesta, na podlagi katerega predpisa bi bilo to vprašanje treba ugotavljati kot predhodno, vendar verjetno mislita na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji. Ta določa, da na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Vendar je po mnenju sodišča treba to določbo obravnavati v povezavi z določbami 1. in 2. odstavka istega člena in določbami 1. in 2. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Zaradi določbe, da so zavezanci in upravljalci dolžni pristojnemu organu predložiti vse listine in dokazila, ki jih je treba predložiti denacionalizacijskemu zahtevku, bi organ, ki vodi postopek, zahtevek lahko zavrgel na primer tudi zato, ker ne bi bilo v določenem roku predloženo potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. In ker potrdila oziroma odločbe o vpisu v državljansko knjigo izdajajo občinski upravni organi, pristojni za notranje zadeve, upravičenec pa, razen s pravnimi sredstvi, na hitrost postopanja upravnega organa nima nobenega vpliva, je zakonodajalec predvidel možnost po uradni poti pridobiti zahtevano potrdilo oziroma ugotovitveno odločbo. Vendar pa po mnenju sodišča tega postopka ni potrebno sprožiti takrat, kadar je možno iz vseh drugih predloženih dokazov zaključiti, da oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju ni bila jugoslovanski državljan. V takem primeru pa lahko upravni organ, ki dobi zahtevo sam reši vprašanje, ki se nanaša na legitimacijo strank, kot je to tudi v tem primeru storil prvostopenjski upravni organ in tožena stranka. Zato izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi tega, ker državljanstvo ni bilo ugotovljeno v posebnem postopku.

Zaradi povedanega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri tem je določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).