Jedro

Navedbe zahteve za sodno varstvo, s katerimi je storilka zatrjevala, da je bila kaznovana za isti prekršek dvakrat, so dovolj konkretizirane in hkrati bistvene, zato se je sodišče dolžno do njih konkretno opredeliti.

Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je storilki pravni osebi V. d.o.o., dne 17. 2. 2014 izdal plačilni nalog št. 555007063155 zaradi prekrška po 4. točki osmega odstavka 30. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 4. točki osmega odstavka 31. člena ZCes-1. Storilka je po pooblaščenki dne 10. 3. 2014 vložila zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 386/2014 z dne 22. 4. 2015 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v kateri navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi sicer odgovorilo na določena relevantna zatrjevanja storilke prekrška, kljub temu pa je bistven razlog za odločitev v konkretni zadevi ostal nepojasnjen. Storilka je namreč v okviru zatrjevanja kršitve materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek izpostavila, da je bila dvakrat kaznovana za isti prekršek, s tem pa je smiselno merila na zaključek, da je v konkretni zadevi podan idealni stek prekrškov. Sodišče se v sodbi do zatrjevane kršitve materialnega prava niti ni opredelilo, spričo navedenega sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila zagovornica storilke, ki navaja, da deli stališče Vrhovnega državnega tožilstva.

B.

4. V zvezi z dolžnostjo sodišča odgovoriti na strankine navedbe se je v več svojih odločbah izjavilo Ustavno sodišče (prim. odločbe Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007) in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru navedbe zahteve za sodno varstvo, s katerimi je storilka zatrjevala, da je bila kaznovana za isti prekršek dvakrat, dovolj konkretizirane, hkrati pa tudi bistvene, saj se nanašajo na sam obstoj prekrška in odgovornost zanj oziroma na kršitve materialnih določb o prekršku, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo (62. člen ZP-1). Zato se je sodišče dolžno do njih konkretno opredeliti. V zahtevi za sodno varstvo je storilka jasno uveljavljala, da se lahko dejstvo, ki ga ugotavlja prekrškovni organ glede prekoračitve osnih obremenitev, sankcionira le enkrat in je zaobjeto v enem prekršku.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče po pregledu zadeve in listin v spisu ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno, saj ugotovitve temeljijo na neposrednih ugotovitvah pooblaščenih uradnih oseb prekrškovnega organa. Ob tem se sodišče ni opredelilo do navedb zahteve za sodno varstvo glede vprašanja steka prekrškov. Takšna obrazložitev sodbe, s katero je zavrnjena zahteva za sodno varstvo, tudi ob upoštevanju, da je standard obrazložitve instančne odločbe nižji, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadošča zgoraj opisanim merilom, zato državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da sodba nima bistvenih razlogov, da se sodišče ni opredelilo do relevantnih navedb v zahtevi za sodno varstvo, do katerih bi se moralo, saj je ključnega pomena za presojo ali je storilki mogoče očitati dva prekrška, ali pa so v njenem ravnanju očitani le znaki enega.

7. Ugotovljena kršitev ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je ta kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011). V konkretnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1), saj je bila storilki v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.

C.

8. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo sodišče vsebinsko opredelilo do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.