Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh dneh tudi izvršila“. Če bo na podlagi pravnomočne sodbe iz tega postopka sprožen izvršilni postopek, bo tožena stranka omenjeno dejstvo lahko uveljavljala v tistem, ne more pa ga v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 989,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 442,82 EUR od dne 1. 7. 2018 dalje do plačila, - zneska 546,40 EUR od dne 31. 7. 2018 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 230,80 EUR v paricijskem roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila laično pritožbo. V njej je navedla, da v odprtem osemdnevnem roku zahteva sodno varstvo na izdano sodbo, saj sodišče njenih navedb, da so uporabili samo en kontejner in bili pripravljeni plačati samo račun za enkratni odvoz blaga v vrednosti 442,82 EUR, ni upoštevalo. Plačilo omenjenega kontejnerja naj bi potrditvah iz pritožbe v teh dneh tudi izvršila. Tožeča stranka po njenem mnenju ne more zaračunati odvoza smeti, ki ga je bilo samo za tri četrtine kontejnerja dvakrat in pri tem neupravičeno pridobiti dvakratni znesek. Predlaga torej, da se zahteva za plačilo drugega računa v vrednosti 546,40 EUR zavrne in bremeni stroške tožitelja računa, tožencu pa povrne vse stroške.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Tožencu naj pritožbeno sodišče naloži, da tožniku povrne po sodišču odmerjene stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo njenih navedb, (1) da so uporabili samo en kontejner in bili pripravljeni plačati samo račun za enkratni odvoz blaga v vrednosti 442,82 EUR, (2) da za odvoz smeti za drugi kontejner ni bilo nobene potrebe in da so zato zahtevali, da se naročilo in dostava kontejnerja stornirata, (3) da se (v izpodbijani sodbi) navajajo napačne številke glede teže, saj je celotni material tehtal samo 950 kg in ostanki tako ne morejo tehtati 1780 kg in (4) da so po oceni toženke poravnali vse stroške z dostavo in odpremo odpadnega materiala. To izhaja iz sledečega prikaza poteka predmetnega postopka.

7. Tožeča stranka (takrat še upnik) je dne 19. 12. 2018 zoper toženo stranko (takrat dolžnika) vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh verodostojnih listin (računa 001 z dne 31. 5. 2018 v višini 442,82 EUR in računa 002 z dne 30. 6. 2018 v višini 546,40 EUR), v zvezi s katerim je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, izdalo sklep o izvršbi VL 124603/2018-2 z dne 20. 12. 2018. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila ugovor, izvršilno sodišče pa je sklep o izvršbi razveljavilo ter odredilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani - tj. sodišče prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je po prejemu spisa tožečo stranko pozvalo (sklep I Pg 419/2019 z dne 4. 3. 2019), da v 15 dnevnem roku dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožeča stranka je tako ravnala in dne 18. 3. 2019 vložila dopolnitev tožbe (prim. list. št. 28). Sodišče prve stopnje jo je skupaj s pozivom toženi stranki v sporu majhne vrednosti (kakršen je obravnavani), naj odgovori na vlogo tožeče stranke1, toženi stranki vročilo dne 22. 3. 20192. Tožena stranka na dopolnitev tožbe v postavljenem roku ni odgovorila3. 9. Dne 11. 7. 2019 je sodišče prve stopnje skladno s 496. členom ZPP izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. Pri tem je v pravnem pouku stranki opozorilo, da mora stranka, ki namerava vložiti pritožbo, le-to napovedati s pisno vlogo pri (tem) sodišču v roku osmih dni od prejema sodbe, ter ju poučilo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če bo stranka v roku napovedala pritožbo in plačala sodno takso za pritožbo. Sodba je bila toženi stranki vročena dne 17. 7. 2019. 10. Tožena stranka je nato dne 22. 7. 2019 pri sodišču prve stopnje vložila vlogo, v kateri je označila, da gre za pritožbo zoper sodbo z dne 11. 7. 20194, ter po nalogu sodišča prve stopnje poravnala dolžno sodno takso. V vlogi je navedla, da (ponovno) poudarja, da je znesek za odvoz smeti z njene strani priznan samo za račun z dne 31. 5. 2018 v vrednosti 442,82 EUR. V mesecu maju so odstranili nekaj deset metrov stare obloge in jo zamenjali z novo. Pri ponovnem pregledu dokumentacije so ugotovili, da se je na objektu delalo 3 dni in da je bila zamenjava končana v dobrih treh dneh. Vsa odpadna guma v teži cca. 900 kg je bila v celoti odstranjena v enem dnevu in odpeljana na odpad. Toženi stranki tako ni jasno, kaj so odstranjevali in vozili na odpad za izdajo računa 30. 6. 2018 v vrednosti 546,40 EUR, ki ga nima zavedenega. Ko bo dobila potrjeno, da je v računu z dne 31. 5. 2018 v vrednosti 442,82 EUR zajet celotni odvoz smeti, bo račun nemudoma poravnala.

11. Sodišče prve stopnje je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v pripravljalni vlogi na r. št. 10 (tj. v dopolnitvi tožbe), je štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) ter zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Zoper to odločitev pa je tožena stranka vložila obravnavano pritožbo (vlogo je sicer naslovila kot zahtevo za sodno varstvo na sodbo I Pg 419/2019) in v njej navedla dejstva, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo že v 6. točki obrazložitve te sodbe, ter sodišču prve stopnje očitala, da jih ni upoštevalo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča (prim. list. št. 36) na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati5. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh dneh tudi izvršila“. Če bo na podlagi pravnomočne sodbe iz tega postopka sprožen izvršilni postopek, bo tožena stranka omenjeno dejstvo lahko uveljavljala v tistem, ne more pa ga v tem postopku.

13. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Odločanje o teh je zato odpadlo. Je pa pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije sama tožeča stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Poziv I Pg 419/2019 z dne 20. 3. 2019 na list. št. 36. 2 Vročilnica je pripeta k r.št. 12. 3 Kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v 3. točki izpodbijane sodbe. 4 Jasno je sicer, da je to vlogo (skladno s poukom iz sodbe s skrajšano obrazložitvijo) sodišče prve stopnje obravnavalo kot napoved pritožbe - če bi bile v tej vlogi s stališča pritožbenega sodišča kakršnekoli relevantne navedbe oziroma očitki, pa bi jih nedvomno moralo upoštevati tudi pritožbeno sodišče. Ker gre za trditve o dejstvih, ki jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, pa - kot bo pojasnjeno - teh pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. 5 Upoštevalo je lahko zgolj tiste navedbe, ki jih je tožena stranka podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi.