Jedro

Ob ugotovitvi, da oporoke z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal zapustnik I. R., vprašanja katere priče so, kdaj so in ali sploh so sodelovale pri zapisu oporoke, sploh niso pravno odločilna. Po 64. členu zakona o dedovanju mora namreč listino, ki naj bi predstavljala veljavno pismeno oporoko pred pričami, lastnoročno podpisati najprej oporočitelj. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), oporočitelj listine z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal, je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne more predstavljati veljavne pismene oporoke pred pričami.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in ugotovilo, da ni veljavna oporoka, ki naj bi jo dne 15.8.1967 pred pričami podpisal I. R. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 177.600 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakaj sodba sodišča prve stopnje ni pravilna, je tožena stranka navedla že v pritožbi, na katero se v celoti sklicuje. V razlogih izpodbijane sodbe obstaja nasprotje, saj sodišče druge stopnje ugotavlja, da priča V. pri zapisu oporoke sploh ni sodeloval, izvedenka pa je ugotovila, da je podpis te priče pristen. Pri presoji (ne)veljavnosti oporoke se je sodišče v preveliki meri oprlo na mnenje izvedenke, premalo pa je upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič. Znano je, da človek pred smrtjo ne laže. Zato bi moralo sodišče v večji meri upoštevati izjavi oporočnih prič, ki sta bili podani v zapuščinskem postopku. Enako velja tudi za izpovedbo zapustnikovega brata, ki je potrdil, da je zapustnik res podpisal oporoko. Da je zapustnik podpisal oporoko bi sodišče lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem strank, vendar pa tega dokaza sploh ni izvedlo. Ker je imela tožena stranka na podano izvedeniško mnenje pripombe, bi moralo sodišče izvesti dokaz z drugim izvedencem ali pa izvedenca vsaj zaslišati. Tudi izpovedba priče L. ni korektno ocenjena, saj se da iz celotne njegove izpovedbe brez dvoma sklepati, da je v svoji izpovedbi govoril o oporoki in ne le o "nekem papirju". Zaradi opisanih kršitev določb postopka je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski predlog, da naj se pritožbene trditve štejejo kot sestavine revizije, ne more biti upošteven. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki, kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. čl. ZPP).

Po mnenju revizije naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker je v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da priča V. pri zapisu oporoke sploh ni sodeloval, ker ni sledilo izpovedbam oporočnih prič in izpovedbi zapustnikovega brata, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker je ugotovilo, da naj bi priča L. govoril le o "nekem papirju" in ker ni izvedlo dokaza z novim izvedencem ali pa vsaj z zaslišanjem izvedenke, ki je izvedeniško mnenje izdelala.

Revizijske trditve o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljene. Dokaz z izvedencem je izvedlo sodišče prve stopnje. Če je bila tožena stranka mnenja, da je sodišče prve stopnje pri izvedbi dokaza z izvedencem postopalo v nasprotju s procesnimi določbami (250. čl. in nasl. ZPP), bi morala te kršitve določb ZPP uveljavljati v pritožbenem postopku, česar pa ni storila. Morebitna nepravilna uporaba določb ZPP o izvedbi dokaza z izvedencem (250. čl. in nasl. ZPP) bi lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Zato bi bilo mogoče to kršitev uveljavljati v revizijskem postopku le v primeru, če bi do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje, ki dokaza z izvedencem ni izvajalo, pa z nepravilno uporabo določb 250. in nasl. čl. ZPP bistvene kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP sploh ni moglo zagrešiti. Z revizijsko grajo izvedbe postopka pri izvedbi dokaza z izvedencem tako tožena stranka zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb ZPP, do katerih naj bi prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pa ob dejstvu, da ta kršitev v pritožbenem postopku ni bila uveljavljena in ob upoštevanju že citirane določbe 2. točke 1. odstavka 354. člena ZPP, v revizijskem postopku ni dovoljeno. Enako velja tudi za revizijski očitek, da v postopku ni bil izveden dokaz z zaslišanjem strank. Pri tem pa je potrebno pripomniti, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni dolžno vselej izvesti, saj gre le za subsidiarni dokaz, za katerega se sodišče lahko odloči takrat, kadar ni drugih dokazov, ali kadar po drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev (2. odstavek 264. člena ZPP). Sicer pa tožena stranka z revizijskim očitkom, da dokaz z zaslišanjem strank ni bil izveden, izpodbija predvsem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Z revizijskimi trditvami, da je sodišče v preveliki meri sledilo izvedeniškemu mnenju, premalo pa upoštevalo izpovedbe oporočnih prič in zapustnikovega brata, pa izpodbija tožena stranka dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in s tem v postopku ugotovljeno dejansko stanje. To pa, kot je že bilo povedano, v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tudi v reviziji zatrjevano nasprotje med izvedeniškim mnenjem in izpovedbo priče V. ni podano. Izvedenka je res ugotovila, da naj bi ta priča oporoko podpisala, vendar pa sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni prišlo do drugačnega zaključka, kot skuša nekorektno prikazati revizija, saj je v odgovor na pritožbene trditve tožene stranke, ki se je sklicevala na V. izpovedbo podano v zapuščinskem postopku, le navedlo, da je V. v zapuščinskem postopku "zanikal prisotnost pri zapisu sporne oporoke". Ta navedba pritožbenega sodišča pa je povsem v skladu z izpovedbo V., podano v zapuščinskem postopku na naroku dne 29.12.1992. Sicer pa ob ugotovitvi, da oporoke z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal zapustnik I. R., vprašanja katere priče so, kdaj so in ali sploh so sodelovale pri zapisu oporoke, sploh niso pravno odločilna. Po 64. členu zakona o dedovanju mora namreč listino, ki naj bi predstavljala veljavno pismeno oporoko pred pričami, lastnoročno podpisati najprej oporočitelj. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), oporočitelj listine z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal, je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne more predstavljati veljavne pismene oporoke pred pričami.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.člen ZPP).