Jedro

Ničnost je namenjena varovanju načel vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode kot temeljnih načel obligacijskega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.023 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum o delitvi skupnega premoženja SV ... glede toženi stranki lastnemu 33 % poslovnemu deležu v podjetju A., d.o.o., pravno neobstoječ in da predmetni poslovni delež predstavlja skupno premoženje pravdnih strank z vzpostavitvijo skupnega premoženja na tem delu v korist pravdnih strank, vsakega do ½ (I.). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške postopka v znesku 3.384,52 EUR s pripadki (II.).

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, konkretno 102. člena Zakona o notariatu, iz katerega sledi, da notarski pomočnik ne sme sestavljati notarskih zapisov in notarskih zapisnikov iz 69. člen Zakona o notariatu. Ker je notarski zapis (47. člen) tudi pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, je sporazum, ki ga je sestavila notarska pomočnica, pravno neobstoječ in bi sodišče tožbenemu zahtevku že zato moralo ugoditi. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sprejelo zaključek, da tožeča stranka ni dokazala obstoja ustnega dogovora o naknadni ureditvi lastništva v zvezi s poslovnim deležem v družbi A., d.o.o. Tožnica drugega dokaza, kot lastnega zaslišanja, ni mogla ponuditi, vendar pa obstajajo indici, da vse skupno premoženje ni bilo zajeto v sporazumu, tako kot na primer nepremičnina v ... in druga motorna vozila, ki niso bila zajeta v notarski listini in niso bila ugotovljenega kot del skupnega premoženja. Tožnica je vložila tožbo po štirih letih od sklenitve sporazuma, ker je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da preživnine za sina ne plačuje, dokler vprašanje deleža na podjetju ne bo urejeno. Prepričana je, da je s tem obstoj ustnega dogovora dokazala. Sklicuje se tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 624/2008, da pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde. Ker sodišče ni pojasnilo, v čem je konkretna pravda drugačna od zadeve, na katero se je sklicevala tožeča stranka, izpodbijana sodba nima razlogov in odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje

5. Očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja tožeča stranka utemeljuje z lastnimi dejanskimi zaključki, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja, z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in z lastno interpretacijo in lastnim razumevanjem vsebine izvedenih dokazov, s katerim pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s pravno pravilnimi in življenjsko logičnimi razlogi dokazne ocene, ki so vsebovani v razlogih sodbe pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je presojalo, v izogib ponavljanju pa se jim v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, utemeljilo, zakaj se v tej pravdi ni oprlo na tožničino izpoved in zakaj je sledilo toženčevi izpovedi, na kakšen način je sledilo izpovedi notarske pomočnice, ki je sestavila notarski sporazum o delitvi skupnega premoženja, in kakšno dokazno vrednost ima notarska listina. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z zaupanjem v sklenjen ustni dogovor, da bo delež na podjetju razdeljen kasneje in do takrat odloženo plačevanje preživnine za sina, neupoštevne. Sporazum je pritožnica podpisala. Iz sporazuma sledi, da so z njim urejena vsa premoženjska razmerja med bivšima zakoncema in da nimata iz naslova skupnega premoženja, ustvarjenega v zakonski zvezi, drug do drugega nobenega zahtevka več.

6. Pritožnica sodišču ni znala pojasniti, zakaj ustni dogovor v notarski listini ni bil zapisan. Toženi je pojasnil, da bi morala kot lastnica deleža na podjetju pravzaprav biti vpisana njegova mati, ki je to premoženje ustvarila. Tudi notarska pomočnica je povedala, da pri sestavi notarskih sporazumov vsako stranko vedno posebej vpraša, ali ima še kakršnokoli drugo skupno ali posebno premoženje, in da bi v primeru, da bi katerakoli od strank odgovorila pritrdilno, notarski sporazum ne bil sestavljen. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja v konkretnem primeru, ta pa je, da tožnica v trenutku, ko je podpisovala sporazum, deleža na podjetju ni imela za skupno premoženje.

O pravilni uporabi materialnega prava

7. Zmotno je stališče pritožbe, da v 102. členu Zakona o notariatu ni podlage, da bi notarski pomočnik namesto notarja, pri katerem je zaposlen, sestavljal tudi notarske zapise. Določilo je popolnoma jasno, notarski pomočnik lahko sestavlja notarske zapise, razen notarskih zapisov in notarskih zapisnikov, ki so določeni v 69. členu Zakona o notariatu, to pa je potrjevanje sklepov organov upravljanja.

8. Z navajanjem, da je notarsko listino sestavila notarska pomočnica, ki takšnega pooblastila ni imela, tožnica ne more izposlovati ničnosti sporazuma, saj v določilih ZN za to ni podlage.

9. Pritožbeno sodišče sprejema tudi vse ostale razloge sodišča prve stopnje za ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala razlogov za ničnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja v delu, ki se nanaša na delež na podjetju. Notarska listina je namreč javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje in določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tožnici ni uspelo dokazati kaj drugega.

10. Iz prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sledi, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kakšnega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej sankcija, ki je pridržana le za najhujše kršitve Ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel, zato je pri njeni uporabi potrebno ravnati zadržano. Po naravi gre za skrajni ukrep, ko napake ni mogoče sanirati drugače, sicer pa je treba v skladu s pogodbeno dispozitivnostjo in avtonomijo strank (2. in 3. člen OZ) sklenjene dogovore spoštovati in si prizadevati za njihovo uveljavitev in ohranitev (načeli afirmacije pogodb in pravne varnosti – 2. člen Ustave RS). Ničnost je izrazito skrajna sankcija, ki jo tudi tožene stranke doživljajo kot kazen. Namenjena je varovanju načel vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode kot temeljnih načel obligacijskega prava. Kot je že bilo navedeno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženi sklenil pravni posel iz moralno zavržnih razlogov, da bi izigral toženo stranko glede skupnega premoženja, ki sta ga pridobila v času trajanja zakonske zveze, saj je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da ustni dogovor, kot ga zatrjuje tožnica, ni bil dokazan. Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj razlogov, zakaj bolj verjame tožencu kot tožnici in z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tudi indično sklepanje sodišče prve stopnje opravilo korektno in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki jih je izpostavila tožnica, in da tudi po oceni pritožbenega sodišča res ne kažejo, da bi toženi v zvezi s sklenitvijo sporazuma o delitvi skupnega premoženja zavajal tožnico, ampak, da tožnici enostavno ni uspel dokaz, da bi takšen usten dogovor med strankama sporazuma obstajal. 12. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo pri sklepanju notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja zadoščeno formi iz Zakona o notariatu in da ima zato potrjeni sporazum status notarskega zapisa in ni ničen. Kot je že bilo navedeno, nepoštenih namenov tožnica toženi stranki ni dokazala, pa tudi sicer bi bilo zavajanje toženca lahko kvečjemu podlaga za izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja, a je triletni rok tožeča stranka že zamudila.

13. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrnilo potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), obenem mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v skladu z določilom 155. člena ZPP. Stroške je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Stroške je tožnica dolžna povrniti tožencu v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od izteka paricijskega roka dalje do plačila.