Jedro

Vprašanje lastništva garaže je predstavljalo le predhodno vprašanje, o katerem se je odločalo v drugem postopku, zato na predmetno zadevo nima vpliva. Vezanost namreč ne zajema ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je odločba utemeljena, temveč le izrek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta dolžna toženca izprazniti del objekta na parc. št. 1760-31/0-0 k.o. X, ki je gospodarsko poslopje predelano v garažo na skrajnem severnem delu parcele ob cesti in to garažo izpraznjeno oseb in stvari izročiti tožnici. Hkrati je tožencema naložilo, da nerazdelno povrneta tožnici 451,02 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo reševanje. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravnomočno sodbo višjega sodišča II Cp 3528/2011 z dne 15. 2. 2012, s katero je spremenilo sodbo V P 2489/2005 z dne 7. 6. 2011 tako, da je tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev lastninske pravice na objektu – garaža in dvorišče zavrnilo. Na obravnavi 29. 6. 2012 sta tožnika povedala, da žago in garažo uporabljajo od leta 1956 dalje, ko ju je zgradil njun pokojni oče L. G., ki je na omenjenih objektih tudi pridobil lastninsko pravico. O tem je bilo odločeno že s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 561/80 z dne 8. 2. 1983 (pravnomočna 18. 1. 1984). Ker višje sodišče te pravnomočne sodbe, ki se nanaša na lastništvo omenjenih objektov ni upoštevalo, sta toženca vložila izredno pravno sredstvo – obnovo postopka. Ker je sodišče prve stopnje oprlo odločitev zgolj na nezakonito sodbo in je tožeči stranki priznalo lastninsko pravico na omenjenih objektih, bi tožencema z odstranitvijo objektov, ki sta njuna last, nastala nenadomestljiva škoda.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila (po svojem pooblaščencu in sama) in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi pritožnikov v kršitvi prepovedi ponovnega sojenja o pravnomočno razsojeni stvari, ni podana.

6. Pravnomočna sodba preprečuje vnovično sojenje o istem zahtevku med istima strankama (drugi odstavek 319. člena ZPP). V skladu s sodno prakso se pri presoji identitete tožbenega zahtevka upošteva ekvivalenčna teorija, po kateri se presoja identiteta tožbenega zahtevka in tožbenega temelja.

7. V zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani I P 561/80 je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku za odstranitev zidane garaže in lesene barake na parc. št. 31 k.o. X ter odstranitev betonske plošče na parc. št. 32 k.o. B., v predmetni zadevi pa je odločalo o zahtevku za izpraznitev garaže in njeno izročitev tožnici. Ne gre torej za odločanje o istem zahtevku, ker ni podana objektivna identiteta tožbenih zahtevkov.

8. Vprašanje lastništva garaže je v predmetni zadevi predstavljalo le predhodno vprašanje (13. člen), o katerem se je odločalo že v drugem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani V P 2489/05. Toženca sta se v odgovoru na tožbo na ta postopek sama sklicevala in je sodišče prve stopnje na njun predlog predmetni postopek tudi prekinilo do pravnomočne rešitve zadeve V P 2489/05 (sklep 23. 3. 2010). Na pravnomočno odločitev (1) je bilo sodišče prve stopnje vezano. Zmotno je stališče pritožbe, da je bilo o lastninski pravici na garaži pravnomočno odločeno že v zadevi P 561/80. Tožbe nista vložila toženca (in tudi ne njun pravni prednik L. G.), s tožbenim zahtevkom pa tudi ni bila zahtevana ugotovitev lastništva garaže, temveč njena odstranitev (B3) (2). Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, je bilo vprašanje lastništva (enako kot v predmetni zadevi) le predhodno vprašanje. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek le v zadevi, v kateri se rešuje (drugi odstavek 13. člena ZPP), zato na predmetno zadevo nima vpliva. Vezanost namreč ne zajema ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je odločba utemeljena, temveč le na izrek. V izreku se odreja ali ugotavlja konkretna pravna posledica, pravnomočnost pa zajema to posledico. (3)

9. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožnika sicer ne uveljavljata obrazloženo. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Sodba tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus.

10. O predhodnem vprašanju (lastništvo garaže) je bilo pravnomočno odločeno (V P 2489/2005) in sodišče prve stopnje je bilo zato nanjo vezano. Sodišče odločitve ni „oprlo na nezakonito sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3528/2011 z dne 15. 2. 2012“ kot trdita pritožnika, ki se sklicujeta na vloženo izredno pravno sredstvo, predlog za obnovo postopka V P 2489/2005. 11. Drugih pritožbenih razlogov pritožnika ne uveljavljata. Ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožnika pritožbenih stroškov nista priglasila, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stroške z odgovorom na pritožbo nosi tožnica sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 2489/2005 z dne 7. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3528/2011 z dne 15. 2. 2012 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikov (v predmetni zadevi tožencev), da sta lastnika garaže. (2) Tožnica L. A. (N.) je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da toženec L. G. (pravni prednik D. L. in Ž. G.) odstrani zidano garažo in leseno barako stoječi na parc. št. 31 k.o. X ter betonsko ploščo na parc. št. 32 k.o. X. (3) Pravdni postopek s komentarjem, V. Rijavec, stran 130