Jedro

O zaslužku, ki bi ga tožeča stranka lahko dosegla ob normalnem teku stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o doseganju njenega zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred škodnim dogodkom ali pa na podlagi sprejetih in neuvrščenih naročil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.127,23 CHF z zamudnimi obrestmi po stopnji, kot se za zamudne obresti priznava v kraju Rickenbach bei Wil v Švici, za čas od 30.8.1999 do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 155.674,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške (1. in 3. točka izreka), vložila pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljala pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi tako, da izopodbjiano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči tranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravna podlaga vtoževani terjatvi, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, nepogodbena odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki v prometni nezgodi, ki se je zgodila dne 29.8.1998 v Domžalah pri Ljubljani in ki jo je povzročilo vozilo, zavarovano pri toženi stranki. V konkretnem primeru ni bil sporen niti nastanek zavarovalnega primera niti odgovornost zavarovalnice. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjala le zatrjevani škodi, ki jo je tožeča stranka uveljavljala in dokazovala kot škodo na izgubljenem zaslužku zaradi nezmožnosti uporabe poškodovanega tovornjaka, ki je zaradi popravila stal v času od 29.8.1998 do 19.9.1998. Tožena stranka v pritožbi izrecno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na presoji dokazne listine tožeče stranke (A4 in overjen prevod-A5) in mnenju izvedenke finančne stroke o pravilnosti obračuna nastale škode (zap. št. 16 spisa). S tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki mu pritožbeno sodišče, kot bo razvidno v nadaljevanju, pritrjuje.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena uveljavljati odškodnino od tožene stranke iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti po določilu 940. člena ZOR. Pravilno je uporabilo pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno (prvi odstavek 30. člena ZMZPP).

Nastanek škode je ena izmed splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala nastanek škode v obliki izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček je po definiciji iz 155. člena ZOR preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normmalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR).

Dokazno breme o nastanku škode in o njeni višini je na strani oškodovane stranke (212. člen ZPP). Tožena stranka je za utemeljitev ocene višine škode kot izhodišče izbrala dnevni zaslužek s tovornim vozilom opravljene storitve transporta. Takemu izhodišču tudi pritožbeno sodišče ne oporeka in ocenjuje, da je primerno za zatrjevanje zakonskih elementov dejanskega stanu "utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari". To je namreč pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba ugotoviti za vsak primer posebej. Ker je tožeča stranka transportno podjetje, tovornega vozila, v neprerekanem času popravila, ni mogla uporabljati za opravljanje svoje dejavnosti (za izvrševanje naročil prevozov), zaradi česar je bila prikrajšana za zaslužek, ki bi ga sicer lahko dosegla, posledično pa se je zaradi tega zmanjšal njen dobiček iz neopravljenih storitev. O zaslužku tožeče stranke, ki bi ga dosegla ob normalnem teku stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o doseganju njenega zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred škodnim dogodkom ali pa na podlagi sprejetih in neizvršenih naročil. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenilo, da je za zahtevek plačila odškodnine za izgubljeni dobiček, trditev o dnevni višini zaslužka tovornega vozila s priklopnikom (kot je bilo poškodovano vozilo) v višini 1.100 frankov, relevantno dejstvo za ugotavljanje višine dobička, ki bi ga bilo lahko doseči, če bi bilo vozilo, s katerim je tožeča stranka opravljala svojo transportno dejavnost, na vožnji. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka to svojo trditev o dnevnem zaslužku, dokazala z ustreznimi in preverljivimi dokazi. Sodišče prve stopnje je kot ustrezno dokazno listino o dnevni višini zaslužka oziroma o dnevni višini izgubljenega zaslužka upoštevalo mnenje švicarskega združenja za tovorni promet z dne

5.10.1998 (A4 v zvezi z A5), iz katerega pa ne izhaja dejanska podlaga za uporabljeno osnovo glede dnevnega zaslužka uporabe tovornega vozila s priklopnikom. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da dejstvo, da je višina dnevnega zaslužka 1.100 frankov zapisana v mnenju švicarskega združenja za promet, še ne pomeni, da je s tem dokazana resničnost spornega dejstva. Navedena listina namreč nima dokazne moči javne listine, ker ne izpolnjuje pogojev po

224. členu ZPP, zaradi česar iz nje ni mogoče sklepati, da dokazuje resničnost tega, da je znašal dnevni zaslužek konkretne družbe (tožeče stranke) v preteklem obdobju s konkretnim (poškodovanim) vozilom ravno 1.100 CHF. Tako se izkaže, da trditev o dnevnem zaslužku ni dokazana. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dokazno moč mnenja švicarskega združenja za tovorni transport. Kot pravilno opozarja pritožnica, pa izvedenka finančne stroke, na katere variantno mnenje je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, glede na izdani sklep o imenovanju z dne 20.9.2001, ni ocenjevala ustreznosti osnovnega izhodišča glede dnevne izgube zaslužka, pač pa le pravilnost izračuna škode. Ta pa temelji na izhodišču, da je podatek o dnevnem zaslužku tak, kot ga navaja mnenje švicarskega združenja za transport, ki pa kot rečeno, ni bil dokazan.

S tem pa se izkaže, da je utemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z mnenjem pritožnice, da tožeča stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni predlagala nobenih relevantnih dokazov glede pravno relevantnih dejstev. V zvezi z zatrjevano izgubo zaslužka je že v tožbi predlagala, da sodišče po potrebi imenuje izvedenca, svoj dokazni predlog pa je v vlogi z dne 2.12.1999 še dopolnila s predlogom, da naj sodišče imenuje ustreznega izvedenca v Švici, ki bo upošteval specifične okoliščine. Kot specifične okoliščine pa je tožeča stranka v isti vlogi opisala njeno poslovanje "potom postojank po celi Evropi, ki morajo biti stalno ustrezno zasedene in preko satelita". V zvezi z ugotavljanjem zaslužka pa se tudi ni upirala pregledu njene poslovne dokumentacije. Zato se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega dokaznega predloga v zvezi s presojo tožničine trditve o njenem dnevnem zaslužku z enim kamionom in oceniti njeno preteklo poslovanje (pred škodnim dogodkom).

Ker je po oceni pritožbenega sodišča za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga tožena stranka s pritožbo utemeljeno izpodbija, potrebno izvesti nove dokaze, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje pred izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca, s katerim tožeča stranka dokazuje višino izgubljenega dobička, najprej opredeli do sorazmernosti in težavnosti izvedbe tega dokaza po dokaznem predlogu tožeče stranke o imenovanju izvedenca iz druge države, v smislu določila 216. člena ZPP.

Pri ponovnem odločanju pa bo moralo prvostopno sodišče presojati tudi trditve tožene stranke, o katerih, na kar opozarja pritožnica v pritožbi, izpodbijana sodba nima razlogov, da bi morala tožeča stranka sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje škode zaradi popravila poškodovanega vozila, zaradi česar naj bi bila po mnenju pritožnice upravičena le do povrnitve izgubljenega zaslužka za prva dva dneva po poškodbi v višini 415 CHF in glede katerih je dokazno breme na strani tožene stranke.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odstavka

165. člena ZPP.