Jedro

Upravičenec po ZNISESČP je fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge. Zakon ne razlikuje med osebami, ki so prvotni imetniki terjatev in osebami, ki so terjatve pridobile na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva. B.B. in C.C., od katerih je tožnik pridobil 1/3 terjatve D.D. do Banke, sta fizični osebi in do trenutka, ko sta svoje deleže na terjatvi prenesli na tožnika, sta bili imetnici terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge. Izpolnjevali sta torej oba pogoja iz prvega odstavka 6. člena ZNISESČP. Ker je tožnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge od navedenih upravičenk pridobil na podlagi veljavnih pravnih poslov (darilnih pogodb), bi jih moral v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP pravočasno evidentirati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) na podlagi tretjega odstavka 14. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka), Glavna podružnica Sarajevo do tožnika, ki je upravičenec iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 379,70 EUR in obresti v višini 179,36 EUR ter da so bile obresti obračunane od dneva izdaje te odločbe (1. točka izreka), da bo znesek, ugotovljen s to odločbo, izplačan 30. dan po njeni pravnomočnosti, skupaj z obrestmi, obračunanimi za obdobje od dneva izdaje odločbe do izplačila po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije (2. točka izreka), da se izplačilo izvrši na transakcijski oziroma osebni račun pooblaščenca za sprejem izplačila, advokata A.A. (3. točka izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točke izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 27. 12. 2017 prejela tožnikovo zahtevo za verifikacijo, ki jo je tožnik dopolnil z dopisoma z dne 12. 7. 2018 in 5. 3. 2020. Tožniku je nato dne 9. 3. 2020 izdala informativni izračun, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bil tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju št. O 902893/04 z dne 11. 10. 2006 in pravnomočnega dopolnilnega sklepa o dedovanju št. 58 0 O 101340 18 O 4 z dne 29. 11. 2018 priznan podedovani delež v višini 1/12. Tožnik je zoper informativni izračun vložil ugovor, v katerem je navedel, da sta mu B.B. in C.C., prav tako dedinji po zapustnici D.D., z darilnima pogodbama z dne 29. 9. 2014 podarili deleža, ki sta ju podedovali po zapustnici, vsaka v višini 1/6 devizne vloge zapustnice, brat E.E. pa mu je dne 29. 11. 2018 podaril svoj podedovani delež v višini 1/12 devizne vloge zapustnice, zaradi česar naj bi bil upravičen do skupnega izplačila sredstev v višini 1/2 stare devizne vloge št. .... Tožena stranka ga je nato pozvala, naj predloži dokazila o evidentiranju teh darilnih pogodb pri Banki, tožnik pa se na poziv ni odzval. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobila od Banke, je tožena stranka ugotovila, da nobena od omenjenih darilnih pogodb ni bila evidentirana pri Banki, Glavni podružnici Zagreb ali Sarajevo. Tožnik tako ni izpolnil pogoja iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, v skladu s katerim je fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov na podlagi veljavnega pravnega posla, upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da ugovor zoper informativni izračun ni utemeljen. Imetnica devizne vloge št. ... na dan 31. 12. 1991 je bila namreč D.D., po njeni smrti pa so to devizno vlogo podedovali njen sin F.F. in hčerke G.G., B.B., H.H., I.I. in C.C., in sicer vsak 1/6. H.H. je nato umrla, po njej pa sta 1/6 devizne vloge št. ... podedovala njena sinova E.E. in tožnik, vsak v deležu 1/2. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da je tožnik podedoval skupen delež stare devizne vloge zapustnice v višini 1/12, ki ga do vložitve zahteve za verifikacijo ni prenesel na drugo osebo. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve odločbe utemeljila še znesek, ki glede na ugotovljena dejstva pripada tožniku ter znesek obresti.

3. Tožnik vlaga tožbo, s katero izpodbijano odločbo izpodbija iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da 6. člen ZNISESČP opredeljuje uporabnika in je povezan z 2. členom ZNISESČP. Kot uporabnik iz 6. člena ZNISESČP naj bi se tako štela oseba, ki ima terjatev na podlagi neizplačanih starih deviznih prihrankov do Banke, Glavna poslovalnica Sarajevo, po deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991. Upravičenec je torej v luči te definicije oseba, ki je to terjatev imela dne 31. 12. 1991, kar je v obravnavanem primeru pokojna tožnikova babica D.D.. Darilnih pogodb tožnik ni sklenil s prvotnim imetnikom računa, torej z D.D., zaradi česar teh pogodb ni bilo potrebno evidentirati v Glavni podružnici Sarajevo ali Zagreb do 1. 12. 2015. Še toliko bolj nelogična pa je zahteva, da bi morala biti evidentirana tudi darilna pogodba, ki je bila dne 24. 1. 2020 sklenjena med tožnikom in njegovim bratom. Tožnik navaja še, da je tožena stranka v dveh praktično identičnih primerih odločila različno, saj je z informativnim izračunom št. 0042-3823/2017/6 z dne 27. 11. 2019 upravičencu priznala tudi deleže, ki jih je pridobil na podlagi darilnih pogodb. V tem primeru je šlo za drugo polovico devizne vloge D.D. št. ..., ki jo je stranka prav tako pridobila na podlagi pravnih poslov z dediči. Tožena stranka je s tem ravnala v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, saj je povzročila različno obravnavanje oseb v bistveno enakih okoliščinah. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Dodatno navaja, da bi moral tožnik pravni posel z dne 24. 1. 2020 evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo in sicer, glede na pravno praznino v ZNISESČP glede roka za tovrstne primere, vsaj do dneva izdaje informativnega izračuna oz. odločbe v obravnavani zadevi. Na ta način bi zagotovil, da je Banka kot dolžnik o teh prenosih terjatev obveščena, česar pa ni storil, čeprav so bili pogoji za vlaganje zahtevkov za verifikacije na podlagi ZNISESČP znani ter dostopni vsem varčevalcem že od Javnega poziva za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, objavljenega v Uradnem listu RS 81/2015 dne 30. 10. 2015, ki je bil javno objavljen tudi v bosanskem in hrvaškem jeziku v več glasilih. Tožnik bi moral darilne pogodbe evidentirati ali pa jih vsaj poskusiti evidentirati, česar pa ni izkazal. Tožena stranka je dne 16. 3. 2021, torej en dan po izdaji in odpremi odločbe o zavrnitvi ugovora in več kot en mesec od oddaje priporočene pošiljke na pošto v Bosni in Hercegovini, prejela pisni odgovor tožnikovega odvetnika A.A., v katerem je bilo navedeno, da naj bi bila na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZNISESČŠ dolžna pri Glavni podružnici Zagreb oz. Glavni podružnici Sarajevo do 1. 12. 2015 evidentirati pridobitev terjatve iz naslova neplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla zgolj fizična oseba, ki je s tovrstnim pravnim poslom pridobila terjatev od izvornega imetnika terjatve. Ker pa tožnik v obravnavani zadevi terjatve ni prejel od D.D., zanj takšna obveznost ni veljala. V zvezi s navedbami o tem tožena stranka navaja, da ZNISESČP ne določa pojma „uporabnik“, temveč je v njem vsebinsko definiran zgolj termin „upravičenec“. Ta pa je v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZNISESČP fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge. Upravičenec je torej vsaka fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ne glede na način, kako je postala imetnica te terjatve, torej ne glede na to, ali je šlo za izvirno ali izvedeno pridobitev terjatve. V zvezi z evidentiranjem darilne pogodbe, ki jo je tožnik leta 2020 sklenil z E.E., tožena stranka navaja, da je napačno tožnikovo stališče, da je treba pogodbe, ki so bile sklenjene po 1. 12. 2015, obravnavati bistveno drugače kot pogodbe, sklenjene pred tem datumom. Glede na namen 6. člena ZNISESČP (t.j. da bi se preprečilo zlorabe v smislu dvojnih izplačil oziroma izplačil neupravičenim osebam) in ob upoštevanju načina delovanja bank in njihovih poslovnih praks je pravilno stališče, da je treba pridobitve terjatev na podlagi sklenjenih pravnih poslov v vsakem primeru evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Zagreb, ne glede na to, kdaj je do sklenitve posla prišlo. Že v interesu upravičenca bi moralo biti, da pridobitev terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi sklenjenega pravnega posla čimprej evidentira, saj se s tem zavaruje pred situacijo, ko bi kljub prenosu izplačilo neizplačane stare devizne vloge v škodo pridobitelja še vedno zahteval prvotni imetnik. Zahteva po evidentiranju veljavnega pravnega posla, na podlagi katerega je terjatev iz naslova bančne vloge prešla na neko tretjo osebo, je tudi sicer običajna poslovna praksa, ki izhaja iz rednega poslovanja v bančnem sektorju. Ob tem tožena stranka opozarja na prakso tega sodišča, iz katere izhaja, da ima Republika Slovenija nedvomno legitimen interes, da se kot prevzemnica izpolnitve prepriča o verodostojnosti pridobitve terjatve, se seznani z identiteto novih upnikov in si zagotovi tudi predvidljivost svoje obveznosti, pri čemer je pogoj predhodnega evidentiranja pri dolžniku primeren in nujen za dosego tega interesa. Ob tem je treba upoštevati še dejstvo, da tožena stranka ni bila stranka pogodb, ki so bile sklenjene med tožnikom in Banko, pač pa njena odgovornost za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog izhaja iz ZNISESČP. Pri tem mora biti v odnosu do Banke jasno, do koga v konkretnem primeru Republika Slovenija prevzema izpolnitev, zato je bistveno, da se notifikacija opravi pri samem dolžniku. V obravnavani zadevi tožnik pridobitve terjatev na podlagi darilnih pogodb z dne 29. 9. 2014 ni evidentiral do 1. 12. 2015, čeprav je imel to možnost. Prav tako je imel možnost evidentirati tudi pridobitev terjatve na podlagi darilne pogodbe z dne 24. 1. 2020 in sicer od tega dne dalje, česar pa ni storil. Tožena stranka bi v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa, kot pravočasno evidentiranje štela evidentiranje oz. poskus evidentiranja, ki bi bilo izvedeno do izdaje končne meritorne odločbe v verifikacijskem postopku. V primeru dvoma glede roka bi se tožnik lahko za pojasnilo obrnil tudi neposredno na toženo stranko, česar pa ni storil. V zvezi z odločitvijo v zadevi št. 0042-3823/2017, v kateri je tožena stranka I.I. priznala tudi deleže, ki jih je ta pridobila na podlagi darilnih pogodb, tožena stranka pojasnjuje, da je bila ta odločitev posledica strokovne napake uradne osebe upravnega organa. Tudi v omenjeni zadevi bi bilo namreč treba zahtevo za verifikacijo zavrniti, saj evidentiranje pridobitve terjatve ni bilo izkazano. Tožena stranka je sicer v vrsti drugih odločitev, ki se nanašajo na evidentiranje pridobitve terjatve, zahteve upravičencev v primerih, v katerih evidentiranje ni bilo izkazano, zavrnila, kar je z več sodbami že potrdilo tudi Upravno sodišče RS. Poleg tega tožnik ni navedel, na podlagi katerih osebnih okoliščin naj bi bile v tem primeru kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč se zgolj pavšalno sklicuje na domnevno diskriminatorno in neenako obravnavo. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da so bili potencialni upravičenci jasno in pravočasno seznanjeni z zahtevo po evidentiranju prenosa deviznih vlog, ki izhaja iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, med drugim tudi z Javnim pozivom za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, objavljenem v Uradnem listu RS 81/2015 z dne 30. 10. 2015 in v več dnevnih časopisih s celotnega območja BiH in Hrvaške. Način evidentiranja je bil podrobneje obrazložen tudi v navodilih za izpolnjevanje obrazca zahteve za verifikacijo in v odgovorih na pogosta vprašanja, objavljenih na spletni strani tožene stranke. Vse to je bilo prevedeno v več jezikov. Tožena stranka je bila tudi že pred objavo javnega poziva v primeru nejasnosti v zvezi z izvajanjem ZNISESČP dosegljiva za dajanje pojasnil po različnih komunikacijskih kanalih. Storila je torej vse, kar je bilo v njeni moči, da bi potencialne upravičence seznanila s ključnimi informacijami glede verifikacijskega postopka in določili ZNISESČP. Poudarja tudi, da je v skladu z načelom zakonitosti vezana na zakon, podzakonske predpise, predpise lokalnih skupnosti in splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil in na tej podlagi tudi na določbo tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP. Sklepno navaja, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe v zadevi Ališić in ostali vzpostavila Slovenija. Kot izhaja iz sklepa sodišča v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji z dne 27. 4. 2017 in sklepa v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji z dne 5. 9. 2017, je sodišče v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe v zadevi Ališić in ostali.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je v obravnavani zadevi zavrnila tožnikovo zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge v delu, v katerem je tožnik terjatev do Banke pridobil na podlagi darilnih pogodb. Med strankama ni sporno, da tožnik pridobitve terjatev na podlagi teh pogodb ni evidentiral pri Banki, Glavni podružnici Sarajevo oz. Glavni podružnici Zagreb. Sporno med strankama pa je, ali obveznost evidentiranja iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP velja tudi v primeru, če je imetnik terjatev pridobil s pravnim poslom od osebe, ki ni prvotni imetnik devizne vloge in v primeru, če je bil pravni posel sklenjen po 1. 12. 2015. 7. Po presoji sodišča so tožbene navedbe, da naj bi obveznost evidentiranja iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP veljala samo v primeru pridobitve terjatve od prvotnega imetnika devizne vloge, neutemeljene. ZNISESČP v 6. členu določa, da je upravičenec ali upravičenka po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona (prvi odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je upravičenec tudi civilna pravna oseba, ki je bila po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ imetnik neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona (drugi odstavek). Fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov na podlagi veljavnega pravnega posla, je upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015 (tretji odstavek).

8. Upravičenec po ZNISESČP je glede na zgoraj citirano določbo prvega odstavka 6. člena fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge (kot je definirana v 2. členu tega zakona). Zakon torej ne razlikuje med osebami, ki so prvotni imetniki terjatev in osebami, ki so terjatve pridobile na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva. B.B. in C.C., od katerih je tožnik pridobil 1/3 terjatve D.D. do Banke, sta fizični osebi in do trenutka, ko sta svoje deleže na terjatvi prenesli na tožnika, sta bili imetnici terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge. Izpolnjevali sta torej oba pogoja iz prvega odstavka 6. člena ZNISESČP. Ker je tožnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge od navedenih upravičenk pridobil na podlagi veljavnih pravnih poslov (darilnih pogodb), bi jih moral v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP pravočasno evidentirati.

9. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe v zvezi z deležem terjatve, ki ga je tožnik pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z E.E.. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZNISESČP se zahteva za verifikacijo lahko vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. Med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo za verifikacijo vložil dne 27. 12. 2017 in da je bila darilna pogodba med njim in E.E. sklenjena dne 24. 1. 2020. Tožnik torej 31. 12. 2017, ko se je iztekel rok za vlaganje zahtev za verifikacije starih deviznih vlog, še ni bil imetnik dela devizne vloge št. ..., ki je bila kasneje predmet darilne pogodbe. Rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem izteku preneha pravica stranke zahtevati verifikacijo. Ob izteku tega roka je bil imetnik dela terjatve, ki je bil kasneje predmet darilne pogodbe, še vedno tožnikov brat E.E.. Tožnik tako ob vložitvi vloge ni izpolnjeval pogojev za verifikacijo tega dela devizne vloge. Ker je ta del pridobil po izteku prekluzivnega roka 31. 12. 2017, je odločitev tožene stranke tudi v tem delu pravilna, čeprav iz drugega razloga, kot pa je navedeno v izpodbijani odločbi.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka oziroma tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

11. Glavna obravnava v tej zadevi ni bila opravljena, saj dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.