Jedro

Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno.

V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je, kot je bilo že pojasnjeno, nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. To so Ustava RS, ZZK in SPZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se odslej glasi: „1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v znesku 696,25 EUR, po poteku tega roka in vse do izpolnitve obveznosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Toženka mora v 15 dneh povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 2.169,97 EUR, po poteku tega roka in vse do izpolnitve obveznosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Ugotovljeno dejansko stanje:**

1. Toženka je zemljiškoknjižna lastnica več nepremičnin, ki so v naravi kmetijska zemljišča. Sporne nepremičnine so bile vse do 5. 12. 1992 družbena lastnina. Ta oblika lastnine je prenehala na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) oziroma Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKG).

2. Tožnik (skupaj z njegovima pravnima prednikoma) ima te nepremičnine v posesti že od leta 1976. Takrat je na območju k. o. ... potekal arondacijski postopek na pobudo upravičenca KG A. TOZD P. kot pravna naslednica KG A. je izpolnjevala obvezo do občanov, ki so pred več kot 10 leti v arondacijskem postopku izročili svoja zemljišča v družbeno lastnino KG A. Tožnikov pravni prednik C. C. sicer ni bil arondacijski zavezanec, ampak je bil v postopek pritegnjen zaradi smotrnosti, saj je dotlej kot lastnik nekaterih nepremičnin te oddajal v zakup KG A.. Na sestanku dne 24. 11. 1976 je bilo dogovorjeno, kako se zamenjajo zemljišča (namen je bil, da vsak prizadeti dobi v last zaokroženo zemljišče; tožnikov pravni prednik je tako v zameno za svoje nepremičnine dobil v posest sporne nepremičnine), da se bodo zemljišča odmerila, TOZD P. pa bo pripravila pogodbe in poskrbela za zemljiškoknjižne prepise.

3. Narejena je bila geodetska odmera, vendar ta ni bila katastrsko in zemljiškoknjižno izvedena, ker eden od udeležencev postopka ni želel podpisati odmere. Kljub temu so vsi udeleženci (vključno s tistim, ki ni podpisal) od arondacije oziroma geodetske odmere posedovali in obdelovali zemljišča, kot so se dogovorili na sestanku in so jim bila dodeljena z odmero.

4. Leta 1987 je tožnik s pravnim naslednikom KG A., D. sklenil pisno menjalno pogodbo, s katero so želeli urediti zemljiškoknjižno stanje, vendar jim to zaradi nedokončanih geodetskih postopkov ni uspelo. Iz pogodbe izhaja, da D. tožnika šteje za lastnika spornih nepremičnin.

**Dosedanji potek postopka:** _Odločitev sodišča prve stopnje_

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik do celote nepremičnin s parc. št. 146/1, 147/1, 150/1, 50 in 51, vse k. o. ....

6. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot lastnik zemljišč sredi posestva E., ki so bila v večini v družbeni lastnini, vključen v netipično pogodbo, s katero je TOZD B. izpolnjevala obveznosti do arondirancev na način, da jim je vrnila druga zemljišča, ki so jim bila pred leti odvzeta. TOZD B. do tožnika sicer ni imela nobenih obveznosti, kljub temu pa je bila z njim zaradi smotrnosti sklenjena pogodba, ki ima značilnosti menjalne (pri čemer vseh nepremičnin, ki jih je v menjavo dal tožnik, ni prevzela TOZD B., temveč nekateri arondacijski zavezanci), saj je tožnik z menjavo pridobil v last druga zemljišča, kot jih je imel predhodno v lasti.

7. Kljub temu, da tožnik z TOZDom ni sklenil pisne pogodbe, je sklenjena ustna pogodba o dodelitvi spornih nepremičnin po teoriji realizacije konvalidirala. Posest tožnika je bila zato zakonita, saj je temeljila na veljavnem pravnem poslu. Tožnik je bil tudi v dobri veri, saj je bil upravičeno prepričan, da so sporne nepremičnine njegova last. 8. Samo dejstvo, da je tožnik vedel, da ni vknjižen kot lastnik v zemljiško knjigo, pa ne pomeni, da ni bil v dobri veri, saj je v zvezi s tem pomembno tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika, torej toženke. Ta in njeni pravni predniki pa so tožnika vse do leta 2013, ko se je tožnik obrnil na toženko za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, obravnavala kot lastnika spornih nepremičnin. Tožnik je zato užival mirno posest več kot 35 let. Tožniku tudi ni mogoče očitati neskrbnosti pri urejanju lastništva, saj so se toženkini pravni predniki zavezali za vpis sprememb lastništva v zemljiško knjigo. Tožnik se je tudi večkrat obrnil na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, s katerim pa dogovor ni bil možen.

9. Priposestvovanje je tako začelo teči 5. 12. 1992, ko je prenehala družbena lastnina, in se je desetletna doba iztekla 5. 12. 2002. Takrat je tožnik postal lastnik spornih nepremičnin.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

10. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter prilagodilo odločitev o pravdnih stroških.

11. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pri presoji zapisnika z 24. 11. 1996 (pravilno: 1976) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo ta zapisnik kot ustno sklenjeno pogodbo, ki je konvalidirala. Konvalidacija pomeni veljavnost pogodbe, ne pa tudi pridobitve lastninske pravice. Za slednje je potreben pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo, tega pa ni bilo. Iz zapisnika ne izhaja, kdo dobi katera zemljišča, prav tako niso bile pripravljene pogodbe ali izdana odločba o arondaciji. Kasneje tudi ni bila realizirana menjalna pogodba. Tako tožnik ni bil v dobri veri, da je bila ustno sklenjena menjalna pogodba realizirana in da je prišlo do konvalidacije. Tožnik je namreč ves čas vedel, da so sporna zemljišča last toženkinih pravnih prednikov. Nižje sodišče je tudi zmotno presodilo pomen menjalne pogodbe z D.. Iz te izhaja, da gre zgolj za zamenjavo posesti nepremičnin. Nikakor pa ne, da gre za zapis prej nastale menjalne pogodbe za pridobitev lastninske pravice od leta 1976 dalje. Tožnik je ves čas vedel, da zadeve niso urejene, da ni lastnik spornih parcel oziroma da je še vedno lastnik svojih parcel, na katerih je tudi prišlo do določenih pravnih poslov. Gre za enega tistih pravnih položajev, ki bi terjal reševanje vseh prizadetih strank s pogajanji, kar je glede na številne odprte pravde tudi možno, in bi lahko potekalo v postopku mediacije.

_**Sklep o dopustitvi revizije**_

12. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik predlagal dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom, II DoR 471/2020 z dne 4. 12. 2020, predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali vednost posestnika o tem, da uživa zemljišče, ki je zemljiškoknjižno last drugega, nujno (ne glede na okoliščine primera) izključuje njegovo dobro vero.

**Bistvo navedb v revizijskem postopku** _**Navedbe tožnika v reviziji**_

13. Skladno z navedenim sklepom tožnik vlaga revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da pritožbeno sodišče zmotno razlaga vsebino zapisnika z 24. 11. 1976. Uvaja pa novo pravilo, da dobro vero izključuje vedenje posestnika o stanju v zemljiški knjigi, ne glede na druge ugotovljene okoliščine primera, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje. Tako sodišče spregleda, da je pravni prednik toženke razpolagal z nepremičninami tožnikovega pravnega prednika, ki jih je ta dal v zameno, saj jih je izročil v last drugim kmetom tega arondacijskega območja, čeprav je vedel, da ni zemljiškoknjižni lastnik. Za pritožbeno sodišče je izvršitev posla z vpisom v zemljiško knjigo ključno tudi pri presoji o realizaciji ustno sklenjene pogodbe. To stališče je zmotno, saj je potem obstoj teorije realizacije nepotreben. Pritožbeno sodišče prav tako v nasprotju z vsebino menjalne pogodbe z 12. 1. 1987 le to ocenjuje, kot da gre zgolj za menjavo uporabe nepremičnin. Zdi se, da sodišče menjalne pogodbe sploh ni prebralo, saj iz nje izhaja, da je bila prijavljena za odmero davka na promet nepremičnin. Dogajanje v denacionalizacijskem postopku zgrešeno ocenjuje kot nerelevantno. Naravnost absurden je napotek pritožbenega sodišča na mediacijo ob hkratni presoji, da mu odreka pravico. Sedaj, ko je njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen, toženka interesa za mediacijo ne bo imela. Na dlani je, da arondacija velja za vse udeležence tega arondacijskega primera ali za nikogar. H. H. je pravnomočno uspel in iztožil drugi del istih (prvotnih) parcel št. 146 in 147, k. o. ..., medtem ko se tožniku lastnina zavrača. Enako sta pravnomočno uspela tudi F. F. in G. G.. Vsi udeleženci arondacijskega postopka pa so vedeli, da niso vpisani v zemljiško knjigo, ampak da so to toženka ali drugi kmetje tega območja. Izpodbijana sodba zato tožniku krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

**_Navedbe toženke v odgovoru na revizijo_**

14. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se je arondacija vodila na podlagi takratnega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju TZIKZ, Ur. l. FLRJ, št. 43/59 z novelami). Po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je bilo mogoče uveljavljati zahtevek, če arondacijski zavezanci po TZIKZ niso prejeli nadomestnih zemljišč. Nadalje navaja, da se zahtevek tožnika ne nanaša na kompleks k. o. ... iz naslova arondacijskih postopkov, ki bi bili vodeni zoper njegove pravne prednike, ampak gre za zahtevek iz naslova zakupnih pogodb. Tožnik je bil v postopek arondacije pritegnjen na način, da naj bi določene svoje nepremičnine odstopil v družbeno last, sam pa bi v zameno iz družbene lastnine prejel druga zemljišča na območju k. o. .... Tožnikov primer ni primerljiv drugim primerom z območja k. o. ..., saj menjalna pogodba ni bila realizirana v korist družbene lastnine, kot je to veljalo za druge posle na tem območju. Tožnik pa je z zemljišči, ki bi jih moral odsvojiti, razpolagal in jih obremenjeval. Menjalna pogodba v delu tožnikovih obveznosti tako ni bila realizirana. Tožnik je zato ravnal nepošteno, pridobil si je neupravičeno materialno korist in ni mogel biti v dobri veri. Pravici do zasebne lastnine in enakega varstva sta bili zato kršeni toženki. Končno opozarja na to, da so postopki arondacij in denacionalizacij upravni postopki, zato tožnik ne more v tem sodnem postopku urejati vprašanj iz sfere upravnih postopkov. Če bi bil tožnik dosleden in korekten v svojih ravnanjih, do zapleta, ki je predmet tega postopka, ne bi prišlo.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

15. Revizija je utemeljena.

_**Uvodni pojasnili**_

16. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na navedeno revizijsko sodišče ne bo preizkušalo utemeljenosti očitanih procesnih kršitev.

17. V konkretnem primeru tožnik postavlja civilnopravni ugotovitveni zahtevek, da je lastnik spornih nepremičnin na podlagi zakona (torej izvirno), zato so toženkine navedbe, da bi moral tožnik zaradi nedokončane arondacije postaviti ustrezen zahtevek v arondacijskem ali denacionalizacijskem postopku, za kar so pristojni upravni organi, brezpredmetne oziroma neutemeljene.

_**Presoja prvin pridobitve lastninske pravice s priposestovanjem**_

18. Na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je bilo lastninsko pravico mogoče izvirno pridobiti na podlagi dobroverne in zakonite posesti ter desetletne priposestvovalne dobe (drugi odstavek 28. člena - redno priposestvovanje) ali na podlagi dobroverne posesti ter dvajsetletne priposestvovalne dobe (četrti odstavek 28. člena - izredno priposestvovanje). ZTLR kot zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba, menjalna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem, leasing itd.). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je posestnik nastopil posest na spornih zemljiščih. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti.1

19. Stališče pritožbenega sodišča, da je pri sklenjenih pogodbah šlo le za menjavo posesti, ne pa tudi lastninskega upravičenja do posesti, je v nasprotju z vsebino relevantnih listin, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje (v 16. in 25. točki svoje sodbe). Tem ugotovitvam pritožbeno sodišče ne pripisuje zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali protispisnosti pri povzemanju listin. Sodišče prve stopnje je tako povzelo, da iz zapisnika sestanka z 24. 11. 1976 izhaja, da se med tožnikovim pravnim prednikom in TOZD izvrši ustrezna zamenjava tako, da bi vsak od prizadetih dobil v last zaokroženo zemljišče ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Nadalje je bilo dogovorjeno, da bodo zemljišča v naravi razdeljena (odmerjena). Po parcelaciji pa bo TOZD pripravila pogodbe in poskrbela za zemljiškoknjižne prepise. Namen udeleženih subjektov je torej bil, da postanejo lastniki nepremičnin, ki so jih zamenjali. Dogovor, ki se tiče tožnika, ima tako značilnosti menjalne pogodbe.

20. To potrjuje tudi nadaljnji akt, naslovljen kot Menjalna pogodba, datiran 12. 1. 1987. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v 25. točki svoje sodbe, iz pogodbe izhaja, da je D. pripravljen tožniku v _last_ prepustiti dele parcel 146, 147 in 150, 50, 51, 52, 58, k. o. ..., ki jih tožnik koristi že od leta 1978. Nadalje je v Potrdilu o obdelavi parcel k. o. ... z dne 12. 6. 2001 D. navedel, da tožnik obdeluje dele parcel 146, 147, 150 in 151, ki jih je dobil v _last_ v letu 1973, v zameno za parcelo št. 56, ni pa bil opravljen prepis.

21. Nadalje sicer nižje sodišče pravilno opozarja, da iz Zapisnika ne izhaja, kdo dobi katera zemljišča. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da so bila zemljišča na kraju samem ob prisotnosti kmetov odmerjena, zakoličena in posesti nepremičnin po tistem zamenjane. Tožnikov pravni prednik je tako nastopil posest spornih nepremičnin leta 1976, hkrati pa je izgubil posest nepremičnin, ki jih je imel dotlej v lasti, saj so jih prevzeli drugi arondacijski zavezanci2. Zato je neutemeljena navedba toženke v odgovoru, da tožnik menjalne pogodbe ni izpolnil v delu glede njegovih obveznosti. Svojih dotedanjih nepremičnin ni več uporabljal. Zaradi ugotovljenih okoliščin pa nobena zamenjava zemljiškoknjižno ni bila izvedena. Ugotovljena dejstva tako omogočajo sklep, da je bil posel po ustno sklenjeni menjalni pogodbi realiziran. Glede tega pravnega vprašanja sicer revizija ni bila dopuščena, vendar se revizijsko sodišče do tega opredeljuje, ker nižje sodišče materialnopravno zmotno sodi, da neobstoj dobre vere izključuje tudi veljavnost pravnega naslova na podlagi realizacije. Dobra vera in vpis v zemljiško knjigo za pravni sklep o realizaciji posla nista odločilna. Po teoriji o realizaciji je oblikovno imperfektna pogodba, ki pa je bila v celoti ali pretežno izpolnjena, vendarle lahko veljavna (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Drži stališče pritožbenega sodišča, da tožnik kljub temu še ne razpolaga s pridobitnim načinom. Vendar pa je takšen veljaven zavezovalni pravni posel dovoljšnja podlaga (pravni naslov) za obstoj zakonite posesti (prvi odstavek 72. člena ZTLR). To vprašanje je pomembno, kajti s tem je izpolnjen eden izmed pogojev za redno priposestvovanje.

22. V nadaljevanju revizijsko sodišče odgovarja na dopuščeno vprašanje, _ali vednost posestnika o tem, da uživa zemljišče, ki je zemljiškoknjižno last drugega, nujno (ne glede na okoliščine primera) izključuje njegovo dobro vero._

23. Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja – 5. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo – 10. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno.

24. Zato so bile v vsem zgodovinskem razvoju upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere – ki je, kot je bilo že pojasnjeno, nujen pogoj za priposestvovanje v sodobnem pravu. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. To so Ustava RS, Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95) in SPZ.

25. Večkrat je bilo že poudarjeno3, da je dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini treba presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve pogodbe. Tedaj zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot takšna ustanova materialnega nepremičninskega prava, kot velja danes; načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo pomena, kot ga pridobiva predvsem od leta 1995 dalje. Takšen splošen družben odnos (se pravi: ne le ljudi, marveč celotnega pravnega sistema) je bil hkrati posledica in nadaljnji vzrok za splošno neurejenost zemljiške knjige - ne le glede prenosa pravice uporabe, pri katerem vpis v zemljiško knjigo sploh ni bil konstitutivnega pomena, ampak tudi glede prenosa lastninske pravice, pri katerem zemljiškoknjižno stanje zaradi neizvedbe vpisov ni vedno odražalo dejanskega stanja. Zgodba zase, ki je še nadalje spodjedala pomen zemljiške knjige, pa je bila kaotična neurejenost na področju etažne lastnine. Kjer so stale večstanovanjske stavbe, so bile vpisane njive in travniki.

26. Poleg navedenega je vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.4

27. V obravnavani zadevi je z vidika presoje ravnanj obeh strani ključen tako uvodni kot nadaljnji historiat življenjskega primera in oba sta skladna ter govorita v prid tožnikove dobrovernosti. O tem ima sodba sodišča prve stopnje prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče z vidika presoje dobre vere niti ne ovrže. Tako je pomembno, da je bil tožnikov pravni prednik pritegnjen v multilateralen postopek urejanja zemljišč (glej npr. 27. točko obrazložitve) s strani TOZD B.. Pravici do posesti svojih nepremičnin se je odrekel v zameno za pravico do posesti nepremičnin, ki mu jih je izročila TOZD B. To so tako tožnik kot drugi udeleženci in nazadnje tudi B. ves čas upoštevali in ravnali v skladu z dogovorjenim (glej 19. in 20. točko razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem ni nepomembno, da je bila TOZD organ v tedanjem družbenolastninskem gospodarskem sistemu. Tako tedanje kot nadaljnje ravnanje TOZD je upravičevalo posestnikovo dobro vero, da so bile nepremičnine izročene v last (22. točka sodbe sodišča prve stopnje).

28. Tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti. Za katastrsko in zemljiškoknjižno izvedbo poslov bi morala poskrbeti TOZD. Tožnik pa si je tudi sam večkrat prizadeval za ureditev stanja. To dokazuje sklenjena menjalna pogodba iz leta 1987. Kasneje se je tožnik obračal na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad), s katerim pa dogovor ni bil mogoč. Po letu 2013 se je obrnil na toženko, a neuspešno.

29. Na drugi strani so toženkini pravni predniki tožniku vseskozi priznavali, da je lastnik spornih nepremičnin. Enako pa je mogoče sklepati tudi na podlagi ravnanja toženke (vse do leta 2013). Ugotovljeno je namreč bilo (25. točka sodbe sodišča prve stopnje), da toženka razlogu, zaradi katerega je bila odpravljena delna odločba UE ... iz leta 2001, s katero so bile sporne nepremičnine vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu, oziroma sami obnovi tega postopka ni nasprotovala. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila odločba razveljavljena zato, ker so nepremičnine pridobile fizične osebe kot nadomestilo za njim arondirano zemljišče, pri čemer zemljiškoknjižno stanje do uveljavitve ZDen in tudi po tem ni bilo urejeno. D, d. o. o., od katerega je upravni organ zbiral podatke, je namreč sporočil, da so parcele, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, že razdeljene med kmete in da arondacijski zavezanci (med katere šteje tudi tožnika) koristijo zemljišča že nekaj let ter da jih šteje za lastnike, čeprav v zemljiški knjigi to ni urejeno. Tem stališčem toženka v obnovljenem denacionalizacijskem postopku ni nasprotovala. Sklad pa je nato dal upravičencu drugo zemljišče. To objektivno zaznavno ravnanje toženke in Sklada je zato pri tožniku lahko utrdilo njegovo subjektivno dojemanje, da je lastnik spornih nepremičnin.

30. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno vprašanje odgovarja, da vedenje tožnika, da ni zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, v konkretni zadevi glede na zgoraj ugotovljene okoliščine primera ne vpliva na presojo o njegovi dobrovernosti.

31. Nenazadnje drži tožnikova navedba, da so vsi udeleženci arondacijskega postopka vedeli, da niso vpisani v zemljiško knjigo, ampak da so to toženka (oziroma prej njene pravne prednice) ali drugi kmetje tega območja. Tožnik je izkazal, da so trije drugi kmetje v isti dejanski situaciji s svojimi ugotovitvenimi zahtevki pravnomočno uspeli, eden pred višjim sodiščem, dva pa pred sodiščem prve stopnje, pritožbe pa (očitno5) niso bile vložene. Tožnik pa bo zelo verjetno (ob ustreznem pravdanju njegovih nasprotnikov in ob pravilni uporabi materialnega prava) izgubil pravde, v katerih ga tožijo drugi kmetje, ki od leta 1976 uporabljajo nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je. Nasprotujoče si sodne odločitve za udeležence istega življenjskega primera bi bile zato pravno nevzdržne in v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave6. Neutemeljen je nadaljnji argument pritožbenega sodišča, ki ga revident odločno napada, da bi se namreč sporna razmerja lahko reševala z mediacijo. Četudi takšna možnost obstaja, to ne more biti argument v prid zavrnitvi pritožbe. Če ima stranka materialnopravno pravico (oziroma že če trdi, da jo ima), ji je sodišče v skladu s 23. členom Ustave dolžno nuditi sodno varstvo.

32. Tožnik oziroma njegov pravdni prednik, ki je sporne nepremičnine dobil v last na podlagi ustno sklenjene menjalne pogodbe, ki je bila realizirana, in ki je užival mirno posest nepremičnin od leta 1976 do leta 2013, misleč, da je njihov lastnik, je bil torej zakoniti in dobroverni posestnik (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile predmetne nepremičnine do leta 1992 v družbeni lastnini in zato priposestvovanje na njih do tedaj ni teklo (29. člen ZTLR). Družbena lastnina je prenehala na podlagi ZLPP dne 5. 12. 19927. Desetletna priposestvovalna doba se je tako iztekla 5. 12. 2002 in takrat je tožnik postal lastnik vtoževanih nepremičnin na podlagi zakona.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:**

33. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

34. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, mora odločiti tudi o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka tako, da je odločilo, da mora toženka tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 696,25 EUR (nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 21/1; 675 EUR) in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena; 21,25 EUR)).

35. Toženka mora tožniku povrniti tudi njegove revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.169,97 EUR (sodna taksa v višini 1005 EUR, nagrada za postopek s predlogom za dopustitev revizije (tar. št. 21/4; 675 EUR), nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 21/3; 472,50 EUR) in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena; 17,47 EUR)).

36. Toženka je dolžna vse odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila revizijskih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožnikoma plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018. 2 Iz spisa izhaja, da so stranski intervenient in dva druga kmeta (E. E. in H. H.) zoper tožnika (tam toženca) prav tako vložili ločene tožbe. 3 Primerjaj sodbi VS RS II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012 in II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2013 z dne 3. 11. 2015. 5 Toženka ni zatrjevala, da bi bile ali da bi pritožbeno sodišče odločilo drugače kot nižje sodišče. 6 Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 7 Druga možna pravna podlaga za prenehanje družbene lastnine, ki jo omenja sodišče prve stopnje, pa je 14. člen ZSKG. V tem primeru bi priposestvovalna doba začela teči 11. 3. 1993 in bi se iztekla 11. 3. 2003, torej v času, ko je bil v veljavi že SPZ. Vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj so pogoji za priposestvovanje po SPZ enaki kot za redno priposestvovanje po ZTLR: dobroverna lastniška posest in desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena v zvezi s 269. členom SPZ).