Jedro

Ko gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo po 33. a členu Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v času izdaje prvostopnega upravnega akta, je moral investitor zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predložiti tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje pa se izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, izdelana na podlagi prostorskega izvedbenega akta, ki ureja območje posega; mejaš (fizična oseba) pa v postopku ne more varovati javnega dobrega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.6.2003. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina pritožba proti enotnemu dovoljenju za gradnjo Upravne enote Ajdovščina, Oddelka za okolje in prostor z dne 9.12.2002, s katerim se investitorju E.B. iz S. dovoljuje legalizacija že izvedenih del (rušitev obstoječega objekta, zgrajeni temelji in del kletnega zida) in dokončanje nadomestne gradnje stanovanjske hiše z nadvišanjem, na zemljišču parc. št. 10 k.o... pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu. Zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo po 33. a členu Zakona o graditvi objektov je investitor predložil dokazila iz 36. člena navedenega zakona (razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja) ter dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Sporna gradnja je znotraj ureditvenega območja naselja S., ki se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih v občini A., ki v 2. odstavku 20. člena za nadomestne gradnje na lokaciji prejšnjih objektov ne predvideva minimalnih odmikov določenih v 19. členu; investitor je izkazal pravico graditi na omenjenih parcelah, na katerih je nadomestna gradnja dopustna; meja med parc. št. 10 in 11 k.o... je pravnomočno določena z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave N.G. z dne 5.7.2002; z izvedencem geodetske stroke I.S. je bilo na ustni obravnavi na kraju samem 1.10.2002 ugotovljeno, da se s predvidenim posegom ne posega v javno pot (javno dobro), o čemer soglašata Krajevna skupnost S. in Občina A. (soglasodajalki). Slednja v postopku kot stranka varuje javni interes (8. člen Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, št. 29/97 in 18/02 in Odlokom o ureditvi prometa v naselju občine A.). Tožnici je položaj stranke v postopku priznan kot mejašu na severni strani objekta; njeni ugovori, da nadomestna gradnja za 30 cm posega v investitorjevo funkcionalno zemljišče v smeri proti javni poti ter da je poslabšana prevoznost poti, se niso izkazali za utemeljene – prehodnost javne poti na najožjem mestu na skrajnem severnem vogalu ostaja nespremenjena (2.60 m), na vzhodnem delu pa je bistveno večja (cca 4 metre) – zato je bil njen dokazni predlog za ugotavljanje prevoznosti javne poti z izvedencem prometne stroke pravilno in utemeljeno zavrnjen.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu oziroma upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek oziroma da pritožbeno sodišče o zadevi samo odloči. Navaja, da naj bi investitor novo zgrajeni severni obodni zid nedopustno pomaknil za cca 30 cm v zemljišče javne poti in s tem v njeno škodo zmanjšal prevoznost javne poti; tožnica namreč na tem delu javne poti vozi s težko kmetijsko mehanizacijo. Zatrjevan in nedopusten poseg v zemljišče javne poti je dokazovala s fotografijami in predlogom za dokazovanje z izvedencem geodetske in prometne stroke. Sodišče prve stopnje oziroma upravna organa prve in druge stopnje so neargumentirano in neutemeljeno zavrnili prav vse njene dokazne predloge; meni, da je v njeno škodo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka (1. odstavek 50. in prvi odstavek 51. člena ZUS ter 22. člen Ustave RS).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke oziroma upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita. Ko gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo po 33. a členu Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v času izdaje prvostopnega upravnega akta (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), je moral investitor zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predložiti tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), pa se lokacijsko dovoljenje za poseg v prostor izda v skladu s pogoji, ki jih določa prostorsko izvedbeni akt tega prostora – v obravnavanem primeru Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini A. (PUP, Uradno glasilo št. 1/98), ki nadomestne gradnje (za kar v obravnavanem primeru gre) v ureditvenih območjih naselij na stavbnih zemljiščih dopušča (20. člen) ter določa, da za dograjevanje in prenavljanje obstoječih objektov kot tudi za nadomestne gradnje na lokaciji prejšnjih objektov ne veljajo določbe glede minimalnega odmika iz 19. člena PUP (20 člen); po 3. odstavku 24. člena PUP pa so ob soglasju upravljalca ceste možni manjši odmiki od v PUP predpisanih najmanjših odmikov posameznih objektov od vaških poti.

Sodišče prve stopnje je, glede na podatke upravnih spisov, pravilno presodilo, da je investitor v postopku izkazal, da ima pravico graditi na zemljišču parc. št. 10, k.o..., da je meja med zemljiščem parc. št. 10 in parc. št. 11 obe k.o. …. pravnomočno določena z že omenjeno odločbo geodetske uprave, ki ima naravo javne listine in je kot taka verodostojen dokaz o poteku meje; da je bilo na ustni obravnavi, na kateri je sodeloval tudi izvedenec geodetske stroke ob navzočnosti vseh strank ugotovljeno, da se s predvidenim posegom ne posega v javno dobro; da sta k načrtovani gradnji dali soglasje tako Krajevna skupnost S. kot Občina A., ki v postopku varuje javno korist v zvezi z javno potjo; ter da je investitor predložil ustrezen projekt, ki ima vse predpisane sestavne dele. Zato je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, odločitev upravnega organa prve stopnje, da na podlagi določbe 33. a člena ZGO investitorju izda zahtevano dovoljenje za legalizacijo že izvedenih del in dokončanje nadomestne gradnje stanovanjske hiše z nadvišanjem pravilna in zakonita ter je bilo materialno pravo (citirane določbe ZGO, ZUN ter PUP) pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati niti po ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje (5. odstavek 72. člena), niti po 1. odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in argumentirano zavrnilo tožničine ugovore, ki se nanašajo na dokazovanje prehodnosti javne poti z izvedencem prometne oziroma geodetske stroke. Sicer pa je bila odločitev upravnega organa prve stopnje sprejeta v postopku, v katerem je tožnica vseskozi sodelovala in uveljavljala svoje pravice tudi na ustni obravnavi. Zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov je ustrezno in pravilno argumentirana, zato so neutemeljeni pavšalni ugovori o kršitvah upravnega postopka.

Tudi zatrjevana kršitev 50. in 51. člena ZUS ter 22. člena Ustave RS po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana. Tožnica v tožbi ni zahtevala, da sodišče opravi glavno obravnavo, niti ni predlagala izvedbe dokazov. Ker pa je bila v upravnem postopku opravljena ustna obravnava, na kateri je tožnica sodelovala, ter je v postopku tudi predlagala izvedbo dokazov, obrazloženi pa so tudi razlogi, zaradi katerih so njeni dokazi zavrnjeni, pritožbeno sodišče ne dvomi, da njene procesne pravice niso bile varovane.

Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožničina pritožba je bila obravnavana kot pritožba po 2. odstavku 107. člena ZUS-1.