Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZUS-1. Na podlagi 359. člena ZBan‑2 sodišče zavrača v tožbi podane dokazne predloge, iz enakega razloga pa zavrača tudi nove navedbe v tožbi, ki jih tožnica ni podala že v ugovoru zoper odredbo. Tozadevno je tožnica v tožbi sicer zapisala, da v tožbi „podrobneje pojasnjuje“ svoje navedbe, s katerimi utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe in odredbe, vendar pa večino tožbenih navedb predstavljajo nedopustne novote in ne podrobnejša pojasnila k že predhodno v postopku podanim navedbam.
Zgolj zanikanje stališča toženke, da je tožnica imetnica delnic za račun B., ne zadostuje za to, da bi tožnica uspešno izpodbila izpodbijano odločbo. Izrecna obljuba za povratni prenos delnic B. ni bila potrebna, saj je bila že kupoprodajna pogodba zastavljena tako, da bi lahko delnice v primeru neplačila 95% kupnine prešle nazaj k prodajalcu. Četudi so delnice morebiti proste stvarnopravnih bremen, je tožnica (neprerekano) dolžna v primeru neplačila 95% vrniti delnice, pri čemer pa tudi sama tožnica v svoji tožbi navaja, da je računala na prevzem in na to, da ji kupnine za 95% sploh nikdar ne bi bilo treba zagotoviti.
I. Tožba zoper odredbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-02 z dne 5. 8. 2019 v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic izdajatelja A., d.d., z oznako ..., ki jih je tožeča stranka odsvojila dne 10. 6. 2019, se zavrže. III. Tožba zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-02 z dne 5. 8. 2019 v preostalem delu se zavrne.
IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je toženka med drugimi zavrnila tudi ugovor tožnice zoper predhodno izdano odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju odredba) ter podaljšala rok za odpravo kršitev, določen z odredbo, za čas od vložitve ugovorov do vročitve izpodbijane odločbe.
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku opravljanja nadzora izdala odredbo, naslovljeno med drugimi tudi na tožnico in v kateri je ugotovila, da so po stanju na dan 27. 5. 2019 naslovniki skupaj imetniki 82.007 rednih imenskih delnic z oznako ... (v nadaljevanju delnice), kar predstavlja 70,78% delež v kapitalu in glasovalnih pravicah A. d.d. (v nadaljevanju hranilnica), in sicer je konkretno tožnica imetnica 11.140 delnic, kar predstavlja 9,62% delež. Toženka je na podlagi okoliščin, ki jih je presojala skupaj in ki so navedene v odredbi, tj. zaradi načina izvedbe kupoprodaje delnic, ekonomskih okoliščin kupoprodaje delnic in drugih okoliščin, ugotovila, da so v odredbi drugo do osmonavedeni subjekti (med temi je tožnica sedmonavedena) imetniki delnic v svojem imenu in za račun tam prvonavedenega subjekta (B. iz Švice, v nadaljevanju B.). B. za 70,78% delež, ki ga ima na podlagi 8. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ni pridobil dovoljenja za kvalificiran delež po 60. členu ZBan-2, s tem pa so vsi omenjeni naslovniki po 73. členu ZBan-2 neupravičeni imetniki delnic in iz njih nimajo glasovalnih pravic. Zato je toženka od njih zahtevala naj skladno z 267. členom ZBan-2 odsvojijo delnice, ki jih imajo v nasprotju z zakonom, hkrati pa je odločila, da bodo na njenih spletnih straneh po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora. Med drugimi je tudi tožnica zoper odredbo pravočasno ugovarjala. Navedla je, da ni povezana z nobenim delničarjem hranilnice, da je delnice pridobivala postopoma od 13. 6. 2018 z lastnimi sredstvi in da z delnicami prosto razpolaga. Kupila jih je zaradi doseganja kapitalskega dobička in ugodnih plačilnih pogojev. V primeru prevzema bo kupnina garantirana z bančno garancijo, v najslabšem primeru, če prevzema ne bo, pa bi izgubila le 5% kupnine. Ima tudi druge delnice in trdi, da je v takšnih poslih že večkrat trgovala in zaslužila. Odredba posega v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Dokazov za svoje navedbe ne prilaga. Toženka ugovorne razloge vseh vlagateljev ugovorov zavrača, vključno z razlogi tožnice. Uvodoma poudarja, da je vse okoliščine kupoprodaje delnic, očitane v odredbi, presojala skupaj, in je šele tako zaključila, da je bilo ravnanje dotičnih subjektov motivirano s pridobitvijo delnic v svojem imenu in za račun B., zato ugovorne navedbe, da posamezne okoliščine ne morejo pomeniti fiduciarnega razmerja, zavrača kot neutemeljene, saj je v odredbi navedene okoliščine treba presojati skupaj. Toženka v nadaljevanju vsebinsko obravnava in obrazloženo zavrne ugovorne navedbe posameznih vlagateljev ugovorov, in sicer tako glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava (glede načina izvedbe ter ekonomskih in drugih okoliščin kupoprodaje delnic) kot tudi glede očitane neizvršljivosti odredbe in postopkovnih kršitev. Pri tem med drugim zapiše, da so za konkreten postopek relevantna dejstva le: da imajo subjekti nadzora delnice v hranilnici, pri čemer imajo drugo do osmonavedeni subjekti delnice v svojem imenu in za račun B., da njihov skupni delež presega kvalificiran delež in da bi skladno z ZBan-2 morali zanj pridobiti dovoljenje, a tega niso naredili. Sam obstoj fiduciarnega razmerja ni protipraven, do kršitve pride, če se pri tem doseže ali preseže kvalificirani delež in se za to ne pridobi ustreznega dovoljenja. Konkretno glede tožničinih ugovornih razlogov navede, da so navedbe o prevzemanju tveganja le za 5% kupnine in zagotovitve plačila z bančno garancijo za preostalih 95% kupnine v primeru prevzema pavšalne in špekulativne, možnost prevzema se omenja le na abstraktni ravni, kar naj bi izhajalo iz medijev. Zato niso bili predloženi nobeni dokazi. Moč je najti le objave glede domnevnega B.-jevega prevzema, kar potrjuje, da je B. delnice prenesel med drugimi tudi na tožnico tako, da jih imajo imetniki za njegov račun, da bi se izognil nezakonitemu stanju, ker ni pridobil dovoljenja za kvalificiran delež v hranilnici. Večino tveganja nosi B.. Stališče, da naj bi bile delnice dobra naložba, ker imajo dober dividendni oz. kapitalski položaj, ni skladno z dejstvom, da hranilnica dividend ne izplačuje od leta 2015 in jih tudi ne bo zmožna izplačevati, dokler ne pokrije izgube iz leta 2017. Med drugimi je tudi tožnica delnice kupila kljub bistveno višji ceni od povprečne prodajne cene v enakem obdobju in kljub njenemu izkazanemu finančnemu stanju, ki te višine nakupa ne podpira. Zatrjevani dividendni potencial bi nakazoval tudi namen dolgoročnega lastništva, a je to v nasprotju s trditvami o nakupu delnic zaradi domnevnega prevzema, kar bi kazalo na namen kratkoročnega oz. špekulativnega lastništva. Cena, dogovorjena v kupoprodajnih pogodbah, le odvrača od njihove izpolnitve s plačilom preostalih 95% kupnine.
3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v zvezi z odredbo ter v delu, ki se nanaša na tožnico, predlaga njuno odpravo in ustavitev postopka oziroma, podredno, njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovljen postopek pred toženko. Navaja, da je vse okoliščine, na katerih temeljita izpodbijana odločba in odredba, prerekala že v svojem ugovoru zoper odredbo, v predmetni tožbi pa svoje navedbe pojasnjuje bolj podrobno. Pravi, da s B. ni povezana, pozna ga le toliko, kolikor je od njega pridobila delnice, pri odkupu pa je sodelovala praktično le z njegovim pooblaščencem. Nikoli ni uresničevala glasovalne pravice po B.-jevih navodilih niti ni obljubila, da mu bo delnice prodala nazaj. Za delnice je vladalo veliko zanimanje tudi s strani drugih, tožnica je pričakovala dobiček od njihove prodaje. Sodišče naj zasliši zakonito zastopnico tožnice in pričo A.A., ki je z njo sodelovala pri investicijah v delnice. Glede dejanskih okoliščin posla tožnica navaja, da ni nič neobičajnega, da so sklenjene pogodbe s kupci vsebinsko enake, zato to ne kaže, da bi tožnica delnice hranila za račun B.. Zanj je bilo očitno najbolj enostavno prodati enake pakete delnic z enakimi pogodbami. V letih 2017 in 2018 je bilo za delnice na trgu veliko zanimanja, tožnica pa se je za njihov nakup odločila z namenom doseči kapitalski dobiček. Najprej jih je kupovala od različnih prodajalcev, nato pa še od B.. Tožnica je tudi sicer že v preteklosti dosti trgovala z vrednostnimi papirji. Prilaga izrezke iz časopisnih člankov, da se je v letu 2018 pripravljal prevzem hranilnice. Poleg B. sta se zanimala še C. in B.B.. V času pogajanj za nakup delnic novembra 2018 je pred toženko že tekel postopek za pridobitev dovoljenja za kvalificirani delež s strani B., zato so bila pričakovanja o prevzemu razumna. Kot je bilo razvidno iz medijev, je bila ta vloga za dovoljenje kasneje sicer umaknjena, vendar v trenutku nakupa tožnica tega ni mogla vedeti, B.ovi pooblaščenci pa so ji dejali, da bo vložena ponovno. Tudi o tem naj se zasliši prej navedeni osebi. Cena za delnice ni bila pretirana, cena na trgu SiEnter in v dokapitalizaciji, na kateri se sklicuje toženka, pa nista relevantni. Tožnica je že pred nakupom delnic od B. kupila večje število delnic od različnih prodajalcev po povprečni ceni prek 140 EUR, ker so prodajalci vedeli, da se pripravlja prevzem, skupno pa je sklenila prek 70 poslov, o čemer prilaga anonimiziran seznam. Prilaga tudi korespondenco z enim od privatnih prodajalcev (D.), iz katere je razvidno, da je le-ta želel prodajo izvesti celo po ceni 145 EUR na delnico. Tudi delnice tujih bank v tujini so se od spomladi 2018 dalje prodajale okoli knjigovodske vrednosti, zato je bilo tudi v primeru hranilnice moč pričakovati višjo ceno, v letu 2017 so bile delnice knjigovodsko vredne 172,10 EUR, o čemer prilaga letno poročilo hranilnice. Tožnica predlaga postavitev izvedenca ekonomske stroke - cenilca vrednosti delnic, ki bo potrdil ustrezno tržno ceno delnic. Nadalje navaja, da je pričakovala dobiček v primeru prevzemne cene pri 165 EUR za delnico, in sicer 222.800,00 EUR, kar je bil realen scenarij in naj se o tem zasliši prej imenovani osebi. Nepravilno je posploševanje, da je tožnica vse delnice imela za račun B., saj je 3.757 delnic kupila od različnih prodajalcev, preden je s B. sploh navezala kakršenkoli stik, zato jih že po osnovni logiki ni kupila za račun B., temveč iz lastne želje po zaslužku. Te delnice je nato 10. 6. 2019 prodala kupcu E. d.o.o. po ceni 145 EUR, tako da je glede na začetno ceno 142 EUR realizirala dobiček. O tem prilaga pogodbo in potrdilo o plačilu. Poleg tega maja 2018 tudi ni bilo jasno, da bo B. delnice prodajal ali se zanimal za njihov odkup ali prevzem. Interesentov je bilo sicer več, še C., B.B. in povezane družbe ter tudi F. banka. Tožnica pri razpolaganju z delnicami ni v ničemer omejena, z njimi prosto razpolaga. Tožnica je bila odkup delnic tudi sposobna financirati, saj je sama financirala že predhodni nakup 3.757 delnic od različnih prodajalcev, poleg tega je morala plačati le 5% kupnine, kar je tudi storila. Sposobnost plačila preostalih 95% pa ni relevantna, saj bi bila prevzemna ponudba garantirala z bančno garancijo in tožnici preostanka kupnine tako nikdar ne bi bilo treba zagotoviti. Tako je plačala le 56.136,75 EUR, izgubo česar je tvegala, v prevzemu pa bi lahko zaslužila med 250 in 350 tisoč EUR, kar upravičuje tveganje. Računala je na hitri zaslužek, sedaj pa je zaradi odrejene odsvojitve postavljena pod prodajni pritisk, v katerem bo le stežka dosegla dobro ceno za delnice, kar pomeni, da bo verjetno utrpela tudi finančno škodo. Tudi o tem naj se zasliši prej navedeni osebi. Treba je razlikovati stanje glede delnic, ki jih je tožnica kupila od drugih prodajalcev in ki bodo tožnici tudi ostale, če se prevzem ne zgodi, kar kaže na napačen zaključek, da je tožnica njihova imetnica za račun B.. Ni nenavadno, da je tožnica pri nakupu delnic od B. uspela iztržiti dobre pogoje, saj je bil B. tedaj v prodajnem pritisku zaradi določil ZBan-2, zato ni razumna ugotovitev toženke, da naj zakon od prodajalca ne bi zahteval, da odsvoji presežne delnice. Toženka svojih ugotovitev v izpodbijani odločbi ni z ničemer podkrepila, saj ni našla in podala nobenih materialnih dokazov, niti ni za te ugotovitve mogoče sestaviti verjetnega kroga indicev. Tožnica primeroma ponavlja, da ni bilo nobenega prikritega financiranja, da ni bilo skupnega vzajemnega nastopanja pri upravljanju hranilnice, niti ne obstajajo omejitve pri tožničinem razpolaganju z delnicami. Tožnica si bo sicer prizadevala delnice odsvojiti, vendar pri tem ne priznava, da jih ima v lastnem imenu in za račun B.. Tožnici ni bila zagotovljena pravica do izjave, saj v postopku pred izdajo odredbe s pravnorelevantnimi okoliščinami ni bila seznanjena. V ugovornem postopku se je sicer imela možnost izreči, vendar to ne pomeni, da kršitev načela zaslišanja stranke ni podana. Prepoved glasovanja na podlagi odredbe je učinkovala, preden je bila tožnica v postopku seznanjena s pravnorelevantnimi dejstvi in okoliščinami. Tožnica specificirano priglaša tudi stroške postopka.
4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice ter predlaga zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic, ki jih je tožnica odsvojila 10. 6. 2019, ter v preostalem zavrnitev tožbe kot neutemeljene in naložitev stroškov postopka v plačilo tožnici. V odgovoru na tožbo opisuje potek postopka do vložitve tožbe in dodaja, da je tožnica zoper odredbo vložila le pavšalen in nekonkretiziran ugovor, v katerem tudi ni predlagala nobenih dokazov, svojo neskrbnost pa hoče sedaj sanirati s tožbo, v kateri navaja okoliščine, ki so obstajale že v času vročitve odredbe in ugovornega postopka, pa jih tedaj vseeno ni navajala, pri tem pa ne pojasni razlogov za to, kar je formalni pogoj za uveljavljanje novot v tožbi. Zato so v tožbi uveljavljane nove navedbe in dokazi prepozni, tožnica bi jih morala uveljavljati že v ugovoru zoper odredbo. Tožnica pa v celotni tožbi dejansko izpodbija odredbo, kar bi morala storiti z ugovorom, odločbo pa izpodbija zgolj v delu, s katerim je toženka zavrnila njen ugovor. Tožba v delu, ki se tiče že odsvojenih 3.757 delnic, je nedovoljena zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj jih je tožnica odsvojila po izdaji odredbe, a pred njeno vročitvijo, v svojem ugovoru pa odsvojitve ni omenila. Glede na navedeno odredba in izpodbijana odločba na pravni položaj tožnice glede teh delnic ne vplivata, razlog za njihovo odsvojitev pa ni mogla biti odredba, saj jih je tožnica odsvojila še preden se je z njo seznanila. Tožnica zato teh delnic z odpravo odredbe in izpodbijane odločbe ne bi pridobila nazaj in ugoditev njeni tožbi njenega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. O odsvojitvi teh delnic toženka predloži dokaz, izpis iz podatkov imetnikov vrednostnih papirjev, ki ga vodi KDD. Glede zatrjevane napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju toženka opozarja, da so navedbe in predlagani dokazi v tem delu v celoti nedovoljena novota in sodišču predlaga, da novih navedb ne upošteva in dokazne predloge zavrne. Osebno poznanstvo in usklajeno uresničevanje glasovalnih pravic ni bilo očitano, iz okoliščin kupoprodaje delnic pa izhaja, da večino tveganja zaradi odloga plačila 95% kupnine nosi B., izrecna obljuba povratnega prenosa delnic pa ni bila potrebna, ker je bila že pogodba sestavljena v tem smislu, višina kupnine pa tožnico spodbuja k neizpolnitvi kuproprodajne pogodbe. Toženka je odločala na podlagi več okoliščin in ne na podlagi enega samega indica, te okoliščine pa so toliko bolj izrazite ob neskladju navedb tožnice, ko trdi, da imajo delnice dober dividendni položaj, hkrati pa jih je uvrstila med svoje kratkoročne finančne naložbe. Navedbe tožnice si nasprotujejo tudi v delu, ko trdi, da bodoči prevzemnik hranilnice prodaja ravno tiste delnice, za katere želi pridobiti dovoljenje za kvalificiran delež. Tožnica je torej vedela, da namerava prodajalec delnice pridobiti nazaj, s čimer potrjuje, da jih je pridobila sicer v svojem imenu, a za račun B.. Že maja 2018 je bilo znano, da C. hranilnice ne bo prevzel, edini drugi interesent, ki se je pojavljal v medijih, pa je bil B.. Iz predložene korespondence z D. izhaja, da je bila začetna cena za odkup s strani tožnice pri 142 EUR, kar je očitno postavila sama tožnica, zato ta korespondenca ne more biti dokaz, da so bili prodajalci - tretje osebe pripravljeni prodati samo po ceni, višji od 140 EUR. V celoti je treba zavrniti tudi primerjavo razmerja med ceno in knjigovodsko vrednostjo delnic v preglednici na 6. strani tožbe. Tudi ne drži, da bi toženka podatke iz letnega poročila hranilnice za leto 2018 uporabila za izračun vrednosti delnic v odredbi. Tožnica je delnice od tretjih oseb kupila nemudoma po tem, ko je v lastniško strukturo hranilnice stopil B., in sicer po bistveno višji ceni od prodajne cene v tistem obdobju in od dokapitalizacijske cene. Zato je očitno, da je namen pridobitve teh delnic enak, kot v primeru delnic, pridobljenih od B. in jih ni mogoče obravnavati ločeno. Posledično postavitev izvedenca ekonomske stroke ni potrebna. Tožnica z ugovorom tudi ni izpodbijala ugotovitev in zaključkov toženke glede 3.757 delnic, ki jih tožnica ni pridobila od B.. Vprašanje (ne)razpolaganja z delnicami ni bilo predmet odredbe in izpodbijane odločbe, zato je nerelevantno. Glede garantiranja za 95% kupnine z bančno garancijo toženka opozarja, da gre pri tem za garancijo, ki jo mora dati prevzemnik, tožnica pa bi bila prodajalec in ne prevzemnik, zato gre za okoliščino izven sfere tožnice, na katero se tožnica ne more sklicevati. Toženka se je do relevantnih dejanskih okoliščin opredelila z odredbo, v izpodbijani odločbi pa se je skladno z ZBan-2 opredelila do ugovornih navedb. Skrbna presoja vseh okoliščin skupaj in posledično sklepanje na pravni standard je povsem običajen pristop, saj v primeru obida zakonskih določb subjekti tega pač ne zapišejo izrecno. Tožnica je bila opozorjena na možnost izjave v odredbi, kar je tožnica tudi izkoristila z ugovorom, v katerem ni predlagala izvedbe nobenih dokazov, pravica do izjave pa je v ZBan-2 predvidena samo pred izdajo odločbe, ne pa tudi pred izdajo odredbe.
5. Tožba zoper odredbo in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic izdajatelja A., d.d., Kranj z oznako ..., ki jih je tožnica odsvojila dne 10. 6. 2019, ni dopustna, v preostalem pa je tožba zoper izpodbijano odločbo neutemeljena.
k I. točki izreka
6. Tožnica s tožbo napada tako izpodbijano odločbo, kot tudi predhodno izdano odredbo. Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2, če sam ZBan-2 ne določa drugače. k II. točki izreka
7. Prav ima toženka v delu glede pomanjkanja pravnega interesa na strani tožnice za izpodbijanje izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na 3.757 delnic izdajatelja A., d.d., z oznako ..., ki jih je tožnica odsvojila dne 10. 6. 2019. 8. Ta odsvojitev med strankama postopka ni sporna (zato sodišče v tej zvezi podane dokazne predloge, tj. na strani tožnice pogodba št. 1-2019 z dne 10. 6. 2019 in potrdili o prejemu kupnine po tej pogodbi, na strani toženke pa izpis iz podatkov KDD, zavrača kot nepotrebne), se pa stranki razhajata glede pomena te odsvojitve. Tožnica s to odsvojitvijo, ki jo zatrjuje in izkazuje pod točko II.e. svoje tožbe, dokazuje svojo tezo o dobičkonosnosti naložbe v delnice (rekoč, da je realizirala razliko v ceni 3 EUR na delnico); toženka pa izpostavlja, da ta odsvojitev pomeni, da tožnica v tem delu nima pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijano odločbo, saj se tožničin pravni položaj glede teh delnic kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne more spremeniti oz. izboljšati.
9. Sodišče v tem pogledu sledi toženki, saj je presojo procesnih predpostavk treba opraviti pred meritornim odločanjem, ta presoja pa narekuje zavrženje tožničine tožbe v tem delu na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. k III. točki izreka
10. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba v preostalem pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje.
11. V zadevi je najprej procesnopravno sporno, ali tožnica v tožbi v nasprotju s procesnimi pravili uveljavlja novote, kot to toženka izpostavlja v svojem odgovoru na tožbo. Sodišče tozadevno daje prav toženki in zato na podlagi 359. člena ZBan‑2 zavrača v tožbi podane dokazne predloge (z zaslišanjem zakonite zastopnice tožnice in priče A.A. ter listinske dokaze (izpis prometa z dne 21. 8. 2019, časopisne članke z dne 25. 5. 2018, 19. 4. 2018 in 6. 7. 2018, seznam transakcij z delnicami v obdobju od maja 2018 dalje, elektronska korespondenca z D. v maju 2018, letno poročilo hranilnice 2017) in predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke) iz enakega razloga pa zavrača tudi nove navedbe v tožbi, ki jih tožnica ni podala že v ugovoru zoper odredbo. Tozadevno je tožnica v tožbi sicer zapisala, da v tožbi „podrobneje pojasnjuje“ svoje navedbe, s katerimi utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe in odredbe, vendar pa po presoji sodišča večino tožbenih navedb predstavljajo nedopustne novote in ne podrobnejša pojasnila k že predhodno v postopku podanim navedbam. Konkretno nedopustne tožbene novote po presoji sodišča predstavljajo naslednje tožbene navedbe: - pod točko II.a. tožbe: o nepoznavanju B. ter sodelovanju praktično le s B.ovim pooblaščencem, o neuresničevanju glasovalne pravice po navodilih B., o neobstoju obljube o povratni prodaji delnic, o zanimanju za delnice v predmetnem obdobju, tudi s strani drugih zainteresiranih oseb, - pod točko II.b. tožbe: o vzrokih, da so kupoprodajne pogodbe drugih kupcev enake kot tista, sklenjena s tožnico, - pod točko II.c. tožbe: o objavah v medijih, da se je v letu 2018 pripravljal prevzem hranilnice, o teku postopka za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v hranilnici s strani B. in vedenju tožnice o tem postopku ter njeni komunikaciji s pooblaščencem B. v tej zvezi, - po točko II.d. tožbe: o nemerodajnosti cene na trgu SiEnter ter dokapitalizacijske cene, o odkupih, cenah, prodajalcih (kolikor ne gre za anonimizacijo) idr. okoliščinah tožničinega nakupa 3.757 delnic, o cenah delnic bank v tujini, o knjigovodski ceni delnic hranilnice, - pod točko II.e. tožbe: o zneskih pričakovanega dobička v primeru prevzema, o zanimanju B., C., F. banke in družb iz kroga B.B. za hranilnico, - pod točko II.f. tožbe: o predvidenem dobičku s prodajo delnic v primeru prevzema in o potencialni izgubi, o verjetni finančni škodi zaradi odrejene odsvojitve delnic, o tem, da je tožnica uspela od B. iztržiti dobre prodajne pogoje zaradi prodajnega pritiska na strani B. zaradi zakonske ureditve.
12. Tako ostanejo za sodno presojo le še navedbe tožnice, ki ne predstavljajo nedopustnih tožbenih novot, tj. da (i) je pričakovala dobiček od prodaje delnic, zato jih je kupila, kolikor jih je lahko dobila, najprej od drugih prodajalcev, nato še od B. (točka II.a., c. in d. tožbe), da (ii) je v preteklosti veliko trgovala z drugimi delnicami (točka II.c. tožbe), da (iii) delnic ni kupila za račun B. in da je tožnica pri razpolaganju z delnicami prosta (točki II.d. in e. tožbe) ter da (iv) je bila sposobna sama financirati nakup delnic, da je morala plačati le 5% kupnine, glede preostalih 95% pa je vprašanje zmožnosti za plačilo tožnice brezpredmetno, saj bi bila prevzemna ponudba garantirana (depozit ali bančna garancija), tožnici pa tega preostanka kupnine sploh ne bi bilo treba zagotoviti. Sodišče tem navedbam tožnice ne sledi, saj ugotavlja, da: (i) Ob neupoštevanju tožbenih novot, podanih v tej zvezi, ostajajo tozadevne tožbene navedbe povsem nekonkretizirane (višina in verjetnost pričakovanega dobička) in nedokazane, vsled česar jim sodišče ne more slediti.
(ii) Tožbene navedbe o tožničinem siceršnjem udejstvovanju na delniških trgih so za predmetno zadevo nerelevantne, saj je tožnica izrecno izvzeta iz očitka toženke, da pred obravnavanim nakupom delnic ni trgovala z drugimi delnicami (prim. str. 14 odredbe).
(iii in iv) Zgolj zanikanje stališča toženke, da je tožnica imetnica delnic za račun B., ne zadostuje za to, da bi tožnica uspešno izpodbila izpodbijano odločbo. Kot izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo, izrecna obljuba za povratni prenos delnic B. ni bila potrebna, saj je bila že kupoprodajna pogodba zastavljena tako, da bi lahko delnice v primeru neplačila 95% kupnine prešle nazaj k prodajalcu. Sodišče v tej zvezi še dodaja, da, četudi so delnice morebiti proste stvarnopravnih bremen, je tožnica (neprerekano) dolžna v primeru neplačila 95% vrniti delnice, pri čemer pa tudi sama tožnica v svoji tožbi navaja, da je računala na prevzem in na to, da ji kupnine za 95% sploh nikdar ne bi bilo treba zagotoviti (str. 8 tožbe).
13. Tudi glede preostalih tožbenih navedb, tj. glede očitanih procesnih kršitev, da toženka v svoji odločbi svojih zaključkov ni z ničemer utemeljila in da tožnici v postopku ni bila zagotovljena pravica do izjave, sodišče tožnici ne da prav. Kot to toženka pravilno izpostavlja, je predmet izpodbijane odločbe odločitev o vloženih ugovorih zoper odredbo, čemur izpodbijana odločba zadosti, vsled česar je tozadevni tožbeni argument neutemeljen. Tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave pa sodišče zavrača iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnica namreč kršitve procesnega prava v svojem ugovoru ni uveljavljala, posledično pa toženka odredbe vezano na ta razlog ni preizkusila (prim. 346. člen ZBan-2) in tako možnost uveljavitve tega razloga v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana. Sodišče sicer na podlagi 360. člena ZBan-2 na bistvene kršitve določb postopka, med drugim tudi, ali je bila subjektu nadzora dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pazi po uradni dolžnosti, vendar pa tudi na tej podlagi sodišče v obravnavanem primeru sodi, da tožnici pravica do izjave v upravnem postopku ni bila kršena, saj, kot to pravilno izpostavlja toženka v svojem odgovoru na tožbo (pred tem pa tudi že v izpodbijani odločbi vezano na tozadevne ugovore drugih vlagateljev, ne tožnice, ki tega razloga v svojem ugovoru ni uveljavljala), je pravica do izjave v postopku, v katerem se izda odredba, zagotovljena z ugovorom, tožnica pa je to možnost v postopku tudi izkoristila.
14. Ker je tožba zoper izpodbijano odločbo v preostalem torej po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 360. člena ZBan-2), je sodišče tožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. k IV. točki izreka
15. Tožnica stroške specificirano priglaša, četudi ne zahteva izrecno njihove povrnitve, povrnitev stroškov pa zahteva toženka. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki pa ne daje podlage za s strani toženke predlagano naložitev plačila stroškov postopka tožnici, zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnica je sicer podala nekatere dokazne predloge, vendar pa jih je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in jih torej ne more upoštevati oz. niso pomembni za odločitev, zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in 2. alinee drugega odstavka 361. člena ZBan-2 o zadevi odločilo na seji senata.