Jedro

Sodišče prve stopnje bi odločitev o predlogu v sporu o zakonitosti stavke sprejelo z ugotovitveno sodbo, ki ni izvršljiva (saj se ne glasi na izpolnitev obveznosti – na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev). To pa pomeni, da zavarovanje z začasno odredbo ne more priti v poštev, za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen že temeljni predpogoj, ki mora biti podan tako za zavarovanje denarne kot nedenarne terjatve, to je verjetna izkazanost terjatve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, da se prepove začetek oziroma organizacija stavke, ki je bila napovedana, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za začasno odredbo, ki se je glasil: „1. Stavkovnemu odboru sindikata ... se prepoveduje začeti oziroma organizirati stavko, napovedano v igralnicah P.P.K. ter v igralnem salonu D.I. za dneve:

11. 12. 2010 od 18.00 ure do 24.00 ure,

12. 12. 2010 od 00.00 ure do 02.00 ure in od 16.00 ure do 24.00 ure,

18. 12. 2010 od 18.00 ure do 24.00 ure,

19. 12. 2010 od 00.00 ure do 02.00 ure in od 16.00 ure do 24.00 ure,

24. 12. 2010 od 18.00 ure do 24.00 ure,

25. 12. 2010 od 00.00 ure do 02.00 ure in od 17.00 ure do 24.00 ure,

26. 12. 2010 od 00.00 ure do 03.00 ure in od 16.00 ure do 24.00 ure,

31. 12. 2010 od 17.00 ure do 24.00 ure,

1. 1. 2011 od 00.00 ure do 05.00 ure, do pravnomočnosti rešitve spora glede zakonitosti in utemeljenosti stavke.

2. Za primer kršitve te začasne odredbe se določi denarna kazen v višini 1.000.000,00 EUR za vsak začet dan kršitve te začasne odredbe.

3. Nasprotni udeleženci so dolžni plačati predlagatelju stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa do plačila.

4. Predlagatelj je dolžan začeti kolektivni spor v roku 8 dni od dneva vložitve predloga za začasno odredbo.“ Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da o njegovi pritožbi odloči tako, da zahtevku za izdajo začasne odredbe ugodi in nasprotnemu udeležencu v plačilo naloži vse stroške postopka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati predlagano začasno odredbo, saj je ugotovilo, da je predlagatelj verjetno izkazal nezakonitost stavke. 56. člen ZDSS-1 je specialni predpis, ki predstavlja podlago za izdajo začasne odredbe ne glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju. 56. člen ZDSS-1 pri začasnih odredbah v kolektivnem delovnem sporu ne deli zahtevke na dajatvene in ugotovitvene, temveč začasne odredbe ureja enotno. Zahtevek v zvezi z začasno odredbo, kot ga je postavil predlagatelj, ni ugotovitveni zahtevek, temveč zahtevek glede opustitve posameznih ravnanj nasprotnega udeleženca. Zahtevek začasne odredbe je torej povsem izvršljiv. Sodišče bi moralo presojati le zahtevek iz začasne odredbe, ne pa to, kakšen predlog bo morebiti kasneje vložil predlagatelj v zvezi z ugotavljanjem stavke. S predlagano začasno odredbo bi bilo predlagatelju zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih pravic. Te, vključno s pravico do zasebne lastnine, bi moralo sodišče zavarovati na temelju same ustave. Glede podobnega primera se je že konec 70-ih let opredelilo nemško višje delovno sodišče in stavko prepovedalo (Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, Založba GV, 2005, stran 261 in nadalj.), ker to predstavlja učinkovito pravno sredstvo. Enako bi moralo sodišče prve stopnje storiti tudi v tem kolektivnem delovnem sporu. Predlagatelju bo nastala velika in nenadomestljiva škoda (izgubljeni dobiček, izgubljeno dobro ime, izguba gostov), kar bi bilo mogoče preprečiti s predlagano začasno odredbo. Z zavrnitvijo začasne odredbe je kršena predlagatelju tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj je sodišče s svojo odločitvijo dejansko nudilo varstvo nasprotnemu udeležencu, čeprav ravna očitno nezakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

56. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki ureja začasne odredbe v postopku v kolektivnih delovnih sporih, določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Če udeleženec predlaga izdajo začasne odredbe, sodišče o predlogu odloči najkasneje v 3 dneh, o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi pa pristojno sodišče odloči najkasneje v 8 dneh (prvi, drugi in tretji odstavek 56. člena ZDSS-1). Po četrtem odstavku 56. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Začasne odredbe so eno od sredstev zavarovanja terjatev, kar jasno izhaja iz vsebine tretjega dela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). To pomeni, da je potrebno pri izdaji začasne odredbe (tudi v kolektivnem delovnem sporu) upoštevati tako določbo 56. člena ZDSS-1 kot tudi določbe ZIZ, ki se nanašajo na začasne odredbe (člen 266 ZIZ in nadalj.). Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je predlagatelj predlog za izdajo začasne odredbe podal, še preden je podal predlog v tem kolektivnem delovnem sporu (po 44. členu ZDSS-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, kakšen predlog bi lahko predlagatelj uveljavljal v tem kolektivnem delovnem sporu. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da bi predlagatelj v konkretnem kolektivnem delovnem sporu lahko uveljavljal ugotovitev nezakonitosti stavke, ki jo je organiziral nasprotni udeleženec. 6. člen ZDSS-1, ki opredeljuje stvarno pristojnost delovnega sodišča v kolektivnih delovnih sporih, v točki č določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij. Sodišče prve stopnje bi torej odločitev o tem predlogu sprejelo z ugotovitveno sodbo, ki pa ne postane izvršljiva (saj se ne glasi na izpolnitev obveznosti – na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev), temveč postane le pravnomočna. To pa pomeni, da zavarovanje z začasnimi odredbami v tovrstnih postopkih ne more priti v poštev. Ker se z ugotovitveno sodbo ne odloča o obveznosti dolžnika oziroma terjatvi upnika, za izdajo začasne odredbe (ki je, kot je bilo že ugotovljeno, sredstvo zavarovanja terjatve) ni izpolnjen že temeljni predpogoj, ki mora biti po določbah ZIZ podan tako za zavarovanje denarne terjatve (člen 270 ZIZ), kot tudi za zavarovanje nedenarne terjatve (člen 272 ZIZ), t.j. verjetna izkazanost terjatve.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, da bi moralo sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo izdati le ob upoštevanju 56. člena ZDSS-1. O predlogu za izdajo začasne odredbe, bodisi v individualnih delovnih sporih, bodisi v kolektivnih delovnih sporih, odloča sodišče upoštevaje določbe ZDSS-1, kot tudi upoštevaje določbe zakona, ki ureja zavarovanje, t.j. določbe ZIZ. Predlog za izdajo začasne odredbe je sicer res opustitvene narave, kot navaja to predlagatelj v pritožbi, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima nikakršnega vpliva, saj začasna odredba v primeru ugotovitvenega zahtevka oziroma predloga že pojmovno (glede na namen začasne odredbe) ni možna. Glede na navedeno je irelevantno tudi pritožbeno zatrjevanje predlagatelja, da bi sodišče prve stopnje z izdajo predloga za začasno odredbo zavarovalo njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine. Predmet postopka v sporu o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke namreč ni zatrjevani poseg nasprotnega udeleženca v zgoraj omenjeno ustavno pravico predlagatelja, temveč presoja zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke. Po stališču pritožbenega sodišča se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na primer iz nemške sodne prakse, ki je objavljen v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, Založba GV, 2005 pri 56. členu ZDSS-1, saj je ureditev v nemški zakonodaji drugačna od naše ureditve. Iz vsebine tega primera (LAG München, 9Sa 1015/79, sodba z dne 19. 12. 1979) je poleg tega razbrati, da je šlo v tem primeru za tako imenovano „politično stavko“, ki po nemški zakonodaji ni dopustna (stavkovna zahteva ni bila usmerjena zoper delodajalca, pri katerem se stavka, temveč zoper nosilce oblasti), kjer se je zahtevek tožnikov glasil na opustitev načrtovane stavke, brez predlagane začasne odredbe za prepoved stavke pa bi se zahtevek tožnikov na opustitev načrtovane stavke izjalovil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek predlagatelja, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe predlagatelju kršilo z Ustavo RS (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.) zagotovljeno enako varstvo pravic. Sodišče prve stopnje predlagatelja ni obravnavalo neenakopravno v primerjavi z vsebinsko podobnimi primeri. S tem, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker za predlagano začasno odredbo ni bilo izpolnjenih zakonsko določenih pogojev, ni kršilo 22. člena Ustave RS.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da vsebinska neutemeljenost stavkovnih zahtev, ki so podane v cilju uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela (člen 1/1 Zakona o stavki; ZStk, Ur. l. SFRJ, št. 23/91, ki se uporablja kot predpis RS), še ne pomeni nezakonitosti same stavke. Ker je bistveni cilj stavke po ZStk uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela in ker je pravica do stavke kot mednarodno priznana pravica vnesena tudi v Ustavo RS, ki omejitve pravice do stavke ne veže na nastalo škodo, ta škoda po stališču pritožbenega sodišča praviloma ne more biti odločujoči element za presojo zakonitosti stavke. Upoštevati je namreč potrebno, da je sredstvo za doseganje stavkovnih zahtev praviloma povzročanje škode delodajalcu (do katere pride zaradi neopravljanja delovnih obveznosti stavkajočih delavcev). Škoda je torej legitimno sredstvo za doseganje stavkovnih zahtev oziroma ciljev.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.