Jedro

Tožnik je toženi stranki dajal neresnične podatke glede dejanskega prebivališča, s katerega je dnevno prihajal na delo in si s tem pridobil neupravičeno premoženjsko korist. Zato tožena stranka od tožnika utemeljeno zahteva povrnitev neutemeljeno izplačanih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti (plačati) skupaj 1.051,26 EUR, po posameznih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (plačilo zneska 90,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2006 dalje do plačila, plačilo zneska 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2007 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov pred 3. 11. 2008), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 193,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. točko in zoper III. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke pred prvostopnim sodiščem. Prav tako naj pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da je sodišče absolutno bistveno kršilo postopek (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj se v obrazložitvi ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, predvsem pa do dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni v zvezi s temi navedbami. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke na podlagi določil Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi (190. - 193. člen OZ). Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) ni mogla biti neupravičeno obogatena, saj je bilo v 28. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da se toženi stranki priznajo stroški prevoza na delo in z dela iz naslova A.. Tudi kolektivna pogodba tožene stranke določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela na relaciji, določeni v pogodbi o zaposlitvi. Torej tožeča stranka je izplačevala, tožena stranka pa prejemala povračilo stroškov v skladu s pogodbo o zaposlitvi in podjetniško KP. Tako bi bila pravna podlaga lahko le odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da je od septembra 2002 pa do izredne odpovedi bivala na naslovu A., v skupnem gospodinjstvu z materjo B.B., v obdobju od julija 2007 do septembra 2007 pa je bivala v kraju C.. V stanovanje na naslovu D. v kraju E. je prišla le občasno, npr. zaradi izpraznitve poštnega predala (tj. prevzema pošte), občasno pa je tam prespala zaradi zabave v E. ali občasno v času študija za posamezen izpit. Tožena stranka se je med 28. 8. 2007 in 7. 9. 2007, torej 9 delovnih dni zadrževala v stanovanju na naslovu D., saj se je pripravljala na zahteven izpit na magistrskem študiju. Sodišče je štelo, da se je tožena stranka ves čas zadrževala na naslovu D. v kraju E.. Pri tem se je sklicevalo na izpovedi F.F. in G.G., zaslišana priča H.H. pa ni vedela izpovedati nič bistvenega. Zapis detektiva vsebuje podatke za naselje, ki obsega preko 100 stanovanjskih hiš, glede na to, da so se I. na novo priselili (mami tožene stranke se je vselila leta 2002), je logično, da tožene stranke tam niso poznali. Sodišče ni upoštevalo zaslišanja prič v kazenskem postopku III K 354/2008. Sodišče se tudi ni pravilno opredelilo do priče J.J., K.K., B.B. ter L.L.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je izvedlo vse relevantne dokaze, nato pa na podlagi dokazne ocene in pravne podlage utemeljeno zaključilo, da je zahtevek v pretežnem delu utemeljen. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka v predmetni zadevi ni mogla biti neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, ker naj bi pravna podlaga za sporno izplačilo potnih stroškov predstavljala pogodba o zaposlitvi in podjetniška kolektivna pogodba. Oba akta temeljita na predpostavki, da je tožena stranka ravnala skladno s temeljno zahtevo ZDR-1 in tožeči stranki posredovala resnične podatke o svojem kraju dejanskega bivanja. Če tožena stranka naklepno posreduje neresnične podatke o dejanskem kraju bivanja, seveda pogodba o zaposlitvi niti podjetniška kolektivna pogodba ne predstavljata pravne podlage za takšno neutemeljeno izplačilo. Pravilna je ocena sodišča, da je tožena stranka v celotnem obdobju dejansko bivala na naslovu D. v E. in ne na naslovu A..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Podana tudi ni kršitev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem. - URS), ki sicer ureja pravico do sodnega varstva. Sodišče ni kršilo navedene pravice in je toženo stranko obravnavalo enako kot tožečo stranko.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z zaslišanjem tožene stranke in priče H.H. ter vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča stranka in tožena stranka ter z vpogledom v zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 354/2008 z dne 24. 10. 2010, zadevo I Pd 1017/2007 z dne 5. 5. 2008, v povezavi z zadevo Pdp 1032/2008 z dne 9. 7. 2009 ter VIII Ips 411/2009 z dne 9. 5. 2011, izhaja, da je v zadevi I Pd 1017/2007 sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Po podani pritožbi tožnika je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1032/2008 z dne 9. 7. 2009 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je podal zoper navedeno odločitev revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo in potrdilo odločitev pritožbenega sodišča. Iz navedenih sodb izhaja, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik pri toženi stranki podal zahtevo za povračilo stroškov prevoza in navajal, da prebiva na naslovu A., ter da s tega naslova dnevno prihaja na delo, prav tako pa je tožnik 30. 7. 2007 toženi stranki po elektronski pošti sporočil naslov novega začasnega bivališča od 6. 7. 2007 in sicer C.. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izrecno izhaja, da je tožnik v spornem obdobju bival na naslovu D. v E. in se iz tega naslova tudi vozil na delo. Toženi stranki je tako ves čas dajal neresnične podatke glede dejanskega prebivališča, s katerega je dnevno prihajal na delo, s tem pa si je tudi pridobil neupravičeno premoženjsko korist, saj mu je tožena stranka ves čas obračunavala in izplačevala stroške prevoza na delo in z dela v A. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da ji pripadajo stroški prevoza na delo na podlagi 28. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2003, ki sicer določa, da delavec izjavlja, da dejansko biva na naslovu A., da iz tega naslova dnevno prihaja na delo in se mu v skladu s tem priznajo stroški za prevoz na delo in z dela. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožniku pripada prevoz na delo iz naslova A. iz razloga, ker kolektivna pogodba delodajalca določa, da delavcu pripada prevoz na delo in z dela v višini 100 % javnih prevoznih sredstev na relaciji, določeni v pogodbi o zaposlitvi. V primeru, ko ni možen prevoz na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi, se obračunajo stroški prevoza z osebnim vozilom v višini 15 % cene 95-oktanskega bencina za prevožen kilometer. Seveda bi bila pravna podlaga za izplačilo prevoza na delo podana, če bi tožena stranka tožeči stranki posredovala pravilne in resnične podatke o svojem kraju dejanskega bivanja, v kolikor pa ji je tožena stranka naklepno posredovala lažne podatke, da je tožeča stranka izplačevala višje prevozne stroške, kar je sicer vtoževala s predmetno tožbo, pa je dejansko bila tožena stranka na podlagi določil 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) neupravičeno obogatena, pri čemer je tožeča stranka vtoževala razliko v prevozu za čas od septembra 2006 do vključno avgusta 2007. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo 5 letni zastaralni rok za zastaranje glavnice, prav tako pa 3 letni zastaralni rok za zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo občasno terjatev. Pritožbeno sodišče tako v ničemer ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec dejansko bival na naslovu D. in uveljavljal prevozne stroške iz lokacije A. oziroma C.. Tako je imela tožeča stranka pravico, da terja nekaj kar je plačala preveč in sicer na podlagi 191. člena OZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so posamezne pritožbene navedbe glede izpovedbe posameznih prič iztrgane iz konteksta in je sodišče pravilno štelo, da je tožnik bival v E., nenazadnje pa to izhaja tudi iz zadeve, v kateri je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločalo glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz neprerekanih navedb tožeče stranke, je bila za delo tožene stranke pri tožeči stranki bistvena vsakodnevna ADSL povezava interneta, saj brez tega svojega dela tožena stranka ni mogla opravljati. Tako je edino logični zaključek, da je tožena stranka ves čas bivala v E. in ne le 9 delovnih dni. Tako ni šlo zgolj za „naključje“ v smislu 9 dnevnega bivanja v E., kar sovpada ravno z detektivskim sledenjem. Tožena stranka je imela na naslovu v kraju E. stacioniran osebni računalnik in boljšo ter zanesljivejšo službeno povezavo ADSL do interneta, ki ji jo je tožeča stranka omogočala zaradi službenih potreb. Tožena stranka je dežurala izven delovnega časa od 17:00 ure do 7:00 ure zjutraj in je dežurstva izvajala na naslovu D. v kraju E., ker je imela vso računalniško infrastrukturo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.