Jedro

Ker gre pri uveljavljanju subsidiarnega sodnega varstva s tožbo tožeče stranke za spor iz 4. člena ZUS-1, je za odločanje o vloženi tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Izrek

Za odločanje o tožbi tožeče stranke po 4. členu Zakona o upravnem sporu je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi odprave načelnega mnenja Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije. Izpodbojno tožbo po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožeča stranka vložila zaradi izpodbijanja načelnega mnenja Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije, v primeru če bi bila slednja zavržena, pa je vložila tudi (subsidiarno) tožbo po 4. členu ZUS-1 in predlagala, da se po presoji, da je izpodbijano načelno mnenje upravni akt, tožbo obravnava prednostno in da se ugotovi, da je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije z načelnim mnenjem z dne 25. 8. 2022 nezakonito posegla v tožnikove ustavne pravice do izjave in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), da se navedeno načelno mnenje odpravi in da je tožena stranka na spletnih straneh Sodnega sveta dolžna to mnenje odstraniti ter tožeči stranki povrniti stroške postopka.

2. Upravno sodišče Republike Slovenije se je s sklepom U 1379/2022 z dne 22. 11. 2022 izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije kot stvarno pristojnemu sodišču. Slednje je s sklepom U 10/2022 z dne 20. 2. 2023 tožbo tožeče stranke na podlagi 2. člena ZUS-1 zavrglo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1, glede odločanja o tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1 pa je sprožilo spor o pristojnosti, ker meni, da je za odločanje o upravnih sporih na podlagi 4. člena ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

3. Upravno sodišče Republike Slovenije je v svojem zgoraj navedenem sklepu navedlo, da se sodna praksa in pravna teorija še nista izrekli o pravni naravi načelnih mnenj Komisije za etiko in integriteto, zato meni, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) stvarno pristojno tudi za ugotavljanje ali je navedeno načelno mnenje odločba v smislu 2. člena ZUS-1 oziroma posamični akt v smislu 4. člena ZUS-1, ter menilo, da bo v primeru pozitivnega odgovora Vrhovno sodišče stvarno prisojno za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe. Zavzelo je stališče, da Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije ni samostojen organ, ki je ločen od Sodnega sveta, temveč je njegovo delovno telo in predstavlja notranjo organizacijsko obliko delovanja pri Sodnem svetu. Zato je menilo, da v obravnavani zadevi ni stvarno pristojno za odločanje in se je na podlagi 19. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Nasprotno pa Vrhovno sodišče, ki pristojnosti po subsidiarni tožbi tožeče stranke ni sprejelo (točka III. izreka sklepa U 10/2022 z dne 20. 2. 2023), glede tožbe po 4. členu ZUS-1 meni, da se na podlagi 4. člena ZUS-1 posamezniku zagotavlja pravna varnost zoper dejanja organov javne oblasti, s katerimi se posega v človekove pravice, da gre torej za subsidiarno sodno varstvo v primerih, ko ne gre za upravne akte, zoper katere bi bilo mogoče sprožiti upravni spor po 2. členu ZUS-1, in ker je Vrhovno sodišče po 36. členu ZSSve pristojno le za odločanje o upravnih aktih Sodnega sveta, je za odločanje o upravnih sporih na podlagi 4. člena ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

4. Za odločanje o tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

5. Iz vsebine tožbe po 4. členu ZUS-1, ki jo je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko in s katero uveljavlja subsidiarno sodno varstvo namreč izhaja, da je bila tožba po 4. členu ZUS-1 vložena zaradi varstva ustavnih pravic tožeče stranke, smiselno takšen pa je bil tudi tožbeni predlog tožeče stranke, saj sodišču med drugim predlaga, da ugotovi, da je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije z načelnim mnenjem Su Ek 10/2022-10 z dne 25. 8. 2022 nezakonito posegla v ustavne pravice tožeče stranke do izjave in do poštenega postopka iz 22. člena URS in 6. člena EKČP. 6. Vrhovno sodišče na podlagi 36. člena ZSSve v senatu petih sodnikov odloča v upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo odločbe in sklepi Sodnega sveta, kar pa ni predmet tožbe tožeče stranke po 4. členu ZUS-1. Ker tožeča stranka s to tožbo uveljavlja varstvo ustavnih pravic tožeče stranke in je tožbo tudi vložila na podlagi 4. člena ZUS-1, je za določitev pristojnosti potrebno uporabiti navedeni člen. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. O tovrstnih sporih pa po 11. členu ZUS-1 odloča Upravno sodišče Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. 7. Ker gre pri uveljavljanju subsidiarnega sodnega varstva s tožbo tožeče stranke za spor iz 4. člena ZUS-1 in ga kot takšnega jasno opredeljuje tudi tožeča stranka sama, je Vrhovno sodišče v tem sporu o pristojnosti na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZUS-1 in prvega odstavka 15. člena ZUS-1 sklenilo, da je za odločanje o vloženi tožbi tožeče stranke po 4. členu ZUS-1 pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije (9. člen ZUS-1).